Danes, malo po enih, bo minilo eno leto odkar sem prvič in zadnjič videla svojega sinčka, potem ko je dva dni poprej za vedno zaspal v zavetju mojega trebuha. Bilo je hudo. Na začetku sem se počutila oropane prihodnosti. Počutila sem se izigrano in polno, prepolno bolečine…

Danes lahko rečem, da sem z žalovanjem končala. Neznosne bolečine ni več, tudi razžirajoča praznina je izginila. Ostali so spomini. Hvalabogu, da sem ga takrat želela popestvovati, hvalabogu, da sva ga z možem fotografirala, hvalabogu, da sva naredila odtise njegovih stopal, hvalabogu, da sva domov odnesla pleničko, v kateri je bil povit, drugače danes ne bi imela ničesar. Hvaležna sem, da sva ga poimenovala in pokopala, tako da lahko sebi in drugim dokažem, da je Matija obstajal in da lahko vsi vedo, da sem mama, čeprav je moje naročje zaenkrat še prazno.

Žalovanje je dolg proces, vendar te obogati. Danes vem, da sem drugačna, čeprav se moje življenje navzven ni spremenilo. Ponosna sem na dejsvto, da lahko živim ‘normalno’ naprej, še bolj toplo pa mi je pri srcu, ker me je Matija naučil ceniti svtari, za katere sem prej mislila, da so samoumevne. Sedaj gledam na ljudi, ki jih že poznam in na tiste, ki jih še spoznavam, drugače.

Matija v zemeljski obliki ne obstaja več. Trdno pa sem prepričana, da je še z menoj. Slišim ga v ptičjem petju, čutim ga v rahli sapici, ki me boža po obrazu, voham ga v cvetju, ki raste na vrtu. Povsod je, če si le sama tako želim. Vsak dan pomislim nanj, vendar danes, ko se mi spomin zateče k njemu, se mi oči ne zarosijo več, v grlu nimam več cmoka. Ne, danes se mi na obraz zariše nasmeh. Zavedam se, da me spremlja. Pravzaprav mi je ‘govoril’, že ko sem ga nosila pod srcem. Prvič se mi je v sanjah pojavil dan po opravljeni nuhalni. Sanjala sem, da sem rodila okostnjaka. Mi je hotel mar povedati, da so bili rezultati nuhalne lažno negativni? Tveganje za downov sindrom je bilo zelo majhno (1: 6171), umrl pa je ravno zaradi tega. Mi je hotel morda sporočiti, da ne bo preživel? Čez kakšen mesec sem se sredi noči prestrašena zbudila, ker sem na svojem zapestju začutila, kakor da me je nekdo z ledeno mrzlo roko prijel za zapestje. Matija je takrat nemirno brcal. Spomnim sem, da se takoj pomislila na smrt, vendar sem začela tolažiti svojo kepico, da je pri meni varen. Prižgala sem vse luči v stanovanju in mu govorila in govorila, da bi se pomiril. Bila sem sama doma, ker je mož tisto noč delal in bilo mi je zelo neprijetno. Ne vem, zakaj sem takrat pomislila na smrt, saj takrat nisem imela nobenega povoda za to. Moja nosečnost je potekla normalno in bila sem zelo srečna. Še sedaj se spomnim, kako sem ginekologinji na zadnjem ‘normalnem’ pregledu rekla, ‘Meni je tako lepo!’
Tisti dan ko je umrl, sem ga še enkrat videla. Bilo je 12. 4. 2007 dopoldne. Ležala sem doma v postelji. Oči sem imela odprte. Pred sabo pa sem nenadoma zagledala podobo dojenčka, ki se postopoma oddaljuje in mi maha s svojo drobno ročico…
Danes sem spet noseča. Kljub temu, da sem pričakovala, da bo druga nosečnost ena sama velika živčna vojna, sem pomirjena sama s seboj in dokaj spokojna. Verjetno zato ker čutim, da Matija bdi nad malo sestrico, ki raste pod mojim srcem. Čeprav vem, da pričakujem enega otroka, vedno sanjam dva. Za enega vem, da mi ne pripada več, vendar čutim, da je povezan z menoj. Moja domišljija? Sugestije? Naključja? Onostranstvo? Ne vem. Vem samo, da sem in bom mama najmanj dvema otrokoma.

Lep pozdrav vsem, ki pogrešate svoje sončke. Pustite čustvom svojo pot in žalujte, žalujte, žalujte. Nekoč bo svet spet lep, čeprav drugačen.

S spoštovanjem, T.

Žal mi je. Pošiljam ti topel objem.

Draga moja!

Matija je gotovo ponosen na svojo mamico!!!

Vse dobro v pričakovanju Matijeve sestrice!!!

Pošiljam topel objem celi družinici!

Draga Tami, zelo lepo si to zlila na papir!Vse lepo v nosečnosti, vse lepo po porodu in še veliko lepih dni!
A si videla, da po koncu žalovanja spomin na otročka prikliče nasmeh na obraz?Čeprav je to po tragiki dogodka prav neverjetno, se uresniči!
Tudi jaz ne zajokam več vsakokrat ko pomislim na BIneta in Gašperja, večkrat se le rahlo nasmehnem in sem hvaležna za vsak trenutek ko smo bili eno!

Srečno Tami!

škratek

Tami ,tvoje zgodbe se še predobro spomnim.Kako se je ne bi ,ko pa sem tudi sama izgubila mojo punčko zaradi DS.

Čestitam za pogum ,za Matijevo sestrico.Tudi pri nas smo sedaj končno srečni ,saj imamo po Ajšini smrti spet eno navihano ZDRAVO trimesečno punčko.

Matija bo čuval svojo sestrico ,v to sem prepričana!

Ko sem čez dobro leto in pol po Vidovi smrti, zopet rodila njegovo sestrico)mnogo prezgodaj) se mi je sanjalo v naslednjih dneh dva bela križa.
Vida smo pokopali v domačem kraju in na njegovem preranem grobu je bel križ.
Takrat sem mislila,da se mi bo zmešalo. Toda čez dober mesec,ko je tamala bila iz tahujšega,sem vedela ,da jo je njen bratec čuval.
Postopek žalovanja mislim,da nisi končala. Toda sedaj ne žaluješ tako intezivno,kot prvo leto,ampak drugače. Tudi jaz, po treh letih in pol imam zmeraj v mislih mojega fantka in vsakokrat ,ko grem na pokopališče,me premaga jok in bolečina.
Drži se!

Hvala za tople misli in vzpodbudne besede. Tudi jaz vam želim čim več lepega, čeprav se to tako klišejsko sliši. Verjamem, da smo se vse sposobne pobrati, ker verjamem, da je življenje lahko lepo.
Sočuten objem,
T.

Draga Tami, tole si tako lepo napisala, da se moram oglasiti. Moje žalovanje in potem življenje z izgubo je izredno podobno tvojemu.

Ja, julija bodo minila 4 leta, odkar smo tudi mi izgubili malega sinka. Od takrat je naš čisto poseben angelček. Ob spominu nanj se mi na obraz vsakič nariše nasmeh, rada ga imam. In vem, da ima tudi on rad vse nas, svojo družino. Da je blizu, vedno tu.

Po tej izgubi sem kmalu spet zanosila in imam doma zdaj malo navihanko, ki bo junija dopolnila tri leta, pod mojim srčkom pa raste mali fantiček, ki se bo rodil konec maja. Vsi, vključno z našo skoraj devetletno prvorojenko, se veselimo njegovega prihoda.

Srečni smo. In tega, da moramo srečo uživati vsak dan, nas je naučil naš ljubljeni Tomažek.

Bolečine ne čutim več, čutim neizmerno ljubezen in neskončen ponos, ker sem lahko mamica tudi mojemu malemu zvezdičku. Kadar jočem, jočem od ganjenosti, prekipevajoče ljubezni in ponosa, od bolečine ne več.

Srečno, dekleta!

Tami, špelin@, tako lepo sta to zapisali!
Nimam kaj dodati, nimam besed!
Tami, čestitam za moč, korajžo, ki jo izkazuješ in ja, jaz tudi verjamem, da so naši angelčki povezani z nami in pazijo na sestrice, bratce, ki rastejo v nas! Pa ne pazijo samo njih, pač pa tudi nas!
Želim ti vso srečo, predvsem pa, da bi te še dolgo osrečevala zdrava mala deklica!