Živjo,

tukaj sem zato ker bi nekako rad povedal nekaj, kar bi redkokomur lahko, vendar do sedaj še nikomur nisem. Poleg tega me zanima tudi kakšen “feedback” na to kar bom napisal – slab ali usmerjen k nasvetom, kakršenkoli.

Kljub vsemu napisanem spodaj, sem napisal vse resnično.

Večino svojega življenja sem preživel na način, da sem ljudem okoli mene lagal. Sprva se je to začelo (kot se verjetno pri večini takim, ki so v podobnem primeru) tako, da sem staršem lagal ali sem naredil domačo nalogo, ali sem se učil, itd… skratka najpogostejše laži kot mlada oseba. Imam starše, ki mi želijo veliko uspeha v življenju in vlagajo trud zame, vendar so me te zgoraj omenjene stvari dosti motile, ker sem že od malega bil oseba, ki nerad naredi nekaj, kar mu je rečeno da more narediti ob vnaprej določenem času. Nikoli nisem bil slab v šoli ter vedno sem bil priden otrok. Vedno sem bil neke vrste “rebel”, ker recimo v primerih, ko sem se lotil učenja, in mi je nekdo od staršev (nevede da se že učim) rekel, naj se grem učit, sem se iz tega razloga nehal, ker sem bil mnenja, da če že nekaj počnem, to počnem zaradi sebe, ne pa zato ker mi je nekdo drug to rekel. Jaz verjamem, da sem samega sebe na ta način omejeval, ampak mi po resnici povedano, ni žal.
Ne vem, odraščal sem tudi še v času, ko računalniki niso bili popularni, in sem se dejansko hodil ven igrat s prijatelji. Vedno je bilo tako, da smo se po šoli dobili in šli igrat nogomet / košarko in je to trajalo vse dokler nismo bili popolnoma zmatrani. Seveda se je do določene ure zvečer vedno nekdo našel na igrišču, tako da ni bilo dolgčasa. Vendar, jaz sem imel prepoved biti zunaj, dokler se po šoli ne grem učit in ne naučim snovi, katero naj bi pisali v roku parih dni. Jaz sem se zlagal, da sem se že vse naučil, samo zato, da bi se lahko šel ven igrat, kajti po 20:00 uri je redko kdo še ostal zunaj, pozimi je bila pa to že skoraj tema 🙂 skratka, občutek sem imel, da je to nepravično do mene (ker sem se primerjal z ostalimi prijatelji, ki so bili zunaj), in izkoristil laganje kot pripomoček, da sem se jim lahko pridružil.

No, tako se je začelo. “Malenkosti” oziroma laži, ki so bile za moje pojme potrebne, da sem dosegel tisto kar sem si želel. Kasneje sem tudi nekako prekrival resnico, ker so se mi začela pojavljati določena občutja (punce so mi bile bolj všeč kot prej), in ko sem bil postavljen pred dejstvo, sem to tudi zanikal, kajti sem bil zadržan fant.
Nikoli v življenju pa nisem bil take vrste lažnivec, da bi se lagal pri kakšnih družabnih igrah (kot so monopoli, človek ne jezi se,…), ker mi zmaga ni bila pomembnejša od dejanske zabave, da se igram s prijatelji.
Dosti časa v otroštvu sem tudi preživel sam, in se sam igral. Ko sem se v nekaj zapičil, sem bil lahko zaposlen ure in ure (lego kocke 🙂 ), in marsikdo mi je rekel, da sem zelo kreativen.

Starejši ko sem bil, bolj so se moje laži poznale.
V začetku gimnazije sem začel lagati tudi glede stvari ki se niso nujno navezovale name (pa ne mislim ravno v patološkem smislu) – možno da kaj od naslednje naštetih stvari ni ravno laganje, sam sem pa mnenja da je povezano:
Recimo, da smo imeli zoprno profesorico pri nekem predmetu. Jaz sem bil mnenja, da mi profesorica ni všeč. Vendar, ko je nekdo rekel “jao, kok je ta prfoksa glupa prov ne zna učit”, sem se skoraj takoj postavil na stran profesorice, in rekel da dejansko zna učit, sam njen pristop ni ravno pravilen.
Ali pa sem šel v kino nek dan. Pogledal en film, in sem si ustvaril svoje mnenje glede tega filma, da mi je bil všeč. Čim sem od nekoga slišal kritiko filma, sem takoj v pogovoru s to osebo trdil, da je film zanič, čeprav sem bil nasprotnega mnenja.
Recimo, da mi je neka sošolka povedala o eni stvari glede sebe. Nato sem jaz sošolcu povedal glede te stvari, in je bil sošolec mnenja, da je to, kar je sošolka naredila ubistvu zelo slaba stvar. V tem primeru tudi sam ugotovil, da ima prav, da to kar je naredila je slabo. Vendar, sem rekel “Saj verjetno tega sploh ni mislila, verjetno da sem jaz kaj zamešal.”…
Na kratko povedano, tudi moja osebnost se je vedno bolj obračala v to smer, da sem se začel ostalim prilagajati. To mi je šlo že toliko v podzavest, da sem se vedno prilagajal glede na to s kom sem govoril.

Vem, da obdelujem več kot samo eno temo trenutno, in upam da mi bralec ne zameri, ampak pišem bolj ko ne tisto kar mi na pamet pade.
Sam po sebi sem tudi zelo potrpežljiv človek in tudi spoštujem ljudi okoli sebe.
Nikoli nisem kadil, niti me ne vleče da bi probal. V svojih mlajših letih tudi nisem pil alkohola, kvečjemu sem ga probal. Ne, da bi me zavračal ali karkoli, vendar nikoli nisem bil v kakšni taki družbi, da bi se temu posvečal.
Celo osnovno šolo sem preživel pri babici in dedku (starša sta mi ločena), s tem da je oče živel v istem bloku, vendar ne v istem stanovanju. Rad sem ju imel in zelo spoštoval, tako da jim nikoli tudi nisem “nagajal” oziroma postavljal v situacije, kjer bi bili razočarani nad mano.
To je ostalo ob meni, in je v veliko situacijah še zmeraj prisotno.
Pri meni ni bilo, da nisem hotel hoditi ven tako kot je večina mojih vrstnikov, ampak bolj to, da sem domače preveč spoštoval, da bi prišel domov po polnoči (za tista leta je to še nekaj pomenilo 🙂 ) in zbujal domače, oziroma da bi jih skrbelo zame, kaj počnem in da pri nečem ne pretiravam.
Je pa tudi res, da me neko prekomerno tako druženje tudi samo po sebi ni vleklo preveč.
Ob kakšnih priložnostih sem že kam tako odšel, vendar je bilo bolj redko.
Trenutno pa grem ven za kakšen vikend (ampak nikoli, če nimam družbo prijateljev zraven), torej bolj ko ne za družbo prijateljev, kot neko žuranje.

Sedaj pa da preidem k bistvu.
Moje laganje se je do konca gimnazije stopnjevalo do te mere, da sem začel lagati tudi o drugih stvareh. Tista pogosta “ja, imel sem eno punco več kot sem jih imel sicer” (ali to velja za številko +3? :p). Do tega obdobja sem imel le eno punco, s katero nisva bila pretirano dolgo (2 meseca), in sem bil tudi jaz tisti ki je dal konec zveze. Vendar, pri mojih takrajšnjih letih mi je bilo bedno, da nisem imel kakšne daljše zveze, ali pa stvari ki ti gredo takrat največ po glavi, da še nisem seksal.
Tako da, ko so me vprašali za eno izmed teh vprašanj, sem odgovoril da sem že imel punco dlje časa, prav tako kot da sem že seksal.
Začel sem tudi dodajati neresnične predpostavke stvarem, samo zato da bi se slišale bolj resnične. Recimo, da grem v trgovino kupit riž. Pridem domov, in me nekdo vpraša zakaj nisem kupil določene vrste riža, katerega ponavadi kupujemo (pozabil sem). Namesto, da bi rekel, da sem pozabil, rečem, da ni bilo tistega, katerega ponavadi vzamemo. Ko dobim odgovor “kako pa to?”, si pa izmislim tisti dodatni podatek, kjer rečem “nimajo ga več na zalogi, sem vprašal prodajalko, da ga dobijo šele jutri”. Tale primer je malce čuden, ampak se mi zdi da imate občutek o čem govorim.
Pravijo mi, da sem brihten, pameten in povrh še simpatičen z lepim izgledom. Imam toliko samozavesti (pa verjetno tudi ega) v sebi, da lahko rečem, da je to res. Vendar s tem nisem nikoli znal razpolagati, tako da sem bil dolgo časa samski. Vedno ko sem gledal okoli sebe, sem videl pare, kjer je bila punca izjemno lepa/simpatična, njen tip je bil pa nekje povprečen (ali še to ne) pa s slabim karakterjem za moje pojme. Motilo me je tisto “še ta človek je dobil punco, zakaj za vraga je jaz ne morem?”. Moja samota in odvečno razmišljanje do teh stvari (čeprav ni čudno, saj sem bil v takih letih 🙂 ) me je pripeljala do tega, da sem si dejansko izmislil neko osebo, da bi lahko drugim povedal, da imam punco. Izmislil sem si tudi zgodbo kako sva se spoznala, itd. S prijatelji, katere sem spoznal preko Interneta (s tremi smo ubistvu postali celo izjemno dobri prijatelji in se vsak let vidimo in gremo na počitnice skupaj), sem se pogovarjal o osebnih stvareh, in v te stvari sem vključil tudi svojo izmišljeno punco, ker mi je bilo všeč govoriti o nekem navideznem odnosu, ki sem si ga sicer želel, in sem tako rekoč to delno tudi doživel (vedno sem se znal dobro postaviti v kožo drugih ljudi, ter kako bi lahko nekdo reagiral). Vmes sem si izmislil neko dramo, ker me je zanimalo kako bi to lahko izgledalo dejansko v nekem odnosu. Do tega sem prišel, da sem le po koščkih govoril ostalim, in so mi oni z “nasveti” nekako gradili zgodbo o tem. Nekako sem se vživel v to, in bila je neka svoja izkušnja. Vendar mi je žal, da sem to storil – da sem druge prepričal v nekaj, kar ni res. Ubistvu sem hotel sebe prepričati, da nisem toliko osamljen kolikor se počutim.

Pa smo prišli do faksa. Kar se tiče izmišljene punce je izginilo, in sem se faksu posvetil.
Kolikor sem brihten in uspem razumeti stvari zelo hitro (vpisal sem se celo na matematiko), in bi faks lahko brez problema naredil, nisem bil ravno delaven (gimnazijo sem dal skozi z dobrimi ocenami, vendar s skoraj nič truda), sem bil pa len. To se je na faksu poznalo tako, da nisem izdelal prvega letnika. Moji bližnji so se temu zelo čudili, vendar so se zavedali moje lenobe. V tem obdobju sem bil še najbolj izgubljen kar se sebe tiče, ker nisem vedel če si res želim tega faksa, ali sem tukaj zgolj zaradi tega, ker vem da ga lahko opravim in nato zaposlim na več delovnih mestih kot bi se z izobrazbo ekonomije … ali pa bolj zato, ker sem samo radoveden. Hotel sem se vpisati ponovno, vendar sem zamudil rok. Pavziral sem eno leto z namenom da bom izdelal predmete, katerih še nisem. Ni mi uspelo, problem je bil isti kot prej – lenoba. Ljudje okoli mene so postali malce nestrpni (jih razumem, in sem jih tudi takrat, vendar nekako nisem imel volje do študija). Za naslednje leto sem oddal obrazec, da se želim prepisati na drugo smer na isti fakulteti (ker sem bil mnenja, da bi me malce bolj pritegnila – več je programiranja). Izkazalo se je, da sem narobe razumel navodila na naši spletni strani, in da bi kot nekdo ki se prepiisuje v prvi letnik moral oddati obrazek kot “prvi vpis” na to fakulteto, in ne kot prepis. Vloga mi je bila zavrnjena, sam pa nisem vedel kaj storiti. Odločil sem se za ponavljanje letnika, nakar sem hitro izvedel, da to ni mogoče, saj je naš faks narejen na tak način, da moraš imeti določene predmete opravljene.
Jezen sem bil nase in nad svojo neodgovornostjo, vendar nisem hotel svojih bližnjih zopet razočarati, in sem jim rekel da sem se ponovno vpisal v prvi letnik, kljub temu da sem pavziral.
To me je močno potolklo, in za mano je prišlo še kopica stvari, ki so stavri samo še poslabšale. Štipendijo iz prvega letnika sem moral začeti vračati v celoti. Leto pred tem sem opravljal vozniški izpit, s tem da mi je oče posodil 400 €, čeprav mi je par let pred tem obljubil, da mi ga bo plačal v celoti. Moj oče je tak človek, da dostirkat ne pove resnice, samo zato da bi bili njegovi argumenti v prid njemu – dostikrat tudi blefira stvari. Ampak jaz tudi nisem pričakoval, da bi mi plačal izpita v celoti, kajti se mi zdi to že izkoriščanje staršev. Vendar, pa nisem hotel mami dati vtis, da mi oče ni držal obljube, in sem rekel da mi je plačal celoten izpit, medtem ko sem to sam kril iz svojega žepa. V tem letu sem moral začeti plačetavti tudi dodatno zavarovanje, katerega seveda nisem povedal staršem, ker bi to izdalo moje pavziranje. Imel sem še en dodaten strošek, katerega ne nameravam razglabljati tukaj, vendar sem finančno popolnoma padel (torej zapravil tudi tisto, kar sem zaslužil med poletjem). Poleg tega sem dajal tudi denar za bencin, prav tako kot za vsa popravila avta (star je bil okoli 12 let) ter hrano, katero sem si plačeval ob odmorih faksa (kosilo), in ker nisem imel bonov, je to bil problem (nisem bil vsak dan doma v popoldnevu, saj je bil faks dolg – aha, da ne pozabim, pri nas lahko hodimo na faks tudi če pavziramo, samo s profesorjem se je treba zmeniti). Voljo do faksa sem še dodatno izgubil, lenoba se mi je pa povišala, in temu primerno sem tudi zopet neuspešno končal leto. Ubistvu sem tudi prejšnja leta končal tako, da nisem šel na končne izpite, saj se nisem pravočasno lotil učenja, pa čeprav bi bil zmožen v kratkem času vse nadoknaditi, takega truda še nisem zmožen (ker me je lenoba do učenja spremljala že predolgo časa). Torej, 3 leta na faksu, nič dosegel, kvečjemu sem izgubil denar in 3 leta dragocenega življenja – bodite brez skrbi, da se zavedam in sem se tudi že sproti, kaj vse sem zamudil, in kaj bi lahko v tem času že vse naredil, vendar so se stvari tako odvile.
Letos, torej sem star 22 let, sem se pa končno prijel v svoje vajeti in poskrbel, da sem se prepisal (še zmeraj na istem faksu) tako kot je treba in študij začel na novo. V zadnjem letu pavziranja sem se tudi karakterno spremenil (manj zadržan, bolj odgovoren, itd), in se je izkazalo da sem tudi dobil zanimanje do študija. Kar tako, poof, in se je to zanimanje prikazalo. Trenutno sem še zmeraj vpisan v 1. letnik na tej smeri in dobivam najvišlje možne ocene, in se dobro počutim. Dejansko imam občutek, da se trudim in da sem se končno postavil na noge.
Vendar je tema te zgodbe še zmeraj prisotna. V vmesnih treh letih se ni spremenila – ostala je ista, in se ni stopnjevala. Sedaj, pa zaradi prejšnjega leta, sem se doma zlagal, da sem se vpisal v 2. letnik, in da študiram naprej. V septembru se mi je zgodilo tudi to, da sem nesel na popravilo naš drugi avto (isto zelo star), katerega nismo vozili že 10 mesecev, in sem šel lepo proti domu, vendar se ustavil na poti v centru. Živim na robu Ljubljane, tako da sem do doma šel na obvoznico in ko sem šel na izvoz, me je ustavil DARS. Oh lej lej, avto je bil nevožen 10 mesecev, in vinjeto smo pozabili kupiti. Dobil sem ogromno kazen, za katero nisem imel denarja (saj sem ga v preteklem letu porabil za navedene razloge – kot dodatek, sem zelo varčen kar se denarja tiče, in ga nikoli nisem zapravljal razen za nujne stvari) in za plačilo prosil očeta in mu povedal, naj tega mami ne pove (iz osebnih razlogov). Oktobra sem doma povedal svoje finančno stanje, vendar sem povedal na ta način, da že v osnovi nisem imel veliko denarja, in da sem ostanek porabil za vračilo štipendije.
Še ena laž … v resnici štipendije še nisem vrnil, ker sem imel prevelike stroške v prejšnjem letu, in mi je tako ostalo 3/4 štipendije za vrniti, ki ima sedaj že malce več kot eno leto dodatnih obresti.
Aha, sedaj sem se spomnil še eno stvar, zakaj mi denarja manjka. Se mi je že zdelo čudno, da bi po ne-vseh naštetih stvari imel toliko malo. 3 leta nazaj me je mama prosila, da ji posodim 1200 €, ker si je šla rihtati zobe, in sem ji z veseljem posodil. V zadnjem letu in pol je odprla svojo firmo, tako da smo se zmenili da mi bo vrnila, ko bo pač lahko. Sprijaznil sem se z dejstvom, da imam zaradi tega manj denarja, in sem poskušal to izgubo nadoknaditi s tem, da sem delal v naši firmi. Delal sem vse od februarja do konca septembra, vendar se je izkazalo, da me od junija naprej ni morala več plačevati, ker smo še v začetku naše firme, tako da sem delal 3 mesece zastonj.

Kar je pa najhuje je pa to, kar laži s seboj privlečejo. Da se resnica nebi izvedela, moraš laž močno utrditi in jo narediti nedvomljivo.
Tako sem moral začeti lagati tudi ostalim, da bi se zgodbe ujemale. In sicer, vsi moji prijatelji pred fakulteto verjamejo, da sem vpisan v 2. letnik fakultete. Seveda, moji sošolci tega ne vedo.
Letos sem spoznal sošolca, s katerim sva se res zelo ujela, bolje kot s katerim koli drugim prijateljem doslej, in je zato tudi edina oseba, ki ve za mojo laž. Rekel je, da me razume, in da ne vidi razloga, zakaj bi mi to laž razkril, saj jo moram sam, če si to želim.
Vendar (oh my god T.T) sem se tudi njemu zlagal. V družbi novih ljudi (drugi sošolci) sem zopet dobil občutek, kot da moram izpasti nekaj več kot sem, prav tako me je samota zopet ujela.
Nazaj sem pripeljal tisto izmišljeno punco, tako da bi izgledalo, kot da si me neka oseba želi (rekel sem da sem samski, vendar si bivša punca želi ponovno biti z mano). To sem naredil na tak način, da je izgledalo, kot da se oseba, s katero je biti fajn (torej sem svoj ego poviševal). Zgodbo sem si naredil tako, da sem si to predpravil že eno leto prej (sprva kot zanimivost). Šel sem tako daleč, da sem naredil tri nove račune punc na facebook-u in jih naredil: bivša, njena sestra ter skupna prijateljica. Svojo stran sem občasno komentiral, tako da ostali vidijo, da te dejansko obstajajo tudi na facebook-u (skril sem, da se vidi koliko prijateljev imajo te osebe, saj jih imajo samo 3 (med seboj)). Tako je moja zgodba postala nedvomljiva, saj sem si privoščil tudi kakšen kratek pogovor z mojim prijateljem, v imenu druge osebe.
Vse to sem naredil samo zato ker sem mislil samo nase, ne pa kako bi to zgledalo za ostale. Sem poskrbel, da te stvari nebi na njih vplivale neposredno, vendar je vseeno ravno tako slabo, kot izgleda.
Vedno bolj sem se začel zavedati kakšne obupne stvari počnem, in sem se jih poskušal rešiti.
In to sem dosegel tako, da sem enostavno rekel, da je ta “bivša” našla nekoga drugega, in sem jaz to vzel osebno in prekinil stike.
Sedaj je par mesecev minilo, kjer se izogibam tudi malekostnim lažem (čeprav me te včasih vseeno doletijo, pa jih poskušam popraviti), da se nisem nikomur “na novo” zlagal – vendar moje stare laži še zmeraj ostajajo.
Bolje se počutim, ker se mi je zdelo nesramno do drugih to kar sem počel, kar se pa sebe tiče, sem pa v nekaterih primerih tudi sebe prepričal o teh stvareh.
Prišel sem do te mere, da se nočem nikomur več zlagati, kaj šele izmišljevati osebe, da bi sebi povišal ego.

Vendar, še nisem pripravljen povedati obstoječe laži ljudem okoli sebe.

Kar se punc tiče. Za prvo punco sem omenil, da je bila zveza kratka. Moja druga zveza je bila zopet s prvo punco, tokrat konec zadnjega letnika gimnazije ter prvega letnika faksa (trajala je več kot eno leto). Čeprav sem bil mnenja, da nama tokrat gre bolje, saj sva oba bolj zrela, sem bil še zmeraj mnenja, da nisva za skupaj – vendar je bila tokrat ona istega mnenja. Najina zveza je bila pa sicer posebna. Oba sva bila po eni strani precej zadržana, po drugi strani pa odprta do ogromno drugih stvari. In sicer, nisva si znala povedati kaj čutiva drug do drugega, niti kaj si želiva eden od drugega – na koncu se je celo izkazalo da sva si želela iste stvari.
Kaj hočem s tem povedati? Da med nama ni prišlo do seksa za več kot eno leto in par mesecev (čeprav sva si to eden od drugega zelo želela). Ko sva končno seksala (zame je bilo prvič), sva to ponovila le še dvakrat, in takrat počasi postal čas, ko sva šla narazen. Sem tudi razmišljal, če je bil razlog seks, ali da ni bilo dovolj “všečnosti” med nama, vendar ko sva se nekaj časa zatem o tem pogovarjala, sem ugotovil da so bili njeni razlogi enaki mojim.
Poleg nje sem spal samo še z eno punco, s katero sem se videl le enkrat – bilo je bolj ko ne one-time thing.
Do zadnjega avgusta (torej manj ko leto nazaj) nisem imel nobene punce, takrat sem pa neko punco spoznal, za katero sva bila še krajše skupaj kot sem bil s prvo punco prvič.

Vsak ve del resnice o meni, nihče pa ne ve celotne. Recimo, moj novi prijatelj je edini ki ve za moje finančno stanje ter faks, medtem ko je mama ki ve za vse moje pretekle zveze (razen vmesne punce za enkraten seks), itd…
Kdorkoli me pozna, me pozna po osebnosti in mojih trenutnih dejanjih, vendar jim je moja preteklost zamegljena.
Prvič v življenju sem povedal vse kar je resnično o meni in se nisem zlagal niti ene stvari, in sem vse to napisal na ta forum.

Tako da tisti, ki je dejansko vse to prebral, svaka čast, da si me poslušal(a), in mi to veliko pomeni, ne glede na to kar si sedaj misliš o meni.

Res me zanima, kakšne odgovore imate na mojo temo, in se jih veselim.

Hvala!

Prevzel si očetov vzorec, si njegova kopija.

Velik problem imaš s sabo, s samo vrednotenjem, samopodobo. Ne sprejemaš (kaj šele ceniš) se tak, kot si, z vsemi + in – vred. Želiš biti nekaj, kar nisi, zato raje lažeš- drugim, samemu sebi. A globoko v sebi te vse to razžira..

Svetovala bi eno: najdi si strokovno pomoč in terapevtu povej vse, kar si napisal tu. Bo šlo veliko hitreje, kakor da se mučiš sam, saj imam občutek, da je ta vzorec v tebi globoko zakoreninjen…

Ali pa, če se samo vprašaš, kako bi ti živel z nekom (dekletom recimo), ki bi ti lagal samo zato, da se njeni argumenti njej v prid. Kako bi se počutil ob takem človeku, bi se ti zdelo, da te spoštuje, da ti daje možnost, da imaš tudi ti kdaj prav?

Hvala za odgovora.

Se mi zdi da sem omenil svojo finančno stanje :p

Kako moje obnašanje izgleda se zavedam, in nisem ponosen na to. Zato to tudi poskušam odpraviti.