Spoštovani,
stara sem 30 let in poročena ža 3 leta. Z možem sva premagala že veliko ovir in se ljubiva.Ko sva se poročila, sva si želela ustvariti družino. ker sem takrat še študirala (v tujini), sem(res je bila bolj moja odločitev) nekako mislila, da bi bilo bolje najprej dištudirati in se vrniti domov in potem imeti otroke. Pred skoraj dvema letoma pa je mož zbolel – pojavila se mu je spermatokela. Najprej mi tega sploh ni hitel povedati. mož se profesionalno ukvarja s športom. Tako, da ga veliko ni doma.Mislim, da tudi zaradi tega, ker se pri njemu doma nikdar niso odkrito pogovarjali. Živel je namreč samo z mamo (oče je umrl v prometni nesreči, ko je možu bilo le nekaj mesecev).
.
Njegova mama se je takrat odločila za kariero in praktično sina prepustila babici. Kasneje in predvsem zdaj, ko je upokojena in živi sama v ogromni hiši, pa si ne želi biti več sama. Grabi jo pretirana posesivnost in ko je “zavohala” najino krizo, je najprej pomislila nase. želela si je sina nazaj, da bo skrbel zanjo na njena stara leta in tudi za hišo. Moram priznati, da nimam občutka, da mene nima rada. Lahko rečem, da celo mislim, da me ima, vendar da ne more preko sebe in svojega ugodja.
Da se vrnem nazaj:
moj problem ni moja tašča, vendar to, da z možem nimava spolnih odnosov že kar celo leto in pol. Najprej sem porabila precej energije, da sem ga prepričala, da se je odpravil do zdravnika. Že samo to, da se sam ni zavedal te odgovornosti, me je zelo motilo. Povedala sem mu tudi, da se mora zavedati, da je ta njegova bolezen prizadela naju oba in ne samo njega. Na začetku ga je to tako zelo prizadelo, da je začel zavračati otroke. Zdaj pravi, naj potrpim in da bova nekoč že imela otroke.
Predlagal je celo umetno oploditev. Mislim, da se boji, kako zopet vzpostaviti spolne odnose. Ko sem ga vprašala, če si to sploh želi, mi je rekel, da trenutno ne, saj jih niti ni sposoben. Mislim in tudi sam pravi, da zelo trpi in da si v življenju ne želi prav ničesar več. Moje napaka je, da ne znam biti diplomatska ampak me pretirana odkritost vedno pripelje do kreganja.
Ne razumem zakaj moram porabiti toliko energije za to, da ga prepričam, da greva kam na izlet. na dopustu nisva bila že dve leti – ker vedno “pride nekaj vmes”.
vem, da se sprašujete, če je vpletena druga dama – sama sem skoraj prepričana, da ne.
Bila sva pri “svetovalcu”, kar nama je po mnenju obeh prav dobro delo. A ker ima predvsem on tako naporno in časovno zahtevno službo, sva nekako prenehala hoditi tja.
zelo sem razmišljala o ločitvi. Čustva, ki jih gojim do njega so res tista prava, ampak življenje z njim je tako naporno.
VčasiH pomislim, kako bo čez 10 let, če je že zdaj tako mizerno. Sam pravi, da sem sama kriva, ker se ne znam ničesar veseliti in ker mislim samo na to, kako trpim ob njem. kot da ne želi odrasti, kot da želi, da bi nekdo drug rešil problem, ki ga imava. Jaz vem, da ga ne bo.
vem, da je meoje pisanje konfuzno, vendar se je v krizi, v keteri se nahajava, nabralo toliko stvari, da jih nekako ni mogoče spraviti v pravilen vrstni red.
Prosim vas za nasvet.
najlepša hvala,
Ua

Spoštovana Ua,

ste odkrita mlada ženska z zdravim pogledom na spolnost in prav zato je treba ugotoviti, zakaj možu v tem pogledu nima želje do vas. Prepričati se morate, ali mu kot oseba še kaj pomenite in ali če vas odklanja zgolj zaradi “tehničnih” težav. Če je prvi odgovor negativen, poiščite drugo zvezo, če je drugi pozitiven, pa morata skupaj obiskati zdravnika seksologa (psihiatra ali urologa), ki bo pomagal odpravljati motnjo. Najslabše bi bilo čakati.