Veckrat prebiram ta forum in sem se odlocila, da tudi sama povprasam za kaksen nasvet oz mnenje.
S fantom sva skupaj ze pet let. Prvi dve leti sta bili prvaljicni, nato sva imela vzpone in padce kot vsaka zveza. Razlog za kaj pisem vam pa je sledec. Zadnje leto imava dosti tezav. Oba si zeliva dokoncati kariero,,nato ustvariti druzino. A vsak dan cutim vecjo oddaljenost med nama. Se vseeno se veliko pogovarjava, povedala sem mu tudi za te obcutke, a mislim da me nikakor ne razume. Vedno mi pravi da vse to dela za naju in da moram to razumeti, vendar on nikakor ne razume da se oddaljujem od njega. Oba delava cele dneve, vkljucno s soboto kar pomeni da je edini dan v tednu nedelja, najin dan. Vendar ko pride nedelja, je zmatran in mu ni do nicesar. V tem razmerju nisem vec srecna, a ne morem oditi, saj ga imam neizmerno rada.

Spoštovana Ajd4!

Iz vašega zapisa je čutiti razočaranje in nezadovoljstvo ob vedno večji odtujenosti, ki jo doživljate v vajinem odnosu, in hkrati željo in upanje, da bi se samo od sebe nekaj spremenilo in bi dobila nazaj tiste pravljične začetke. Znašli ste se v začaranem krogu, ko vas je verjetno strah ostati sama, vendar nekje, kljub partnerju, ste (čustveno) sami. Ne vem koliko vas že jezi, da je tako in kaj ste pripravljeni narediti oz. zahtevati več. Morda se počutite nemočni (čeprav v resnici niste) in ga imate še preveč radi, da bi mu upali postaviti višje zahteve ali celo ultimat. Pomembno bo vzeti svoja občutja zelo zares. In pogledati kako vam bo na tak način živeti čez naslednjih 5 let…

Resnica namreč je, da na začetku, ko prevladuje zaljubljenost in hormoni, ko sanjarimo in hrepenimo po ponovnem srečanju in zmoremo prve konflikte še videti v pozitivni luči, zveza med partnerjema temelji na privlačnosti in »kemiji«. Pravimo, da to še ni odnos. Odnos je potrebno zgraditi kasneje, ko kemično-hormonska privlačnost izzveni in se začnejo nesoglasja. Prav iz tega kako dva zmoreta iti čez težave in se med seboj povezati v občutjih in ranljivosti, se vidi kje je odnos. Morda pa sicer ravno tako nekako gresta čez težave, vendar ostajata vsak na svojem bregu, vendar oddaljena, odtujena, brez bližine. Kje so mostovi, ki povezujejo vajine bregove, da se srečata? Koliko jih je? Morda odnosa med vama v resnici sploh še ni (če sta še vsak samo v svojem svetu!) in ga bo treba začeti načrtno graditi (če je obojestranska pripravljenost za to!) ali pa se bo zavestno potrebno odločiti kako naprej?

Čutite, da vam v vajinem odnosu nekaj manjka, da niste več srečni in da od partnerja ne dobite več toliko in takšne pozornosti kot prej. Ali morda veste kaj pa je bilo tisto, kar vam je partner dajal (in s čim vam je to dal vedeti – kaj je naredil, rekel, se potrudil…) oz. kaj ste vi čutili ob njem, da ste se počutili polno? Ženske ponavadi hitreje začutimo čustveno oddaljevanje, ki se začne plaziti v odnos, ko se začne neka rutina, ko zmanjka svežine in različnih »pobegov«(pred svojo stisko!), ko čutimo, da se je partner nehal truditi in mu stvari postajajo samoumevne… Ko se partner zapre v svoj svet dela, hobijev, počitka in ne opazi, da bi moral začeti deliti ta svoj svet s svojo izvoljenko. Ko se me sprijaznimo, da tako pač je… in mu to dovolimo… Moški, ki morda živi in deluje bolj razumsko, tehnično, na površini, bo težko razumel kaj ženska sploh želi od njega. Vendar pa to ni opravičilo. Lahko še kaj naredi na tem, da začne razumeti. Enako je pomembno, da partnerka skuša razumeti in začutiti poleg sebe tudi njega in njegov svet, ki je bistveno drugačen. Zato je dobro, da ženska vztraja in raziskuje samo sebe ter govori o svojih doživljanjih in kaj se ji prebuja ob njem (po možnosti brez očitkov), po drugi strani pa je tu partnerjeva (ne?)pripravljenost za prav takšno raziskovanje samega sebe. In nato še partnerskega odnos, z obeh strani. Pomembno bo odkriti kaj je kdo pripravljen spoznati o sebi in o svojem deležu v odnosu in kaj se meni (poznanega) prebuja ob tebi, koliko sva zmožna začutiti sebe in nato še drugega…

Morda bi poudarila še tisto, kar mi je padlo v oči, ko ste napisali, da se oddaljujete od njega. Enako velja, da se on oddaljuje od vas, čeprav morda on tega še ne ve, niti kako in s čim to povzroča. Ali to sploh želi izvedeti in kaj spremeniti? In če mu vi poveste še večkrat o tem kako vas boli, žalosti, prizadene in jezi, da se ob njem ne počutite slišani, upoštevani? Da bi želela razumeti tudi njega, pa ga še ne zmorete dovolj, ker potrebujete njegovo sodelovanje?… Sicer boste morali zelo resno razmisliti o vaši pripravljenosti nadaljevati z njim, kljub navezanosti, ki jo(še) čutite.

Torej gre za večplastni proces, morda najlažje s terapevtsko pomočjo. Eno je čisto individualni del, ko lahko odkrijete sami zase kdo ste, kaj prinašate v odnose, odkod vam ti vzorci in kaj si želite odnesti naprej oz. spreminjati. Drugo je morebitni (a ravno tako potrebni) partnerjev individualni proces s povsem enakimi odkrivanji samega sebe. Tretje pa je odkrivanje (in dograjevanje) vajinega partnerskega odnosa in ugotavljanje kaj vašega se vam prebuja ob njem in kaj njegovega se njemu prebuja ob vas – kaj doživljata in čutita ob tem, odkod vama je poznano in kaj bosta storila. Seveda je potrebno iti konkretno v dogodke, si vzeti čas in varno ozračje, najprej pa je pomembna (obojestranska) pripravljenost za raziskovanje.

Če pa vi oz. partner nista pripravljena iti v tej smeri, je to zelo slaba prognoza za nadaljevanje zveze, saj bodo te stiske pri vsakem od vaju na nek način prišle na dan kasneje. Kot ne moremo pobegniti pred lastno senco, ki nas spremlja, tudi če je v oblačnem vremenu ne vidimo.

Vse dobro vam želim.