Ljubezen?
Zelena!
Živiš v samoprevari in to nima smisla!Lažeš sebi in se bojiš koraka naprej.Če si vse naredila za svoj zakon in ta je crknil, nima smisla se ozirati na tako bedast način na otroke.Oni so antene in točno vedo kaj se dogaja doma med starši.
Morda prej oprostijo to,da se odnos razreši,kot da morejo prenašati hlinjenje,mržnjo in ignoranco.
Srečno!
Zelena, jaz pa te razumem. Vem kaki so občutki, ko to doživljaš. Ne moreš si pomagat, to je v tebi in ta ljubezen je močnejša od vsega. Sama sem norela med noro željo, da bi se prepustila in bila ljubljena, ljubljena na način, ki sem si ga predstavljala v sanjah in dolžnostjo biti zvesta možu. Zmagalo je slednje. Tista ljubezen pa je počasi izvodenela. Nevem zakaj, morda ker take ljubezni vresnici ne obstajajo in so samo plod prebujne domišlije. Mislim, da je včasih pričakovanje preveliko in to večinoma enostransko.
Ne, Nenna, očitno si še zelo mlada in misliš, da je življenje črno-belo. Pa ni! Mogoče se bo tudi tebi to enkrat zgodilo in takrat ne boš obsojala. Veš, nevem kako se to zgodi, nenadoma veš, da si ob tem človeku neznansko srečna, da se oba privlačita kot magnet, da živiš za te trenutke. Je to ljubezen ali samo kemija? Nevem, vem pa, da ne izbira let in niti časa. Tvoja vest pa je ta, ki daje moč, da kljub bolečemu hrepenenju se tej ljubezni odpoveš in ostajaš zvest sebi in družini. Preveč sem bila strahopetna, da bi si upala za lastno srečo ranit bližnje. Zato draga Nenna, ne obsojaj!
Če si kdaj ljubil in ljubezen še vedno nosiš v prsih, veš da je to radost. Radost, ki je primešan ščepec pelina. Kajti za objem sta potrebna dva. Koga boš objel če si sam? Koga bo objelo drevo, če nima ptice?
Hvala, Katarina, za tvoje misli. V življenju si imela možnost izbirati med dvema potema in odločila si se za tisto, ki se ti je zdela najbolj prav oziroma se je druga izgubila v megli. Ti si se odločila in ostala ob možu. Potem si z njim še vedno našla neko vez z zaupanjem in srečo, ki se jo je dalo nadgraditi. Jaz pa te veze več nimam. V moža nimam več nobenega zaupanja, ne čutim strasti, ne ljubezni. Že leta me čustveno in finančno izčrpava. Njegova “ljubezen” je na zelo nizkem nivoju, težko se pogovarjava, ker jaz ne smem imeti drugačnega mnenja. Moje razmišljanje je običajno korektno, on pa zelo rad udriha po ljudeh z besedami, pri tem pa ne pomisli, da sam ni nič boljši. Tako bom rekla – ne pozna bistva ljubezni!
Katarina, upam, da si sedaj srečna, ali pa še vedno boli neizsanjana ljubezen?
Draga Zelena!. Veš tudi jaz sem imela takrat iste občutke. Nekako pri možu nisem našla tistih žarečih pogledov, tistih bežnih dotikov, tistega hrepenenja in ljubezni. Bil je tako stvaren, nič romantičen, nič zasanjan. Moje srce je hrepenelo po ljubezni, vest mi je prepovedovala uničit družino zaradi lastne sreče. Moje telo je pod pritiskom obolelo in znašla sem se na operaciski mizi. V času moje bolezni me je obiskoval se zanimal za moje zdravlje in živel svoje življenje mirno naprej. Nevem, kaj sem takrat pričakovala, da se bo odpovedal dopustu, da bo kar norel od zaskrbljenosti, da…nevem? To je bilo prvo razočaranje, ki je napovedovalo najino ohladitev in streznitev. Čas je naredil svoje in najina romanca je izvodenela. Z možem živiva kot prej, povprečen zakon. Dvomit pa sem začela v ljubezn. Res obstaja?
Nič nisi povedala ali je pripravljen tudi sam zapusit vse ali mu je samo do igre in popestritve?
Zelena, prosim pa te, da dobro premisliš vse, kajti ko narediš ta. korak veš,da poti nazaj NI. Pomisli s kakimi pogledi te bodo sprejemali otroci, starši, sodelavci, sosedi…Je vajina ljubezen res tako močna?
Če bi bila to res prava ljubezen, bi se tvoj ‘Mr. Perfect’ že zdavnaj po moško odločil in ti predlagal izhod in rešitev : skupno življenje. Vse je možno, če je ljubezen prava.
Torej z njegove strani očitno ni, ker v bistvu mečka in te vleče za nos z nasmehi in sladkostmi, ostal bo pa kar lepo varno v svoji ( takoooo nesrečni) izvenzakonski skupnosti, ker mu je tako najlepše – ima njo in tebe. Obnaša se kot nezreli srednješolec, ne pa zrel moški, ki ljubi in ve, kaj hoče.