Najprej vas lepo pozdravljam. Probala bom čim bolj jasno opisati mojo situacijo. Poročila sem se mlada pri 21, otroka sem imela pri 24. Poročila sem se iz ljubezni zelo rada sem ga imela, živela sem zanj, nisem potrebovala nikogar razen njega. Kasneje sva oba videla, da sva si zelo različna, različne poglede imava na svet, jaz sem bolj na nebu on na zemlji. Jaz sanjarim, rabim veliko ljudi okoli sebe pa ne samo prijatelje, vedno potrebujem, da me imajo ljudje radi, kar se tudi kasneje vidi tako, da se prijatelji zaljubijo, kar meni ni mar. Potrebujem veliko ljubezni, kar me tudi moti. On pa ne, njemu je dovolj družina jaz in otrok. Dosti krat sem premišljevala, če sem nora. Imam prijatelja, ki je starejši od mene z otroci. Pihal mi je na dušo veliko časa, nikoli me ni zanimal kot partner res ne, ko je nehal, mi to manjka, pa ne vem zakaj, ker si ga ne želim, mislim, da sem posesivna do svojih bližnjih, ljubusumna in podobno. Ali je to normalno, da lahko vzljubiš prijatelje toliko, da ti pokvarijo dan in dan se konča z solzami. Toliko sem nora, da mi je hudo, ko se moja najboljša prijateljica plete okoli njega, pa res ne čutim ničesar do njega samo prijateljstvo. Mogoče tudi, da se počutim ogrožena z prijateljico, občutek imam kot neko rivalstvo. To sem dala samo za primer.
Po tolkih letih zakona sem spoznala fanta, ki se ljubiva in na skrito srečujeva. Pred kratkim je zvedel, da je žena noseča z drugim otrokom, obem je padlo vse dol pa ne vem zakaj, ker mogoče po tihem sva si želela biti skupaj. Zanima me ali lahko traja večno na skrito druga zveza izven zakona in zakaj se to dogaja, kar je očitno, da je veliko tega. Midva se ne misliva pustiti pa tudi družin ne. Ali to lahko pelje kam…… Po vsem tem se sprašujem, če sem normalno bitje, da mi ni dovolj moj mož, ki me ima resnično rad, pa vendar me vleče ven. Sem človek, ki ne mara rutin, vedno se mora nekaj dogajat, on pa obratno. Do moža ne čutim nič drugega kot je spoštovanje ne pa več prave ljubezni, tudi kar se tič spolnosti, me sploh ne vleče več. Stike imava samo zato, da je on srečen, ker če tega ni, rata zafrustriran in nori, da ga ne maram več. Zakaj me ne vleče več v spolnost z možem ali je to pravi vzrok druga oseba. Če bi bila doma srečna ne bi iskala drugje sreče, samo to si govorim, ne vem pa zakaj nisem doma srečna.
Malo sem zbegana se opravičujem, ker je pismo dolgo, če mi lahko pomagate se vam zahvaljujem. Dobrodošel kak nasvet. Nisem ponosna na te stvari samo taka pač sem in ne mislim pustiti izvenzakonskega partnerja, ker me osrečuje in imam občutek, da živim zanj in seveda za mojega otroka, ki je najpomembnejši človek na tem svetu.
Lep pozdrav.

Spoštovana XXXXX,
tema se ponavlja, vendar ste vi prvi, ki ste nas vse o svoji odločitvi v bistvu le obvestili,saj vanjo ne dvomite in ste tudi napovedali da boste pri njej neomajno vztrajali.

Imam podoben primer in nisem prepričana kako in kaj. Prav tako me zanima kaj mislite za vezo izven zakona (pravkar rojeni otrok z ženo) in ali je možno , da traja? Kakšna je ljubezen do žene in kakšna do ljubice v takem primeru? Zmedenost, ki je nastala je kar velika tako kot jo opisuje xxxxx.

Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor

Spoštovana Li,
odločitev za katero sprašujete je odgovorna pravica vsakega odraslega človeka, ki sprejema tudi posledice, temu se ne morete izmakniti.Da se boste lažje odločili, si zamislite čas, ko bo šel otrok v šolo in čas,ko bo zaživel samostojno življenje. Kaj boste takrat počeli vi?

Pri meni je isto. Imam prijatelja, oba imava družine, katerih ne misliva zapustiti. Skupaj sva srečna in ne mislim se mu odreči. Če bi bila zadovoljna z možem in zakonom, prijatelja prav gotovo ne bi potrebovala. Tako pa me je osamljenost pripeljala v njegov objem. Sedaj je tako kot je, ni mi žal in prepričana sem, da sem normalna.

Jaz mislim, da ste vse, ki imate poleg moz se fante, normalne! Vendar so to bolj zalostne zgodbe. Po eni strani ljubezen, ki je uresnicena le delno in se to skrivaj, po drugi strani polomljen zakon, ki ga ohranjate iz nekega “udobja” ali celo zelje, da ne bi bil nihce prizadet. Dokler vas to ne obremenjuje, je tako zivljenje pac normalno. Verjetno pa v njem ni neke velike srece in zadovoljstva, saj vas gotovo veckrat pogrize vest, sprasujete se o tem, komu v resnici “pripadate”, pretresate svoj zakon, ki je izgubil vso custveno vsebino… Osebno mislim, da ce je tisto, kar cutite do ljubcka, res prava ljubezen, se potrudite, da bi z njim tudi zazivele. Opazam pa, da veliko porocenih zensk postavlja kot vrednoto svoj zakon na prvo mesto, na racun svoje osebne srece seveda. Toda vse odlocitve o svojem zivljenju imate v lastnih rokah, ste odrasle in sposobne tudi kaj spremeniti, ce zelite. Ker pa vam tudi status quo prinasa dolocene prednosti, se s te mrtve tocke preprosto ne zelite zganiti, morda iz strahu pred tem, kaj bi sledilo, iz negotovosti ali pravzaprav nezaupanja v svojega ljubcka, ki se tudi ne bi locil zaradi vas… Podpiram vase odlocitve, da poiscete custven odnos izven zakona, ki je mrtev, toda zelim vas vzpodbuditi, da razmislite o tem, ali res morate vztrajati v takem polozaju…

xxxxx izraza poleg vsega veliko nezaupanja vase, nima samozavesti in tako potrebuje nenehno izkazovanje ljubezni, ceprav sama priznava, da custev ne vraca. Mislim, da bi bilo dobro, da bi zacela o sebi razmisljati pozitivno ter da ji izkazovanje ljubezni ne bi potrjevalo, da je “ljubezni vreden” clovek, to mora namrec sama cutiti o sebi. Pa vendar to veliko hrepenenje po custvih izhaja ravno iz tega, da je njen odnos z mozem tako odtujen in custveno hladen.

Spoštovana Marija,
le vaša odločitev je merodajna.Mnogi zakoni se ohranjajo ” zaradi principa”, nejkateri celo s soglasjem za dotatno erotično zvezo zunaj zakona.Poskusite sebi in tistim,ki jih imate radi, polepšati življenje.

Vem, da je moja odločitev merodajna. V zakonu mi pač ni hudega razen tega, da kako stvar pogrešam in da sem velikokrat osamljena.
S prijateljem se razumeva, skupaj nama je lepo, imava se rada. Ampak z njim prav gotovo ne bi bila pripravljena živeti. Prepričana sem, da je zakon smrt za ljubezen.

Spoštovana Marija,
odločni ste in to je dobro, vendar pa se v zadnji trditvi hudo motite.Ljubezen je možna tudi ali predvsem v zakonu, le v začetku je treba prav izbrati…….

Na začetku sem prav izbrala ampak žal nisva znala ohraniti najine ljubezni. Kriva sva oba…nekje…nekoč…sva pač storila napako in sva se odtujila drug od drugega. Ljubezen pač ni nekaj samoumevnega, nekaj,kar je dano samo od sebe. Treba jo je negovati.