Lahko naredim še kaj ali preprosto prekinem vse
Spoštovani,
Pred dobrimi desetimi leti sem spoznala fanta s katerim sva se v tem času videvala redko, saj živi v tujini. Pred tremi leti,ko je prišel na dopust k meni, sem zanosila in imava skoraj tri leta staro hčerko. Ko sem mu povedala, da sem zanosila, ni hotel več slišati zame. Postal je zadirčen in se ni več oglasil. Ko sem bila v petem mesecu nosečnosti, sem morala sama poizvedeti in izvedela, da ima novo dekle in da je že en mesec po tem, ko sem mu povedala za nosečnost z njo iskal stanovanje. Takrat mi je povedal, da mu je vseeno zama, njegova sestra pa mi celo je grozila, da moj otrok ne bo nikoli poznal ljubezni njihove družine. Mesec pred porodom me je klicala njegova mama, ki je rekla, da bi ona in hčerki želele imeti stike z otrokom. Ko sem ga klicala dva meseca po porodu zaradi priznanja očetovstva, se je oglasila njegova punca in mi grozila, da moj otrok ne bo nikoli imel očeta in da je ne bo nikoli priznal ter naj ju pustim pri miru. Sam se je ves čas izmikal, obljubljal, da jo bo priznal, ko ‘bo čas za to’ in da bo imela očeta, domnevam, da je bilo to vedno takrat, ko njemu ni šlo najbolje, kot je bilo to ponavadi. Izmišljal si je izgovore, da bom zahtevala denar in ne vem kaj še vse…
Vsa zgodba me je zelo prizadela, tudi to, da hčerka nima očeta, me zelo boli. Pred nekaj meseci je prišel prvič (verjetno tudi zadnjič) s svojo mamo in podpisal, da je njen oče. Po tem smo je redno slišali, čeprav me je po tem ko smo šli s CSD vprašal: ‘Ali me boš sedaj pustila pri miru? Hčerka je bila navdušena, kadar je poklical, potem pa po prepiru v decembru, ko mi je zabrusil, da je srečen s svojo punco, ni več poklical, hčerka pa me je spraševala ‘me bo ati danes poklical?’ Sama nisem poklicala, ker se nikoli prej ni oglasil in se tudi sedaj ne bi. Ne vem, ko sta se s hčerko videla, sem imela obutek, da je tega vesel.
Vse skupaj ne vpliva dobro name, posredno verjetno tudi ne na hčerko. Pred letom sem intenzivno začela delati na sebi, in moje počutje je boljše. Želela sem tudi razumeti, zakaj takšno obnašanje in očitno imam opravka s pasivno agresivno osebo. Vse kar se je v desetih letih dogajalo kaže na to. Tudi to, da nikoli ni rekel, naj splavim, samo pustil je vse skupaj, da se razreši samo od sebe…
Zaradi ureditve skrbništva sva še v kontaktu, potem pa je verjetno to bilo to. V sporazum je glede stikov zapisal, da bo s hčerko v kontaktu samo preko elektronskih medijev, kar je že sedaj pretrgal. Zelo jasno mi je (kar je prišlo tudi od njegove družine in iz njegovega obnašanja in izgovarjanj) da zaradi punce hčerke ‘ne sme’ obiskati, ker sem tu tudi jaz ali ne vam točno zakaj.
Vem, da je to kratek opis zgodbe (kot jo opišem jaz) in so pomembni tudi še kakšni drugi detajli. Sama sem se čustveno distancirala, ampak včasih me še vedno ‘vrže’, sploh ko gledam hčerko. Verjetno bi bilo logično, da prekinem vse stike, ki so tako ali tako že pretrgani. Po drugi strani mislim, da zaradi hčerke nimam te pravice. Res ne vem, kaj naj naredim. Nikoli ni prav. Tudi v odnosu, če kaj hočem, ‘težim’ in me vedno znova zavrne. Če sem trudim in si prideva malo bližje, se takoj spet distancira. Lahko razumem, zakaj se tako obnaša, sprejeti je pa težje. In vem, da ko mu bo spet težko, se bo spet od nekje pojavil. Nikoli nihče ne vpraša mene, kdaj je meni težko in kako sama skrbim za hčerko ob precej naporni službi, za gospodinjstvo… Če kaj omenim dobim: ‘Jaz sem srečen s svojo punco.’ in če omenim, da se ne zanima za hčerko: ‘Evo, že spet začenjaš.’ Ko bi morala biti moja odločitve verjetno nedvoumna s strani zunanjega opazovalca, jaz še vedno čakam deus ex machina, ki to naredi namesto mene. Toliko o pasivnosti. Prosim za vaše strokovno mnenje, ker ga resnično potrebujem. L.
Spoštovana Libaan,
verjamem, da vam je v tej situaciji resnično težko – kot ženski in kot mami. Kar čutiti je bolečino in žalost ter razočaranje ter izdajstvo. Pa tudi hrepenenje, da bi se zadeva končno uredila in umirila, utirila, da bi vsi lahko zaživeli in sprostili, vsak v svoji vlogi, vsak v svojem svetu, brez strahu pred drugim pa vendar v sodelovanju v skrbi za hčerko.
V naslovu izpostavljate vprašanje, ali ne bi bilo morda najbolje prekiniti vse skupaj. Če bi bilo govora (zgolj) o partnerstvu, potem bi bil odgovor zelo jasen. Glede na situacijo in izkušnje z vašim bivšim fantom, ne vem, ali si želite še kdaj s tem gospodom kaj bolj osebnega imeti, tudi če bi on po razočaranju v novi partnerski zvezi prišel nazaj … Nisem čisto prepričana, na kaj se nanaša vaše »si prideva malo bližje« in »teženje« bivšemu partnerju … Verjetno v zadnjem (tudi če ste imeli v mislih le starševske zaplete) odseva še en del partnerske bolečine – ker tako izdajstvo, kot ste ga vi doživeli, res ni enostavno predelati in pozabiti, ne da bi še kdaj kje ven »udarilo«. Po drugi strani pa vas čisto lahko razumem, da vas gospodova pasivnost (pasivna agresivnost), neodgovornost in nepripravljenost za aktivno prevzemanje starševske vloge vsaj na daljavo zelo jezi in pušča nemočno. Vsa čast, da ste se tako držali, kot ste se, in zdaj ste nagrajeni s čudovito hčerko.
Vendar pri vas je vprašanje starševskih stikov in dolžnosti – teh pa se ne da kar tako prekiniti, ker stik z očetom (in mamo) je nekaj, kar pripada vsakemu otroku (tudi če starša kot partnerja nista več skupaj). Tega starši preprosto nimamo pravice prekiniti, razen če je otroku v večjo škodo kot korist (o čemer pa potem presojajo spet strokovnjaki). Prav tako vsakemu otroku načeloma pripada tudi preživnina starša, ki ne živi z otrokom, tudi tej se kot mama ne morete odpovedati, »ker mu ne bi hoteli težiti«, ker je ravno tako pravica otroka, ne vaša. Tudi če je oče ne bi bil sposoben plačevati (ker bi bil brez dohodka), bi hčerki pripadala vsaj minimalna preživnina iz jamstvenega sklada.
Zato tudi CSD-ji v odločbah o stikih odredijo neke stike – četudi vsaj elektronske, kot je to v vašem primeru, ko hčerin oče živi v tujini. Po relativno dobrem začetku, ko sta bila po vašem opažanju tako hči kot oče vesela snidenja, se je zapletlo s telefonskimi klici, ko ste vi očetu »zatežili« z nečim – in se je on umaknil z obzorja dosegljivosti tudi hčerki, ne samo vam. Kar je res krivično do hčerke. Pa tudi do vas – saj je občutek, da morate s tem moškim res ravnati kot v rokavicah, da bi hči lahko sploh kaj imela od njega, četudi samo klic … Kot da je potrebno prosjačiti za drobtinice pozornosti, ki hčerki itak pripada po naravi. In tudi vam bi pripadalo starševsko sodelovanje v skrbi za hčerko.
Se zavedam, da tako »čakanje na klic« in dobro voljo očeta (in njegove nove punce! – to je res potrditev pasivnosti in neprevzemanja odgovornosti za lastna dejanja in čista krivica do hčerke!!) izjemno naporno, izjemna živčna vojna za vas in za hčerko. Vendar bi jaz na vašem mestu še vztrajala pri tem, da bi hči še imela stike z očetom, vztrajala pri tem, da bi s svoje strani naredila vse, kar lahko, uporabila vse vzvode, ki so mi na razpolago (čeprav teh ni veliko). Če se ne odzove na vaš klic, da bi govoril s hčerko, bi poskusila preko e-pošte in nato CSD-ja ga doseči in vzpodbuditi, da bi znova poklical ali se odzval na vaš klic. Ker ne gre za vaš klic, gre za hčerin stik z očetom! Še posebno, ker pravite, da trenutno ste še v urejanju skrbništva …in torej imate možnost neposredno kontaktirati z njim preko uradnih inštitucij. Je pa res, da prisiliti v aktivno očetovstvo ga ne more nihče.
Sicer ne vem, če dobro razumem, kaj ste mislili z »Zaradi ureditve skrbništva sva še v kontaktu, potem pa je verjetno to bilo to.« Glede na to, da imata skupnega otroka, bi bilo pričakovati in želeti, da bo še kak stik tudi med vama še lep čas – izmenjava vsaj osnovnih informacij o hčerki, trenutno glede na hčerino starost verjetno tudi še ne more čisto sama vzpostaviti elektronske komunikacije z očetom brez vaše pomoči… Vem, da je to običajno pri razpadlih zvezah najtežji del zgodbe – vzpostaviti in ohraniti nek spoštljiv in sodelujoč odnos v dobro otroka. In včasih res ne gre, ker druga stran ne želi sodelovati in ne prevzeti svojega dela odgovornosti. Vendar se mi zdi pomembno, da vi kot mama naredite, kar lahko. In toliko, da boste s tem pomirjeni in boste vedno zmogli (ko bo prišel čas) dati hčerki dober odgovor glede stikov/nestikov z njenim očetom ter tudi o tem, kaj ste vi za to naredili.
Kar se pa tiče tega, da vas nihče ne vpraša, »kdaj je meni težko in kako sama skrbim za hčerko ob precej naporni službi /in skrbi/ za gospodinjstvo«, pa je to še ena krivica. Res je težko, da bolj ali manj sami nosite breme starševstva. In da nimate nobenega prav zanesljivega vzvoda, da bi gospoda spodbudili k bolj aktivnemu prevzemanju očetovske vloge. V vaše dobro pa upam, da imate vsaj zase kje varen prostor ob odrasli osebi, kjer lahko »pojamrate« in si napolnite baterije, ko je težko. Ker biti čisto sama v tem je res naporno. Hkrati pa upam, da si boste upali tudi babico in ostale sorodnike po očetovi strani (pa tudi po vaši) kdaj »izkoristiti« tudi za kako prošnjo za pomoč, še posebej, če boste res izvajali stike tudi po tej strani. Saj konec koncev hčerki pripada, da ve, od kjer prihaja po očetovi strani, kdo so njeni sorodniki in da ima stik z njimi. Vam pa »pripada«, da imate pri vzgoji čimširšo podporo – ko in če jo potrebujete ter zanjo zaprosite brez zadrege.
Spoštovana Libaan, kot vidite, nimam prav dobrega in enostavnega odgovora za vas, ker ne obstaja rešitev v stiku »deux ex machina«. Vam pa želim, da si kot mama skušate poiskati in ustvariti čimširšo podporno mrežo, ki vam bo dajala oporo, ko vam bo najtežje.
Pogumno naprej! Hči vam bo hvaležna!
Spoštovana gospa Koprivc Prepeluh,
hvala vam za vaš odgovor. Če poslušam ljudi okoli sebe, je vedno ‘pusti, saj ni vredno’, ‘kaj pa ji bo tak oče’, ‘samo mučiš se’… Hvala vam za pozitivnost!
Po svojih najboljših močeh se trudim upoštevati vaš nasvet. Delam na svojem razvoju in na tem, da več ne reagiram takoj, ko me preplavijo čustva, poskušam se umiriti in realno pogledati stvari. Ne morem reči, da ni napredka, saj imamo sedaj stike, vendar sem vedno jaz tista, ki da pobudo, da pokliče. Sedaj celo pove kakšno stvar in mogoče mi je celo začel vsaj malo zaupati, a kljub temu še vedno dobim kakšno hladno pripombo, ponavadi iznenada, da sploh ne vem, kaj se je zgodilo. Vztrajam samo zaradi hčerke in ker se mu vidi na obrazu, ko jo vidi, da mu ni vseeno zanjo.
Pa vseeno je še vedno vse na meni in tako zelo boli, ko vidim, da sva vedno zadnji. Boli ko se njegova punca postavlja z njim ali njegovo družino, s potovanji. Mogoče bi morala zamahniti z roko, verjeti da sem na pravi poti, saj nama s punčko dejansko nič ne manjka pa vendar boli… in potem se sprašujem, ali ne bi bilo bolje pustiti… ampak če naredim to, potem bom naredila tisto, kar sem že toliko krat in dobila enako kot prej: manj kot nič.
Sama sem tole poimenovala ‘eksperiment’. Mogoče se sliši malo tehnokratsko. Testiram ali lahko pozitivno in upoštevanje nasvetov iz knjig, kako spremeniti odnos deluje. Zaenkrat deluje, čeprav gre počasi, zelo počasi. Je pa res, da ko nekajkrat ponoviš vajo, je vsakič naslednjič lažje.
Bom poročala čez nekaj časa, kako gre. Če se bo dobro izšlo, potem mogoče obstaja upanje tudi za druge…
Draga Libaan,
ta tip, ki je oče hčerke, je prišel z materjo podpisat očetovstvo. Verjemi, da ga je mati prisilila in mu zagrozila. Ne more pa ga prisiliti, da postane odgovoren.
Če njegova mati želi imeti stike ji to pusti, ženska (verjemi mi) že zdaj trpi, ko mora gledati kaj se dogaja.
Ne postani zlobna, ne postani zagrenjena, ne postani pikra in podobni pridevniki, če babica želi priti zraven ji to vedno povej, da je dobrodošla.
Kar se tiče očeta hčerke, menim, da je vsem jasno, da tip bi pač užival, se naivno sprehajal in če bi kaj našpičil, bi potegnil rep. Takšen je. Ne bo drugačen. Ne moreš ga prisiliti za stike, lahko pa ga prisiliš z izvršbami za preživnino. Drugače pa ti ne priporočam, da iščeš stik z njim ali dogovor, ker za to ni zrel.
Upam, da se ti vse umiri
Pozdravljeni,
zadnje pol leta sem naredila vse, da bi uredila odnos s hčerkinim očetom. Nobenih čustvenih izbruhov z moje strani, nobenih očitkov za nazaj, potrpežljivost… torej, v eksperiment sem sama vložila vse, kar sem lahko in kar je pisalo v receptu pa se je kolač vseeno sesedel 🙁
Bil je napredek. Oče je začel imeti redne stike s hčerko. Res da so bili stiki na mojo pobudo, vendar je pobudo vedno z veseljem sprejel. Rekel je, da je njemu ljubše, da jaz predlagam, kdaj se slišimo, ker delam, on pa je brezposeln. To je mogoče edina napaka, ker sem pristala na to, saj mislim, da bi bil sposoben tudi sam poskrbeti za kontakt. Bi se že uskladila.
Začel mi je zaupati, se šaliti z mano. Dogovarjali smo se za obisk, saj je od podpisa očetovstva minilo že skoraj leto in takrat je edinkrat videl hčeko, ki bo kmalu dopolnila tri leta in pol.
Potem pa kot strela z jasnega sploh ne vem, kaj se je zgodilo.
Njegova mama, ki je samo še ‘čakala na potrditev leta’ avgusta, se ni več oglasila, čeprav je rekla, da mi sporoči takoj, ko bo vedela. Pisala je na svojo pobudo. Ko sem videla ob njem njegovo sestro, ko je klical, sem začutila v sebi čudno tesnobo, a sem si rekla, da moram ostati pozitivna.
Septembra je zadnjič poklical hčerko. Ko sem ga vprašala, ali pride, je začel, da je hčerka pogumna in močna, a na vprašanje ni odgovoril. Pa saj je neodgovor tudi odgovor. Vseeno sem hotela vedeti, kaj se dogaja in sem pogledala na internet. Na internetu so se istočasno začele javne objave slik njegove punce, ko se poljubljata… Poklical od takrat ni več, čeprav je vedel, da je hčerka bolna in sem mu povedala, da se lahko slišimo kadarkoli, ker bova doma več kot en teden.
Kljub vsemu sem poskušala ostati mirna in sem mu po tem tednu poslala elektronsko sporočilo, da bi rada vedela, ali pride kot je bilo dogovorjeno ali ne. Odgovoril je samo ‘ne pridem’ in to je bila vsa vsebina njegovega elektronskega sporočila.
Odgovorila sem mu, da mi je žal, ker sem se trudila urediti odnos vsaj do te mere, da bi hčerka imela očeta, da bo vsak sam nosil odgovornost za svoja dejanja, da ne mislim obsojat ter da njegovo zavrnitev sprejemam in da ga ne bom več nadlegovala (to besedo je on vedno prej uporabljal, če sem ga poklicala).
Odgovoril je, da se kmalu slišiva, ko se bom bolje počutila ter naj rečem hčerki, da jo ima rad in jo poljubim. Odšel je na dopust s punco k svojim staršem (izdatno dokumentirano z njene strani na internetu) in se ni več oglasil.
Hčerka ne sprašuje po njem. Čeprav ga je več kot pol leta videvala vsak teden in ga klicala ati, ga odtlej ni več omenila. Nekoč mi je prijatelj rekel, da bo razumela prej kot jaz.
Na njegovem obrazu sem videla veselje in nežnost, ko jo vidi, ampak očitno sem videla več, kot je bilo res.
Lahko sprejmem situacijo, spremeniti ne morem ničesar. Meni je najtežje pustiti stvari. Tega nisem navajena, ker imam rada stvari pod kontrolo in mislim, da lahko na vse vplivam. In da se da vse razumeti. Pa žal ni tako. Na koncu bo verjetno vsak bo nosil posledice svojih dejanj in se soočiti s svojo realnostjo.
Mislila sem si, da gre samo za ekperiment, nekaj daš noter in glede na to, kaj daš noter pač dobiš po formuli nekaj ven, ampak očitno imajo take zgodbe vgrajeno napako. Kako v tej situaciji ohraniš vero in zaupanje, bom morala pa še odkriti 🙁
L.
Spoštovana ga. Libaan,
ob branju vašega sporočila sem lahko začutila najprej eno veliko upanje, nato pa še večje razočaranje in žalost. Pa tudi jezo na očeta vaše deklice, ki je v zameno za nov odnos raje z lahkim srcem odrezal hčerko oz. stike z njo. Verjamem in mislim, da ste naredili vse, kar je bilo v vaši moči, da bi očeta spodbudila k aktivaciji. A več od tega, da mu ustvarite optimalne pogoje in mu pridete nasproti, ne morete. Za konkretno udejanjanje očetovstva se bo moral odločiti sam. A očitno tega ni sposoben (vsaj v tem trenutku ne – morda bo kdaj spregledal in sam poiskal stik ali pa ga bo morda kdaj čez leta sama želela poiskati hči in morda jo bo takrat lažje slišal). Ja, verjamem, da je hči kar obmolknila in “sprejela” (se vdala). Drugega ji ne preostane pri teh letih in v tej situaciji. Morda bo čez leta zmogla izraziti še kaj drugega ali pa morda le prezir, kot je tudi oče prezrl njo.
Sprašujete, kako ohraniti vero v tej situaciji. Vero v očeta – no, to bo moral najprej sam dokazati, da si jo zasluži. In trenutno si je ne. Mislim pa, da vam ostane vera v to, da ste naredili vse, kar ste zmogli in znali kot najboljša mama za svojo hčerko. In po tej plati imate čisto vest in se vam ni potrebno več obremenjevati z njim. Tisto, kar meni daje upanje in ohranja vero v hčerino prihodnost, je to, da vidim in čutim, da ima pa hčerka na polno vsaj vas – da ostajate njena mama v dobrem in slabem.
In pri tem vama želim veliko lepih trenutkov, sončnih objemov in klepetov ter poguma, ko pride stiska!