Ljubezen je odločitev???
To je stavek, ki ga je zadnje čase zelo veliko slišati. Vendar, če bi bilo res tako enostavno, bi bilo popolnoma vseeno za koga se bomo odločili, da ga bomo ljubili, vsi pa vemo, da je to zelo daleč od resnice. Da je oseba, ki smo ji pripravljeni dajati in vračati čustva, v svojih lastnostih pravzaprav nekaj posebnega. Da ima nekaj, kar večina drugih nima.
Ob prebiranju kupa prispevkov na tem in tudi drugih forumih (predvsem teme o varanju) ter lastnih izkušenj in opažanj, se sprašujem, koliko je tisto, kar imenujemo ljubezen, res le posledica odločitve, ki temelji pretežno na trenutnih vzgibih ali željah, da ne rečem nagonih. Na primer: bolj ali manj vsi pridemo v obdobje, ko se želimo ustaliti, si ustvariti družino in imeti otroke. Takrat si poiščemo partnerja v katerem vidimo resnost, zanesljivost, varnost, dobrega bodočega očeta ali mater naših otrok. Vse ostale lastnosti, ki bi v nekem drugem trenutku bile lahko moteče, pa se nam zdijo nepomembne. Potem se nam želje po družini in otrocih začnejo izpolnjevati in lastnosti našega partnerja, ki so prej veljale ključne, nam začnejo presedati, vse bolj pa smo pripravljeni videti tudi njegove (prej) nepomembne pomanjkljivosti. Partnerja pa začnemo (morda najprej na manj zavedni ravni) odrivati od sebe, predvsem na intimnem področju, čeprav nam ostaja po drugi strani potreben zaradi občutka varnosti, zanesljivosti in eksistence. Posledica je beg obeh partnerjev od drugega. Eden se začne pretirano ukvarjati z otroki, družino, hišo, drugi beži stran od vsega tega, ker mu predstavlja neuspeh, občutek izigranosti ali izkoriščenosti, bodisi v pretirano delo, hobije, in tudi v objem tretjega.
Hm, zelo zanimivo razmišljanje. Za se zamislit.
Ampak, po tej logiki… je sploh možna večna ljubezen ??? Ali bi se mogli vsaj 3x v življenju poročit ??? Prvi zakon bi bil za dobit otroka, drugi za ga vzgojit, tretji pa za stara leta ??!?!?!?
Jaz še vedno trdim, da je možna večna ljubezen. Torej biti z enim celo življenje. Samo iskrenost je potrebna in želja, da ljubezen daš.
LP, Mel
Ljubezen je večplastni skupek prepletanja različnih ljubezni in vplivov v različnih obdobjih, pri meni je to ljubezni do otrok, partnerja, gospodinjskih opravil,staršev, športa, kulture , dela, prijateljev, prijateljic…
Jaz bi danes raje temu rekel: rad imam vse to in vse vas….
Večne in stalne ljubezni ni in je moja odločitev samo v smislu njene možne gradnje, v kolikor so tudi ostali zainteresirani za to.
Ljubezen nima nobene zveze s seksom v smislu nekih predsodkov o varanju….(bolezen, …..dosti je še lahko …)imaš lahko prijatelja za recimo tenis, in prijateljico za seks.
Malo si pomešala vrstni red – ni najprej odločitev. Najprej se zaljubimo. Na to, v koga se zaljubimo, ne moremo vplivati. Domnevajmo, da smo se zaljubili v pravega. Čez nekaj časa zaljubljenost popusti ( baje po 6 -12 mesecih, saj človek naj ne bi zdržal več časa v tem napornem stanju) in naenkrat zagledamo kup napak in neskladnosti, ki jih prej skozi rožnata očala nismo videli.
Zdaj pride odločitev in sicer: s tem človekom kljub vsemu želim ustvariti trden, iskren, varen odnos in za to si bom prizadeval-a ves čas. Njegove pomanjkljivosti bom toleriral-a/razumela-a/s pogovori usklajevala s svojimi pomanjkljivostmi/se naučil-a živeti z njimi. Trdo delo, ki se nikoli ne konča.
In nagrada? Srečen zakon, ki traja…
Drugačna odločitev pa je: ker nisem več zaljubljen-a, je moje življenje postalo pusto, partner pa nezanimiv/premalo pozoren/itd…., bom zvezo prekinil-a . Želim si spet občutiti strast, metulje, mesečino, zvezde, ki padajo z neba…Torej na lov za novo zaljubljenost!
Ta odločitev ima eno veliko napako: zgodba se spet čez nekaj časa ponovi .. in se ponavlja, dokler ne ostarimo in ostanemo -sami.
zelo dobro napisano. se podpišem. ljubezen = kombinacija zaljubljenosti + odločitve. čeprav je bilo prisiljeno, je praksa pokazala, da so se tudi dogovorjeni zakoni zelo dobro obnesli. vzrok? ljudje niso pričakovali preveč in so se poznali, navadili na idejo in sprejeli. čudno? meni ni več tako težko razumeti.
Živjo!
Tudi jaz se strinjam s She/prva.
Menim pa, da če zakon ne razpade še ne pomeni, da se dobro obnese. Zakon lahko traja tudi ob peklenskih mukah.
Včasih so se navzven delali lepe, v bistvu pa je šlo vse narobe. Če se niso mogli upreti poroki so si še toliko manj upali ločiti.
Verjamem, da se je včasih res posrečilo in sta se 2 človeka, ki sta za skupaj res našla na ta način, da je bil zakon dogovorjen. Sem pa tudi prepričan da je bilo tega bolj malo.
V vsakem primeru se moraš navadit na partnerja – ga sprejet takšen kot je.
Verjamem, da to veliko lažje narediš ko se sam odločiš da boš z njim in obratno, če te nekdo v to prisili.
LP
se strinjam s tabo, ampak sedaj imam v mislih nekaj ljudi, ki jih poznam, ki so si leta in leta dopisovali, se spoznavali (prej so se 3krat morda videli) in na koncu poročili in je zakon super uspel. verjetno so se preko pisem res dobro spoznali in to je bilo zelo dobro. sicer pa itak ne vemo, koliko jih je bilo, ki so si samo dopisovali in se niso nikoli poročili, zato se niti niso mogli ločit.
Ja, ena izmed statističnih raziskav govori ravno temu v prid.
Ljudje, ki so se spoznali preko net-a in si pred tem dopisovali so statistično srečnejši v zakonu. Verjetno bi bilo kar za verjeti temu, da se preko dopisovanja precej dobro spoznas, nekateri si mesece in mesece dopisujejo cele noči in dneve.
Ja, bo že držalo….;-)
P.s. EnNou maxi je deklič. 😉
Živjo!
Zgleda, da se je zgodil en majhen nesporazum 🙂 aljan je predprejšnjem postu pisal/a o prisili in kar se tiče prisile se jaz ne strinjam.
Nimam pa nobenih predsodkov o načinu spoznavanja. Sam sem konkretno prek interneta spoznal kar nekaj prijateljev/ic. Z nekaterimi se tudi v “živo” srečujemo. Menim, da je internet dobro mesto za spoznavanje. Seveda moraš pri tem uporabljati glavo.
Spoznavanje (globoko ali površno) je neizogibno. Kaj se zgodi za tem – metuljčki v trebuhu ali ne in ali se na podlagi tega zgodi želja(metuljči) ali odločitev(ni metuljčkov) za partnerstvo, pa je nadaljevanje na katero se nanaša naša tema.
Še ena misel – asocijacija na besedo spoznavanje: nekoga lahko veliko bolje, lažje in hitreje spoznaš, če si ga pripravljen sprejeti takšnega kot je. To pa zato, ker se ne obremenjuješ z razmišljanjem kako bi ga spremenil.
p.s. maxi, se opravičujem za zamenjavo spola 🙂
Jaz razmišljam na drugačen način. Ljubezen je vedno vznik globokega čustva, ki nastane iz človekove potrebe po združevanju dveh oseb, ki sta si simpatična, se razumeta in si želita deliti čusva ljubezeni. V začetni fazi zaljubljenosti nas tako ali tako zavedejo čustva. Kasneje strast in še kaj. Kako naj bi se v tej fazi odločili za ljubljeno osebo? Ne razum prav dobro vprašanja. Človek se v življenju odloča za vse kaj drugega. V prvi fazi zaljubljenosti pa itak pozabimo na razum in nas vodi le srce. Jaz osebno mislim takoli: odločim se lahko za prijatelja, znanca, ne pa ljubljeno osebo. Odločim se lahko samo v tem ali bom preostanek življenja živela s to osebo ali ne. Če me osrečuje in mi ljubezen vrača bom, drugače pa ne. Ljubezen jemljem kot čustvo, ki nima prav nobene veze s pametjo, torej se ne morem zavestno zanjo odločit.
Drugo pa je, da se odločim s kom se bom poročila in s kom živela. Vprašanje je zame povsem nelogično. Za ljubezen tako z veliko začetnico se ne morem odločit. Naj bi ljubezen bila popolna čustvena nadgradnja dveh, ki se ljubita v tem smislu, da si želita osebo osrečit. Da postaneta eno. Mene boli to ker tebe… mene razveseljuje to, kar tebe… meni je hudo, ker je tebi hudo…JAZ bi želala biti Ti in TI bi želel biti JAZ…kje je potem odločitev? Kakšna? Čustva so kot žal samo posledica našega čutenja, razpoloženja. Z njimi izražamo bolečino, veselje, žalost. Ne odločamo pa se naprimer: danes bom vesel itd…danes te bom ljubil, ker ti ljubiš mene…Imam prav ali se motim?
Sem ga prebrala, pa še marsikatero drugo literaturo na to temo.
Veliko pišete o ljubezni, varanju in osebnih tragedijah tukaj gori. Zame osebno ljubezen je le in zgolj čustvo, ki človeka zasvoji v celoti in nima z razumom nobene veze. Ne poznam človeka, ki bi se razumsko odločil za ljubezen, prav tako kakor ni človeka, ki bi se ljubezni naučil iz knjig. Tega se enostavno ne da. Žal.
Vsi čutimo na svojevrsten in enkraten način in na svetu si nista niti dva človeka podobna, pa če se še bolj trudimo to biti. Tudi ni popolnosti, zato popolne ljubezni ni. Človek lahko prebere na tone knjig, pa mu niti ena ne bo pomagala pri izbira partnerja, kaj šele pri zavestni izbri ljubezni.