Pozdravljeni!

Sama imam en problem in ne vem več, kako naj ga rešujem. Imama 5 let staro hčerko. V zadnjem času (približno en mesec do dva ) se mi laže. Kot primer naj navedem to: včeraj sem jo ujela pri umivanju v koplanici. Zmenjeni smo, da se umiva sama. Ko sem odprla vrata kopalnice, je bila pipa odptra, da se je slišal šum vode, on je pa skakala pred ogledalom. Predvidevam, da je odpla vodo zato, da bi midva šlišala, da voda teče in se ona lepo umiva. Največji problem se mi zdi v tem, da potem ne prizna, da se je zlagala. Podoben priemr je bil pri baletu. Nima baletnih copatkov in ko so končali uro baleta, mi je rekla, da je njihova učiteljica rekla, da naj se vsi, ki nimajo baletnnih copatkov sezujejo. Vem, da to ni res in tega ne bi nikoli zahtevala. Čeprav sem ji dajala argumente, da se je zlagala in da to ni res, je ona še vedno trdila, da je res. Ni priznala laži. Zdaj pa vas sprašujm, kaj je za nardit? Parkrat sem bila huda, ker ej to storila, potem sem uvedla črne pike, amapk se mi zdi, da vse to nič ne pomaga. Naj spregledam te njene laži in si mislim: saj bo minilo? Kako naj reagiram na njeno obnašanje? Je to samo prehodno obdobje in bo minilo? Po pogovoru s vzgojiteljicami v vrcu pa predvidevam, da je v vrtcu čisto drug otrok. Se ne zmišljuje, se ne laže, je pridna, ubogljiva, skratka neproblematičen otrok in zelo pohvaljena.

Kaj naj si mislim?

Hvala in lep pozdrav

Spoštovana Frucka!

Najverjetneje gre pri vas doma za moteno komunikacijo, kjer je preveč povdarjena storilnost. Poskusite dosegati zaželjeno na način, kot to ravnajo v vrtcu, se pravi, skozi igro, pri čemer naj bodo vzgojni prijemi na relaciji pohvala – nepohvala, ne pa na relaciji pohvala – graja (črne pike), konkretno povedano: pohvalite njeno resnicoljubnost, kadar bo ta izkazana, in se ne zmenite za laž, kajti povsem možno je, da je laž eden od neustreznih načinov za vzbujanje vaše pozornosti, ki si je sicer zelo želi.

Frucka, po mojem mnenju vi s svojim otrokom ravnete “presresno” za njena leta…ja madona saj ima šele 5 let..jaz mislim, da se vas otrok boji in zato laže(zakaj se vas boji vi najbolje veste)…..verjetno pa otroka za vse kar ne naredi po vašem okusu opozarjate, zališujete, skratka mu kar naprej stojite za petami……povem vam primer iz pasje vzgoje(seveda ga ne primerjam z otroško vzgojo)…..
npr.če ti pes pobegne in se ne odzove na tvoj klic in si jezen, da bi ga kar brcnil, ga moraš, ko se vrne domov pohvaliti…priden sem pridi, priden, priden…….temeljito razmislite o vašem početju, predno bo prepozno….

Ko sem brala vaše vprašanje, sem se spraševala, kaj je pravzaprav narobe z vami in ne z vašo deklico. Mislim, da imate mnogo previsoka pričakovanja. Je pa že malo čudno,da bi se naj tako majhen otrok sam umival, saj se niti ne more znati, tako kot je treba. In da ji potem še zamerite, da se je namesto tega malo zabavala v kopalnici. Še dobro, da se je! Sploh se ni zlagala, ker sploh ne ve, kaj je to laž. Še precej starejši otroci, kot je vaša deklica, živijo v svetu svoje domišljije, kjer sta resnica in neresnica malo pomešani. Bog se usmili, petletnega otroka obdolžiti, da laže! Tista zadeva s copatki je tudi skrajno nepomembna, verjetno pa vam je poskusila kaj sporočiti, pa niste razumeli. Verjetno se vas boji.
Jaz bi se na vašem mestu malo zamislila nad sabo, predvsem pa bi poskusila čimveč časa kvalitetno preživeti z njo, da bi razumela nekatere njene reakcije. Zakaj vam je tako pomembno, da je pridna in ubogljiva? Kaj ni neskončno bolj pomembno, da je srečna in zadovoljna? Kar naj pleše v kopalnici!
Oprostite, če sem bila bolj ostra. Tudi jaz sem mama.
Vso srečo vama želim, vam in vaši deklici.
Živa

Meni se zdi princip zvezdic in črnih pik zelo primeren. Zvezdicam sledi nagrada, črnim pikam pa odsotnost nagrade.

V nobeme primeru pa število črnih pik ne sme vplivati na naše izkazovanje ljubezni do otroka, tega MORAMO imeti vedno enako radi, neodvisno do tega, če se je npr. zlagal ali naredil kaj narobe.

Moja šestletnica je včasih trmasta in trmoglavi oziroma preizkuša meje. Pravzaprav to počne že dlje časa. Pogosto me je tako znervirala, da sem povzdignil glas, oziroma sem jo celo simbolično po ritki.
Mislim da to ni prav, zato zadnje čase:
– če je naredila kaj narobe ji skušam z mirnim glasom povedati da je to narobe, zakaj je to narobe, tudi če me ne razume čisto, svoje ponavljam, ne dovolim si, da bi povzdignil glas ali da bi dajal videz nervoznega očeta (četudi se mi mudi v službo, ona pa hoče narisati samo še eno risbico…).
– ne tekmujem z njo v trmi, ker ne morem zmagati
– če nekaj naredi narobe, ji povem, da se je zmotila
– pogosto ji povem, da jo imam neskončno rad in da to ne more nič spremeniti (tudi dejstvo, da je se včasih malo zmoti…)

Sem pa stalno v dilemi ali v določeni situaciji delam prav ali ne. Predvsem se pa skušam brzdati, da je ne bi preforsiral, všeč mi je mnenje g. Rejca o storilnosti.