Pozdravljeni,

zopet se oglašam jaz, z novimi (starimi) težavami. In sicer, gre za partnerjeve laži. On pravi, da ni nič narobe, če so v zvezi tako kot jih on imenuje “bele” laži. Torej gre za malenkosti, oziroma za stvari s katerimi ne škodiš parnerju, če jih prikriješ. Meni pa ni jasno, kako je lahko takšnega mišljenja? Mar so te BELE laži res dopustne v zvezi? Jaz jih namreč ne toleriram, jaz sem do svojega partnerja 100 odstotno iskrena, tudi glede najmanjših detajlov, ne vidim namreč razloga, da bi kakršnokoli stvar prikrila osebi, ki jo ljubim – z njim si delim res vse. In takšne njegove izjave me res užalostijo in sem mu to razložila, pa še kar trdi, da bo vedno tega mišljenja, da drobne laži ne škodijo. Recimo, zanj je bela laž ta, da mi je dal neko darilce in mi rekel, da je šel k prijatelju, da je to darilce izdelal – a kasneje izvem, da mu ga je dala mati, pa mi ga je samo posredoval naprej. Pa mi ni nič hudega to, da mi ga je posredoval, hudo mi je to, da kar vrine laž nekam povsem brez potrebe!
On je pošten, moralen, prijazen, resnično zelo dober do mene kot parnerice, ni pokvarjena oseba – a ima pomanjkljivost: to, ki mi jo je že sam priznal, da je takšen človek, ki nima slabe vesti, če se nekomu zlaže v oči. To počne že od nekdaj – ogromno je igral računalniške igre, pa so bili starši proti in tako se je lagal, da tega ne počne in je to počel na skrivaj.. potem je padel maturo in se je znancem in nekaterim prijateljem lagal, da jo je naredil in da je na faksu. Ko sva se spoznala mi je rekel, da živi v Ljubljani med tednom, ker študira in mi razlagal v detajle kako mu gre na faksu.. a potem, ko je stvar postajala resna mi je priznal, da je bila to laž, ker se je bal da me bo odvrnil s tem, če bi mi povedal, da še dela maturo. Od njega sem prijela v dar verižico, katero je rekel, da je naredil sam – pa sem zopet izvedela, da jo je naredila njegova mama, ker on ni imel časa in tega ni želel povedati.
Skratka, polno nekih laži, opazujem ga, kako se včasih zlaže svojim staršem, prijateljem, kako naj mu potem zaupam, da ne laže meni? Namreč že parkrat sem se skušala z njim pogovorit o tem, da mi njegove laži niso všeč in mi je rekel, da meni ne more lagati, da to je za njim, mogoče kvečjemu drobne bele laži, pa še te mi potem prizna (spet te bele laži ja..). Ampak mu nekako ne zaupam več, kako vendar naj mu, še vedno ga kdaj zalotim pri kakšnih malih lažeh, ki res niso tako pomembne in jih pustim pri miru, ker se sicer samo skregava.
Stvar je prišla tako daleč, da sem ga začela preverjati. Sedaj je na faksu in ima (naj bi imel) narejene vse izpite razen enega in ker so strogi kriteriji je padel letnik. Rekel mi je, da so ga opravili samo trije, da jih je nevem koliko padlo zaradi tega izpita – pa sem se pozanimala na forumu, kjer so mi rekli, da tu ziher ne bo nekaj držalo, da jih je šlo več naprej. Ko sem mu to povedala sva se hudo skregala, ker je bil jezen, da ga preverjam. Rekel je tudi, da kolikor on ve, so naredili samo trije in da je na forumu gotovo odgovoril nekdo iz druge generacije. KAKO NAJ MU VERJAMEM? Potem sem ga šla zopet preverjati (ker pride dan ko podvomim v vse njegove besede in vem kako zelo narobe je to da ga preverjam, počutim se grozno, toda želim samo potrditi, da so njegove besede resnica in da mu končno pričnem spet zaupati, tako kot sem mu nekoč). Torej na njegovem študent-netu sem našla elektronski indeks ocen, kjer je pisalo, da ima opravljena samo dva izpita s povprečno oceno 7 – on pa je meni rekel, da samo enega izpita ni naredil in da ima povprečje čez 8. Takrat se mi je skoraj sesul svet, občutek sem imela, da svojega partnerja sploh ne poznam več. Ko sem mu to povedala, je bil zopet zelo jezen, ker sem ga zopet preverjala in mi je zatrdil, da je njihov študent-net v razsulu ker vse prenavljajo in tako tisti podatki niso pravi in da bodo pravi gor čez 2 meseca. In kaj naj mu verjamem, ali kaj naj naredim? Imam občutek, da bo čez dva meseca rekel, da še vedno prenavljajo.. Rekel je, da mi bo iz referata prinesel natisnjen kartotečni list z ocenami in opravljenimi izpiti in potem mi ga je pokazal na računalniku, češ da so mu ga poslali. Spodaj je bila štampiljka njihove fakultete a moji dvomi gredo tako daleč, da se sprašujem, če ni tudi tega žiga pač našel njege na internetu in ga prilepil tja. Skratka, zadnje čase res nimam čistih dokazov, da mi laže, a okoli njega je polno sumljivih zadev, polno stvari kaže na laži a se vedno nekako izgovori, da ostanem brez besed.

Njegov vzorec je očitno ta, da se boji ljudi okoli sebe razočarati, da hoče biti dober in tako prikriva napake in poudarja dobre ali pa si celo izmisli kakšen super dosežek. To počne tudi zato, ker ne mara da mu kdo karkoli očita, ali da kdorkoli opazi in je jezen na njegove napake. Pa ne gre tako.. Kaj naj jaz pazim, da ne bom kdajkoli jezna nanjga, mi mora biti vse kar stori všeč, zato da se mi ne bo glede tega naslednjič zlagal? Kako naj rešim najino zvezo, če pa vse zanika in se kvečjemu še skrega z mano?
In naj ne bo rešitev, da zvezo prekineva, ker ne morem – imava se resnično lepo, res je dobra oseba in res zlat do mene, samo te laži…. ki so zanj verjetno že nekaj vsakdanjega, zame pa nekaj, kar me razžira vsak dan posebej.

Res ne vem, kaj naj naredim, prosim za pomoč.
Hvala!

Spoštovana SimonaM,

si lahko mislim, kako grozno je garati v takem odnosu in še kar naprej živeti izkrivljen in zlagan partnerski vsakdan, vendar v tem odnosu sodelujeta oba, in sta za vzdušje odnosa, ki ga imata, tudi oba odgovorna. Konkretneje, za (sicer nenamerno ter nevedno) obremenjevanje odnosa s pretvarjanjem ipd. je vsekakor odgovoren partner, za sprejemanje takšnega partnerja pa ste odgovorna vi in nihče drug. Namesto vaju nihče ne more nečesa prejemati ali dajati v odnos, to počneta le vi in vaš partner.

Žalostno je, če verjamemo, da z lažmi, potvarjanjem ter molčanjem ni nič posebno narobe, češ nikomur nočemo nič žalega, temu početju celo znižujemo vrednost ipd. – kar ni nič drugega kot neveden izraz nespoštovanja tako do sebe kot do drugih. Tu ne moremo govoriti o ozaveščenosti lastnega ravnanja.

Po drugi strani je tu vprašanje, koliko si lahko tudi vi priznate, da pravzaprav s pristajanjem na tak odnos živite v zanikanju lastne resnice, saj ste zaradi strahu pred (bržkone) osamljenostjo, ali še bolje, pred samostojnostjo, sami na koncu opozorilno zapisali, »…naj ne bo rešitev, da zvezo prekineva, ker ne morem – imava se resnično lepo…«? Z občutki se to prebere kot, »Prosim, samo ne govorite mi po resnici, ker tako kot živim, je lepše«. Prepričan sem, da lahko začutite kaj vam je storiti, le da si morda še ne zaupate dovolj, da bi se odločili, saj vas je sprememb zaenkrat še preveč strah. To je naravno in človeško. Vendar pa nekdo tvega, vlaga ter spregleda, drugi ne.

Kar vam želim sporočiti je, da je iskrenost tista, ki je tukaj najmanj prisotna, zato je resnica kar naprej »na dopustu«. In tako bo ostalo vse dokler si boste dovolila ignoranco, nespoštovanje, z drugimi besedami, dokler boste pristajali na vlogo ženske, ki energijo vlaga raje v razkrivanje laži in se pri tem počuti da nekoga oz. nekaj rešuje, itn. namesto, da bi vlagala v samozaupanje in samospoštovanje, da teh laži ne potrebujete ne vi ne partner. S partnerjeve strani pa bo tako vse dokler se ne bo v njegovem življenju pojavil nekdo, ki mu bo končno dovolil biti to, kar je in vanj resnično verjel – brez obsojanja bi ga opral/-a krivde iz otroštva (ko se je bil prilagodil tako, da je sebe in svoja dejanja v celoti prikazoval skladno s pričakovanju staršev, skrbnikov). Taka oseba bi mu dala vedeti, da ni več ta otrok in da ni več to, kar se mu je zgodilo – on ni laž, le prisiljen je bil z njo živeti in preživeti (kot otrok ni imel izbire, danes se lahko odloči, danes ima moč).

ZAKAJ TA OSEBA NE BI BILA VI? Odgovor boste poiskali v sebi le, če se zanj odločite. Kar pomeni tvegati in se pričeti ukvarjati z bolečim delom resnice NAJPREJ v svojem življenju, da opravite z zanikanjem, da se pričnete sprejemati, se imeti radi tako kot ste, da primete za roko “deklico v sebi” in ji date sočutje. Partner ravno tako. Da pričneta graditi na resničnosti in originalnosti svojega odnosa, v katerem vam je lahko lepo in varno. Ker trenutno – kot je to razbrati iz pisma – ne zgleda, da res živita to, kar sta vidva in kar bi rada od življenja; bolj se čuti, da še nista uspela povedati, sporočiti in predati vseh stisk, ki jih nosita namesto vajinih staršev. In življenje je kratko, saj kar ne uspemo predelati pri sebi, nevede prenesemo na otroke, da namesto nas nosijo naše lastne zaplete – in tako se škodljiva vzdušja selijo in selijo…

Skratka, da postanemo to, kar čutimo da smo lahko v svoji enkratnosti, potrebujemo delati na sebi: veliko poguma, podpore, varnosti in odločitev. Brez teh ni sprememb. Zatorej, če želite živeti samostojen, resničen odnos, resnična čustva ter resnično in pristno življenje, potem se odločite za to, da zares poskrbite zase, za iskrenost do sebe, do drugih in do sveta. Bere se enostavneje kot se dela. Začetna negotovost in strah sta običajna. In vse več jih je, ki se temu izzivu prej ali slej odzovejo in to trdo delo se obrestuje – za vedno.

Če pri tem slučajno še ne bosta uspešna in zadovoljna in da se pojavijo “zastoji”, se lahko še vedno obrnete na strokovno pomoč terapevta/-tko.

Lepo pozdravljeni!

Prosim pomoč nekaj let že imam partnerja skupaj ne živiva iz razlogov,ki jih nebi omenjala se pa pogosto vidiva in slišiva.Pred leti,ko sem ga spoznala sem takoj dobila nezaupanje vanj saj sem izvedela,da je imel zveze s poročenimi ženskami.Nevem zakaj sem ostala tako dolgo z njim.Ko kaj omenim nekaj sicer spregovori vendar bistvo zamolči,naprimer ali jo še videva in se sliši z njo.Odgovor je da že dolgo ne nato se zagovori,da je bil na obisku saj je njen mož njegov prijatelj in so že dolgo prijatelji.Vprašam,če ga ne moti,da sedi znjim saj mu je n…… ženo pa odvrne kaj trapastega češ saj ne misli kaj slabega.In tu se pojavi problem,ki ga imava že vrsto let.Po takšnih njegovih besedah čutim potrebo,da bi odšla stran saj se mi v trenutku zazdi pravi hinavec in to tudi storim in grem zveze seveda zares ne prekinem saj je nisem sposobna.On se z mano v detajle nikoli ne pogovori o tem,ko me ni me pogreša do naslednjič,ko najdem pri njem viagre in kondom .češ da mu ga je dal kolega,viagre pa dobiš kjer češ.takoj vidim da je odgovor neumen saj mi je bistveno zamolčal kje jih je imel namen porabiti.Na koncu ko drezam in drezam vendarle odgovori.da jih bi mogoče potreboval z manovse lepo in prav zakaj pa mi o tem ni povedal.In zopet se pojavi potreba,da bi šla stran saj dobim močan občutek,da me vara.To tudi storim in grem po mesecu se nekak srečava on zopet zadeve ne razčisti do konca.In zopet se zagovori koliko je na uro pri prostitutki tako natančno in podrobno ,da ni drugače kot ,da je tam bil na obisku.Seveda sem mu vse zmetala v obraz motilo me je že to,da je stem informiran in zakaj ravno on ve to.Takšne in podobne motnje se mi dogajajo že vrsto let saj ne pridem do dna koliko je resnice v tem ali onem notranji glas pa me opozarja drugače.

Niela in KAJ še ti delaš z njim? Itak da te vara, nespoštuje, laže v obraz, dela s tabo kot s smetjo…
Kaj ti ni jasno… pojdi, zaslužiš si boljšega, ta ti bo še bolezen prinesel!

Mislim,da morate obe pustiti fante. Tudi pri meni v vezi so bile “male laži”. enostavno si nisem predstavljala življenja z osebo,ki ji ne morem nič verjeti, zato je tudi hvalabogu bivši. Vem,da je težko narediti konec, še težje je pa leta in leta živeti v laži.

SimonaM, vprašanje:

Ali lahko kadarkoli nehate s kontroliranjem? Težko? Tako tudi on težko neha z laganjem. Kaj hočem povedat? Sta v začaranem krogu vsak s svojim maslom na glavi. Skratka, dela z preobrazbo je za vsakega od vaju veliko, pa še nekaj za odnos, tako da najbolje da začnete pri sebi, kaj se bo iz tega rodilo pa bo pokazal čas. Srečno.

Spoštovana niela,

iz opisa sodeč je v vaših odnosih prisotno precej nepristnosti in neiskrenosti, da o odsotnosti (samo)spoštovanja niti ne govorim. Globoko pod tem pa je čutiti veliko žalosti ter srce, “pijano od jeze”. Da oboje pride varno na dan pa ji ne dovoli velika plast nemoči/obupa, ki se prebudi, ko gre za iniciativo in odločitve v partnerskem odnosu; oziroma ko gre za zaupanje. Predpostavljam, da si te žalosti, jeze pa še česa ne dovolite blizu. Kaj bi se zgodilo, ko bi si to upala pokazati partnerju in pri postavljanju meja vztrajati? Ali drugače, čemu ste nagnjeni k samokaznovalnosti, da ne vztrajate do konca in si zaupate? Kaj vas vedno znova ustavi in povleče nazaj v ustaljeno nemoč? Koliko se resnično cenite?

Če gremo še za trenutek nazaj, kakšen odnos so imeli vaši starši do vas, ko gre za vprašanje zaupanja, prepoznavnosti in spoštovanja otroka; kakšna sporočila ste prejemala od vsakega posebej; pri tem mislim predvsem koliko vrednosti in pristne očetovske varnosti ste imela ter koliko dostopno mamo, ki bi vas razumela in sprejemala, vas podpirala?Sem spada še vprašanje, koliko sta se vaša starša spoštovala kot mož in žena?

To se porodi, ko človek prečuti oz. začuti vašo zgodbo. So med drugim vprašanja, ki zadevajo razvoj zaupanja, samospoštovanja in samopodobe, še posebej, ko odrastemo in od doma odidemo v intimne partnerske odnose. Da ne morete postaviti meje (kako naj se partner do vas vede, kaj sprejemate in kaj ne) pomeni, da ste se od nekod naučili, da je za vas samoumevno – čeprav boleče in krivično! – prejemati sporočila ponižanja, laži in prevare (manipulacija). Da ste nepomembna. Kar v resnici ne drži. Vsak otrok in vsaka oseba je vredna svobode in ljubezni, spoštovanja in podpore, rad bi poudaril koliko so pomembne pretekle izkušnje, ko gre za razvoj osebnosti in vrednotenje sebe ter drugih v kasnejših odnosih.

Zato manipulacija, proti kateri ste nemočna, vam mora biti od nekod znana. Kar ste doživljala kot otrok v svoji družini je bilo bolj ali manj prepuščeno staršem in tukaj ni kaj veliko za storiti. Za razliko od nekoč ste danes odrasla oseba, ki ima možnost izbire in odločitev, vendar oseba, pri kateri je veliko ran iz preteklosti ostalo nezaceljenih, zato se vam v aktualnih odnosih prebuja vsa ta zmešnjava, ki govori o vaših obrambnih mehanizmih oz. konstruktih o sebi, svetu, o moških, o odnosih; po eni strani živite ustaljeno, a žalostno zgodbo samopodcenjevanja, po drugi pa vam organizem sporoča, da je potrebno čim prej nekaj spremeniti, sicer bo pričelo še zdravje pešati.

Poslušajte svoje telo in zaupajte temu, kar čutite, da je za vas rešitev. Šele po tej poti boste prišla do resnice in pristnosti, do zavesti o sebi, o načinu pripadanja, o identiteti in ugotovitve kaj je za vas res varno. S tem boste hkrati pričela delati v partnerstvu, predvsem za njegovo varnost. Ljudje se ukvarjamo s temi temami, bolj kot smo včasih pripravljeni priznati, tako da pri vseh teh izkušnjah niste sami in edini. Če boste v stiski, se lahko vedno obrnete na bližnji terapevtski center.

Da boste v vaših odnosih zadovoljna in varna, boste morala poskrbeti najprej zase. Če pa je na delo pripravljen tudi partner, toliko bolje za prihodnost partnerstva (in družine, če jo imata). Poslušajte svoj notranji glas, ki bo lahko izvor modrosti za vaše nadaljnje izbire. Kajti zaslužite si več, kot si trenutno dovolite. In ne izčrpavajte se s prilagajanjem drugim oz. partnerju, upajoč da tako ne boste ostala sama in da boste le tako sprejeta, kajti to ni res. V odnosih smo le toliko srečni kolikor smo zadovoljni sami s seboj. Partner nas ne naredi take kot trenutno smo in tudi mi partnerja ne, sami smo najprej odgovorni zase, mi smo tisti, ki (ne)odločamo kako bomo živeli.

Zato verjamem da ne potrebujete biti detektiv 24/7 v lastnem partnerstvu. Preprosto se lahko odločite, da boste izstopila iz te igre in se posvetila sebi in svoji resnici. Svojim potrebam.

Srečno!