ljubezen in bolezen

Zanima me, kako kaj je s samskimi sdadkorčiki ki bi si radi našli življensko sopotnico?

Prebira te strani tudi kakšan samska punca, morda z enakimi problemi?

Tigrica, sva na istem bregu, samo v drugačni vlogi 🙂

Poročena sem s sladkornim bolnikom, ki ga ljubim še pa še. Skupaj sva že 23 let in njegova bolezen je del naše družine. Poznamo jo (in jo spoznavamo dan za dnem nanovo…), živimo z njo, včasih jo razumemo, včasih smo si na bojni nogi… Bolezen, ki jo moraš sprejeti in z njo živeti! Imava tudi dva zdrava!!! otroka.

Kaj naj ti rečem? Ljubezen pride, ko pride in takrat ne vpraša za barvo kože, starost, poklic in bolezen… Samo prevzame te in posrka.
Bodi to, kar si, bolezen vzemi v zakup in bodi poštena do sebe in do fanta, ki te nekje čaka. In čaka te, verjemi mi! 🙂

Živjo Tigrica!

Lej. Jaz imam sladkorno nekje 8 let in do sedaj še nobena ni rekla, da bi bil to problem. Čeprav priznam, da sem imel vedno malo dvomov kaj bodo rekle, ko jim to povem. Ampak, če zaradi tega vžejo puško v koruzo pa tudi prav. Mislim, da so še dooooosti hujše stvari kot je sladkorna bolezen.

Ej! Glavo gor in samozavestno v nove zmage!

LP Boštjan

Če te pa še kaj zanima: [email protected]