LJUBEZEN ALI NAVADA?
zivjo!
v razmerju sem dobro leto.. Na zacetku se je vse odvijalo zelo hitro, fant mi je bil simpaticen in vedno me je nasmejal, hitro je izrazil zeljo da me hoce imeti zase, v kar sem tudi privolila, ceprav nisem bila zaljubljena. Scasoma, ko sva cele dneve in noci prezivljala skupaj, mi je bil cedalje bolj usec. Z usakim novim dnem, sem se zbudila srecnejsa, ker je on spal ob meni.. vse kar sva pocela, sva pocela skupaj. Prvih 6 mesecev je fant ”kazal 100% pozornost” oz interes.. sporocila, klici, pisal mi je pisma, mi govoril same lepe stvari in pihal na duso s komplimenti.. 🙂 da najina zveza ne bo zvenela ‘popolno’ naj povem, da je bilo tudi veliko tezkega s*anja; veliko kricanja, ucasih sva se tudi stepla (!!), metala stvari drug v drugega, letele so razne, kletvice, zaljivke.. ni nama bilo mar kje in kdaj (posebno meni), ko mi je prekipelo sem takoj eksplodirala. Zveza je bila ognjevita a ljubezen se vseeno strastna, na koncu sva tako ali tako vedno pristala v postelji 😉
Po teh nekaj burih mesecih pa ni vec tako kot poprej.. moje zivljenje je z njim tako turobno, rutinsko, dolgocasno… še ko grem ven, zadnje case vedno brez njega, samo s prijateljicami in (grdo povedano): imam se super, ko njega ni zraven. vcasih se trudim, sem prijazna, ga ”strezem” na vse strani a redkokdaj dobim feedback. ko mu pa recem da naj me ne ima za samoumnevno in da ce bo tak se naprej, bom sla.. takrat so pa solze pa kako me ljubi, use bi naredu, kupu bi mi cel svet samo da bi popravu stvar… se pogovoriva, mu vrjamem in en teden je v redu potem pa spet po starem. ena in ista pesem.
sem z njim samo se iz navade? ne znam se opredeliti, ne vem kaj cutim..a sploh kaj cutim?? sem z njim zato, da mi dnevi lazje in hitreje tecejo? ali ga ljubim? zadnje case razmisljam samo se o tem in sem slabe volje 🙁
S tem, da se imaš super, ko si brez njega, ni nič narobe. To je celo pozitivno. Le da bi se morala z njim prav tako imeti super ali pa še boljše. Sicer je nekaj narobe.
Torej ga ne streži na vse strani, če te ima za samoumevno. Ampak v tem pričakuj z njegove strani negotovost, ki jo bo izrazil na različne načine. Tako kot jo izraziš ti, ko ne dobiš feedbacka. On je navajen, da mu strežejo in če njemu ne strežeš na vse strani, bo imel občutek, da od tebe ne dobi feedbacka. Takrat bo postal negotov. To je samo opozorilo, da ne boš šokirana. 😉 Čaka vaju veliko dela na sebi, če nameravata mirno zaživeti skupaj. Oba, ne samo njega.
Glede na to, da sta oba nasilna, ne bi bilo narobe, če bi šla na Društvo za nenasilno komunikacijo na kako delavnico normalne komunikacije. Tega se moraš čim prej odvadit, ker ni simpatično. V filmih še zgleda nekako zanimivo, v resničnem življenju pa tudi malo ne.
Če imaš nekoga res rad oziroma ga ljubiš, vedno mahaš z repom, ko ga vidiš.
No, čisto vedno se pa ne da mahat z repom. 🙂 Marsikaj v resničnem življenju ni niti malo zanimivo,ampak življenje ne sestavljajo samo sončni dnevi. Včasih sije sonce, včasih dežuje, včasih je megleno.
Konflikti so del življenja. Seveda pa je velika razlika med tem, če z nekom rešuješ določen konflikt in takrat ob tem ne moreš mahat od veselja, ker bi bilo to zelo čudno, in tem, da se z nekom stepeš na življenje in smrt. Nasilje je vedno in povsod vredno obsojanja. Partnerska zveza pa bi morala temeljit na jubezni in vzajemnem spoštovnaju ne na “batinah”. Če tu pa tam kdo povzdigne glas ali se s partnerjem sporočemo, to še ne pomeni konca sveta. Boljše, da imata dva tudi takšne konflikte, da se naučita tudi v takšnih razmerah funkcionirat kot partnerja, ki ohranita vzajemno spoštovanje, kot pa da oba vedno samo prikimavata in se z vsem strinjata tudi če v resnici ne čutita tako.
Prvih nekaj ket v partnerskih zvezah je morda res lahko čudovitih, polnih muckanja in mahanja z repom. Resnična trdnost karakterjev in zveze same pa se pokaže pozneje.
Če avtorica te teme meni, da med njo in partnerjem resnična čustva še obstajajo, potem naj s partnerjem delata na medsebojni komunikaciji. Nenasilni. Kar zadeva spoštovanje, pa si tega zasluži tudi človek, ki ga odslovimo iz našega življenja, kaj šele partner s katerim se vidimo v skupni prihodnosti.
To ni ljubezen. S tvoje strani prav gotovo ne. Očitno samo ti hodiš ven in se mu izogibaš on pa ostaja doma. Se mi zdi, da se samo ti oddaljuješ in potem se čudiš zakaj je še slabše heh. Tipična čustvena manipulacija. To da partnerju v faco očitaš, da naj mu ne boš samoumevna in da boš šla je malo egoistično.Grožnje heh. Me zanima kaj pa TI narediš zato, da bi se zveza rešila? Verjetno nič….s tabo ni nič narobe kajneda..naj se on spremeni ane? Ah manipulatorke. Lp
Jaz sem imela podobno tezavo z sedaj “bivsim fantom”. In sicer, prvi dve leti je blo vse super in lepo. Potem pa so se zacele tezave.. Sicer se nikoli nisva pretepala, ali pa kaj prevec zalila. Ampak ze to ko se zaradi nepomembnih stvari skregas in potem v obraz zmeces nekaj krutih besed, je dovolj. Tu vidis, da je nekaj narobe. Treba se je znati kontrolirati, obvladati.. Ce imas nekoga rad, mu seveda ne naredis kaj takega. Ga ne zalis in ne pretepas. Mislim, da nista dovolj zrela za resno zvezo. Ce bi bila, bi to seveda resila na drugacen nacin (pogovor). Za bolj trdno zvezo je potrebno veliko pogovora, prilagajanja in medsebojnega spostovanja. Drugace to ne pelje nikamor.