kako ugotoviti kaj se dejansko sploh čuti do partnerja po tolkih letih skupnega življenja ko postane vse že ena rutina, si ne predstavljaš nekoga drugega ob sebi a z osebo poleg je postalo že vse samoumevno. Vse je izgubilo čar, gre ti že vse na živce vse njegove napake, poljubi, lepi sms-i, ljubezenskega sporočila, presenečenja, darila, kako uro samo za naju je vse preteklost.dejansko ko se počutim del njega a hkrati dalečččč. Želja po spolnem odnosu umre, želja po stisku roke na sprehodu, ležanja v deki z kokicami, poljub ko gre od doma in pride pa vedno večja???
kaj je to….

Lepo pozdravljeni,

lahko začutim vašo stisko, stisko ženske, ki se je izgubila ob svojem moškem. Sprašujete se, ali ima vajin odnos sploh še smisel? Kje in kdo ste danes vi ob njem, ali je to resnično odnos, ki si ga želite, ali ste si ga nekoč želeli? Je to tisto, kar potrebujete kot ženska zase? Se je smiselno posloviti in nadaljevati po svoje..? Kdo sta torej postala skozi leta skupnega življenja in ali je med vama še sploh mogoče začutiti kaj pristnega, iskrenega, se v tej praznini sploh lahko še začutita?

Po nekaj letih zakona oz. partnerskega odnosa, se veliko žensk znajde na tej točki razmišljanja o sebi in svojem življenju. Vprašajo se, ali ima tak odnos smisel za njih. Zmeda velikokrat traja nekaj let, ko pa otroci odrastejo, večina žensk odide iz odnosa. To so predvsem ženske, ki niso zmogle in uspele ponovno prebuditi svojega partnerja, v čustvenem smislu. V terapiji srečujem vedno več žensk s podobnimi težavami, vprašanji in iskanji same sebe. Ženska ne odide od danes na jutri. Ženska vztraja, leta in leta, išče stik, išče povezanost, bližino, upa, verjame, na neki točki odnosa pa se odloči in ni ga človeka, ni je sile na tem svetu, ki bi jo prepričala drugače. Tudi solze moškega in prošnje ne pomagajo več. Ko ženska izgubi upanje, da bo kdaj drugače, da jo bo zmogel njen moški začutiti, je resnično konec.

Tudi vam se porajajo vprašanja smisla in iskanja drugačnega odnosa. Še imate upanje, še verjamete, vendar ne najdete prave poti do patnerja. Kot da se oba lovita v krogu in se nikoli ne srečata. Oba sta sama, nezačutena od drugega in potiho oba razmišljata, ali je to odnos, v katerega sta nekoč verjela. Kaj se je zgodilo s tem moškim ob meni, da je tako daleč odtujen? Kaj se je zgodilo z mano, ali se sploh še lahko vrnem in ga ponovno začutim?

Skupaj bi vama moralo biti prijetno, čutiti bi morala pripadnost, ljubezen, varnost drug ob drugem. Nekje v sebi še vedno čutite, da bi moralo biti drugače, vendar ne veste, kako priti do partnerja in pravtako do sebe, na drugačen način.

Izgubila sta se na poti skozi življenje, tako kot večina parov. Rodijo se jim otroci, služba, stres in skrbi jih poženejo vsakega po svoji poti, kjer ni več časa drug za drugega. Odnos se počasi, tiho z leti ohladi, tako da nazadnje par po dvajsetih letih odnosa zre drug v drugega in se sprašuje: Kdo si sploh ti?

Pozabila sta nase, na vaju, z leti sta pozabila, da sta tudi VIDVA. Vaju skorajda več ni, ker nista negovala odnosa. Roža potrebuje vodo in če je ne zalivate, bo umrla, odnos potrebuje pozornost, nežnost in čas, drugače umre. Vse v življenju potrebuje pozornost, če želimo da raste in se razvija na zdrav način.

Odnos, ki ga živita, se resnično da ponovno prebuditi, z veliko potrpežljiosti in nežnosti drug do drugega. Izgubila sta občutek, da vama je resnično mar drug do drugega, ker sta prenehala dajati drug drugemu. Počasi bo potrebno najprej najti sebe in se nato ponovno odpreti na bližino. Prav tako pa se bosta morala naučiti izraziti svoje potrebe in želje na umirjen in nežen način. Odnos je zelo ranljivo polje dveh ljudi. To sta vidva, ko se ponovno povežeta in začutita zmoreta preseči vse težave, ki jih imata v odnosu in v življenju.

Lahko me pokličete na spodnjo številko, z možem delava na Ptuju in v Ljublani. Toplo bi vam priporočala obisk terapevta. Kajti terapevt je oseba, ki ji vidva dovolita vstopiti v vajin prostor odnosa in vaju na nežen in sočuten način pripelje nazaj skupaj, kjer si ponovno dovolita biti odprta drug na drugega, se ponono začutita in se imata rada.
Vse dobro vam želim in srečno.

Za žensko je spolni odnos bližina. Ali povedano drugače: bližina je bistvo ljubezni, k bližini pa spada tako čustvena, duhovna kot razumska, seveda pa tudi telesna in spolna bližina. Odnos je uspešen in lahko dobro deluje, le če so vse te bližine vzpostavljene in ohranjene. Če eno zanemarjamo, se morda lahko še nekaj časa “švercamo” skozi odnos. Ampak po sistemu domin bo kmalu izginila druga, tretja … in potem smo tam. Kjer bližine ni. Je le navada. Navajeni smo tudi udobnega stola – pa ga menda ne ljubimo! In tako je to – ko ljubezen splahni ali se tako vsaj zdi.

Zato še besedo o bližini. Bližina ni vaza, ki jo kupiš, postaviš na polico in potem tam kar JE. (No, pa celo vaza se sčasoma zapraši, kak sunek pa jo lahko tudi zbije po tleh in razbije.) Bližina ne obstaja sama po sebi in ne more vzdrževati same sebe. Na začetku – ko nam k občutku bližine na veliko pomagajo hormoni – se sicer zdi, da je najlažje na svetu biti si blizu z ljubljeno osebo. Ko pa hormonska “terapija” mine in se v odnos naseli stvarnost, se pokaže marsikaj; med drugim pa tudi to, o čemer piše terapevtka zgoraj: da je treba (vsak!) odnos negovati, vanj vlagati, zanj skrbeti.

Drznem si reči, da je ustvarjanje oz. ohranjanje bližine med partnerjema vsakodnevno delo. Zahteva predanost, osredotočenost in pozornost. In iskrenost, seveda – do sebe in do njega. Dovolj smo izkušeni in dovolj ga poznamo, da vemo, vidimo, slišimo, ko “odtava”. Kako pogosto si izrečemo iskrena občutja, pa naj bo to “ljubim te” ali “danes sem žalosten/-na”, “vesela sem, da sem ob tebi” ali “potrebujem tolažbo”?

Kako pogosto se zares poslušamo?
Koliko se v resnici poznamo – sami sebe in svojega partnerja?
To, da ti ni do spolnosti, in to, kar pogrešaš, kaže, da sta pri bližini že na rdečem polju in je nujno zaviti na prvo “bencinsko črpalko”. 🙂 Odtujenost in upad (ženskega) libida sta tesno povezana.

Nekaj iztočnic za razmislek. Vsekakor pa vama priporočam terapijo. Ne le zaradi vajinega odnosa. Tudi za (do)zorenje vsakega od vaju, posebej. Kar bo itak potekalo hkrati, če bo terapija uspešna. Uspešna pa bo, če bosta iskreno in s pravim motivom (želja po spremembi, učenju, razumevanju, zorenju …) vstopila vanjo in “delala na sebi”.

Srečno!