Ljubezen?
Zelena napisal:
>
> Ej, lina, sem že omenila, da imava oba kar zakomplicirano
> življenje, imava še nedorasle otroke, poleg tega je moj mož
> zelo maščevalen, nenehno grozi, da če bom šla, bo pognal hišo v
> zrak in podobno in tudi iz tega razloga držim najin odnos na
> dostojni razdalji, ker želim, da se otroci vsaj izšolajo.
Aha, in otrokom bo super, ker bodo, dokler se ne izšolajo, živeli v stalnem strahu, da bo tvoj mož pognal hišo v zrak. Pa z občutkom, da sta ata in mama na ‘dostojni’ razdalji. Res super izgovor, sploh za nekoga na “vodstvenem delovnem mestu” – ne da bi delovno mesto sicer imelo kakšno veliko vezo s čustveno inteligenco, ampak če se že hvališ z njim, bi bilo pričakovati kakšno vodstveno sposobnost tudi v lastnem zakonu.
Se absolutno strinjam z anejo; to je še precej daleč od ljubezni, kakor koli obračaš.
Prijateljstvo to ravno ni, a ne Zelena ;-)) Prijateljstva ne boš zgubila, saj sta to presegla.
Veš kaj delaš – iščeš toplino, potrditev, nežnost, romantičnost, ker jo doma ni. In to bi bil zame v tvojem primeru prvi problem. Se doma ne da nič rešit? Lahko živiš tako odtujeno z nekom? Take romance so mašilo, saj najbrž veš. Mašilo, da človek lahko preživi.
In to je narobe. Ne moreš imeti doma tako hladnega zakona, potem to tudi za tvoje otroke ni ravno topel dom, ni res? Potem bi bilo bolje ali doma stvari izboljšat ali prekinit. Pa grožnje gor ali dol. In potem bi se tudi videlo, kaj je s to romanco.
Čudi me tudi nekaj – kako da on ne da kakšne bolj konkretne pobude’ Tudi on rabi le mašilo, da si sladka življenje? Potem je to pač to, saj ni slabo, daleč od tega, pa tudi nevarno ravno ni. Je pač flirt, nič resnega. Če pa je resno, bi po letu in pol pa res morala biti že nekakšna akcija.
LP!
Hvala vsem za vaša mnenja, za tista prijazna in tudi tista “ta močna”!
In zaradi enih in drugih bom dobro premislila naslednji korak v mojem življenju. Pregovor pravi, da nikoli ne moreš povrniti včerajšnjega dne, izstreljene puščice in izrečene besede.
Lina, sem prijazna in skromna oseba, nimam problemov pri komunikaciji z ljudmi in žal moram reči, da zveniš kot moj mož, ki mi venomer meče naprej mojo službo, pri tem pa pozablja, da leta s to isto službo rešujem finančne probleme – predvsem njegove! .. hvaležnost pa spolzi med prsti.
Morda si nekaj stvari narobe razumela – otrokom ni hudega, ne živijo v strahu, so dobro vzgojeni, v šoli ni bilo nikoli težav in mislim, da bodo tudi pri študiju uspešni.
Vodstveno sposobnost v lastnem zakonu lahko uporabljaš kot koristno zadevo le, če ob tebi živi človek, s katerim se da pogovarjati, ki zna sprejemati kompromise, ne pa s človekom, ki ne dopušča druge možnosti, se poslužuje laži in venomer leze iz ene težave v drugo, ki nikoli ne izpolni nobene obljube.
Žal mi je za vse vas, ki v odnosu do “bivših” moških uporabljate neke vrste živalski besednjak ….
.. jaz pa vem povem, da uživam vsak trenutek srečanja in pogovora z mojim – bom rekla zaenkrat – prijateljem!
Morda me pa sreča enkrat le objame, če se mi je že nasmehnila!
Ljubezen. Kako popolen je občutek človeškega bitja, ko se zave, da ga je zasvojila ljubezen. Kako lepo! Nadzemeljsko. Enkratno in osrečujoče. “Našel sem človeka mojih sanj! On mi to vrača. Kako lepo!” Nepopisno. Pa res?
Oba sva vezana. Spoznala sem ga v službi. Takoj, ko mi je dal roko, sem ga začutila. Pravljica nekega stoletja. Pa veš, da se to dogaja že milijon let? Začutila. Čutim. Ljubim. Prevara zemeljska. Svetovana.
Kje se ljudje najdete ravno v službi? Ne ločite Dela od Užitka, ali nimate drugje prilik. Prevara svetovna.
Oba sva vezana. A ja? Na dveh stolih. Fino.
Ženska draga. Napiši mi:” V čem si drugačna od mene?” Si lepša, boljša pametnejša?” Zanima me. Samo zanima me. Mogoče, si pa čustveno bolj razvita.
Ljubezen. Bolezen. Kako popolna si lahko. Kako osrečujoča in lepa. Kaliko samozavesti mi daješ.
Ni potrebno bilti ne lep, ne pameten, na čustveno inteligeten, da zaznaš ljubezen v vsem svojem obsegu, sreči in bolečini. Res je življenje lepo. Brez ljubezni ni popolno.
Ja, Tinkara, niso vsi dnevi enaki in včasih se vse lomi – hrepenenje, sreča, žalost, smeh, solze, veselje …. dnevi, ko ga ni so prazni, ni prave energije. Ko je ob meni me napolnjuje z neko notranjo močjo, ki jo ponesem s seboj in moj dan je lepši, tud v svojem domu potem širim pozitivno energijo in lažje premagujem vsakodnevne težave.
A vsak trenutek, ko ga ni ob meni, ga pogrešam in DA, hrepenim po njegovi bližini.
Njegov pogled in nasmeh sta še vedno enaka kot takrat, ko sva se spoznala. A najine meje so zaenkrat postavljene visoko in niti v enem samem trenutku ne bi hotela ogroziti te najine naveze oziroma prijateljstva. Je pa on vsekakor to, kar bi želela v življenju imeti ob sebi.
Pa ti, kaj se tebi dogaja?
Pri naju traja to že več kot dve leti. Občutki so enaki, kot jih opisuješ, s tem da je pri naju težava ta, da je moj šef V začetku, kako leto dni, me je zelo osvajal, seveda ne direktno, ampak tako da sem razumela. Skupaj sva delala vse pomembne projekte, vedno več,…Ves čas sem imela posebni tretman pri njem v primerjavi z drugimi in ga imam še danes. Začelo se je tako, da sem ga začela občudovat skozi delo, skozi njegov način razmišljanja, enako tudi on mene. Začel mi je govorit, da me ceni, da me ima rad, da sem mu všeč, a nikoli ni šel kam naprej, ostala sva na kosilih. Jaz pa sem se naenkrat zavedla, da sem zaljubljena.
Zadnje nekaj mesecev ugotavljam, da se je med naju naselila nekakšna napetost. Nisva več tako sproščena kot na začetku. On zelo niha v razpoloženju, tudi jaz, postajava bolj občutljiva, večkrat se nama zgodi kakšno nesoglasje, za katerega mislim, da je vzrok prav v tem – da sva zaljubljena in da naju je to začelo obremenjevat.
Maenkrat me je postalo strah za ta odnos. Želim si, da bi ostal prijateljski ampak je to težko, ker gredo čustva svojo pot in se jih ne da kar tako ukrotiti. Najbolj me je strah, da bi zadari odnosa morala menjat službo, v kateri sem zadovoljna.
Želim ti da vajina zveza tudi če bo samo prijateljska, ostane stabilna, kajti tako lahko morda oba še največ pridobita.
Imaš pravico biti srečna, prav tako pa tudi tvoj otrok/a. Otrok je tvoja mini varialnta. NE slepi se, da tega ne čuti. Predvsem pa ve, kako sta uglašena s partnerjem oz. njegovim očetom.
Če boš poskrbela za svojo srečo, si dolžna to najprej povedati svojim najbližjim. Možu, otrokom,… Če imaš toliko samozavsti, ti to ne bo delalo težav. Potem pa naprej.
Vso srečo.
Bravo, Jagoda 33, pokazala si svoj pravi obraz, čeprav se skrivaš za ekranom.
Veličina človeškega duha je sprejemati ljudi okoli sebe takšne kot so. Žal je takšnih ljudi malo in ti prav gotovo nisi med njimi. Ne moreš soditi ostalih po sebi. Iz tebe veje jeza, sovraštvo, hladnost, in smili se mi tvoja družina – če jo sploh imaš.
Kometar sem napisala samo zato, ker se mi smiliš, ker je v tebi že davno umrla nežnost, toplina in ljubezen.
V prihodnosti ti želim veliko prave sreče, za katero se boš pa morala zelo potruditi.
Jagoda33
mislim, da takšno pisanje s takšnim izrazoslovjem ne paše nikamor, sploh pa ne iz ženskih ust. Če je kdo neinteligenten si to gotovo ti in nihče drug. Sram te je lahko in če bi bila jaz nekdo v tvoji bližini bi se te zagotovo sramovala. Če tukaj pišeš takšne packarije, kakšna si šele v živo? Me je kar groza pomisliti. Ogabno!