Poročena sva pet let in imava štiriletnega sončka. Pred poroko sva od zgodnjih študentskih let hodila več kot desetletje – narava, potovanja, koncerti, kino – čeprav se nama je znalo zgoditi, da sva vsake toliko kuhala nekaj časa trajajočo trmo. Imela sva bolj ali manj samo en drugega, v precejšnji meri sva zanemarjala prijatelje, saj nama je biti en z drugim povsem zadoščalo.

Po porodu se je veliko stvari spremenilo, predvsem glede časa, ki sva si ga lahko namenila. Imela sva tudi različne poglede na vzgojo – ona precej popustljivo, jaz nekoliko trši pristop. Meni je v takšnih primerih dostikrat prekipelo in sem postal zelo nesramen, lahko bi rekel, da sem jo psihično trpinčil, včasih celo v prisotnosti otroka. Posledice so bile jasne – vse večja odtujenost, nič spolnosti, nepripravljenost za pogovor, ki se je zadnje čase samo stopnjevala. Sodu je izbilo dno, ko sem ji pred nekaj tedni očital, da doma preveč dela za službo, in da lahko to vodi k temu, da ostane brez otroka. Ko sem se pred pred nekaj dnevi vrnil domov, me nista čakala kot ponavadi. Bilo je prazno, s sabo je k staršem odnesla svoje stvari, knjige, slike, otroško in svoje kolo. Pravi, da ne vidi smisla nadaljevati in da se je odločila, da želi biti sama. Jaz se želim spremeniti in popraviti svoj odnos, to sem ji tudi povedal, ona pa pravi, da se je odločila in da je za vse bolje, da smo vsak na svojem koncu. Še vedno jo imam rad, rad imam tudi najinega otroka, in neznosno hudo mi je, da sem to storil.

Prej nisem vedel, kaj imam, sedaj vem, kaj sem izgubil.

To je bila bolj izpoved, bom pa hvaležen za kakršenkoli nasvet, kako nadaljevati, ker ne vidim smisla lastnega obstoja brez njiju.

Pozdravljeni!

Tako kot pravite je to res bolj izpoved. Hkrati sem zelo vesela, da v njej priznavate svoje napake in jih ne iščete pri drugih. Tako vam bo lažje odpraviti tisto, kar vaju je pripeljalo na prelom. Zavedati se morate, da samo obljube o poboljšanju niso dovolj za uspešen zakon.

Nekaj, kar me je zelo zmotilo, sta bila ta dva stavka: “Imela sva tudi različne poglede na vzgojo – ona precej popustljivo, jaz nekoliko trši pristop. Meni je v takšnih primerih dostikrat prekipelo in sem postal zelo nesramen, lahko bi rekel, da sem jo psihično trpinčil, včasih celo v prisotnosti otroka.”

Ali vam je nasilje zelo domače? Ste ga v prevelikih merah doživljali doma? Če želite ženo in otroka sprejeti z ljubečim objemom, jima boste morali prisluhniti, kako onadva doživljata vas. Še prej se boste morali soočiti z nasiljem, ki ga imate v sebi in poiskati njegove korenine.

Srečno!

Patricia Verbič

Veliko, veliko truda te bo stalo, da si jo pridobiš nazaj in s tem otroka. Najprej razčisti sam s sabo ali želiš nazaj otroka ali NJO in otroka………
Če lahko ponižuješ njo, da se bolje počutiš in ko ona gre (skupaj z otrokom) in te boli, boli in še enkrat boli….razčisti sam s sabo, kaj natančno je to kar te boli. Odsotnost otroka, odsotnost nje, odsotnost obeh.

Res razčisti kaj je najbolj boleče. Potem nadaljuj od tod dalje.

Hvala obema za odgovora.

Veliko razmišljam, od kod mi ta nagnjenost k dejstvu, da sem psihično grob, da izsiljujem, da ji lahko rečem besede, ki se jih kesam. Včasih mi enostavno zmanjka potrpljenja, čeprav mi je že naslednji trenutek žal.

In WildWind, res se veliko ukvarjam z mislijo, koga od njiju sploh pogrešam. Včasih mi gre precej dobro in ju lahko odmislim. Pa spret nastopijo trenutki, ko me kaj določenega spomni nanju, pa se zjočem, ker sem sam. Tisto, kar najbolj pogrešam je najin sonček, igra z njim, branje pravljic, divjanje po stanovanju… Verjetno bom potreboval še nekaj časa, da uvidim, kaj si res želim. Vem, da si želim objema in topline, a zaenkrat ostajam sam.