Pozdravljeni,
sem mamica nekaj mesečnega dojenčka. Skupaj s partnerjem žviviva kratek čas skupaj ločeno od staršev. Mislila sem, da bo to rešilo vse najine težve, pa jih žal ni. Zdi se mi, da že odkar sva skupaj imava težave z izvornimi družinami, torej s taščami in tasti.
Pa da ne bom naštevala vseh problemov, bi izpostavila le tistega, ki je zame trenutno najpomembnejši in ki vključuje mene kot mlado mamico in moje materinstvo – težave s taščo in tastom.
Nekaj časa pred porodom sem živela pri fantu. Tašča in tast nista nikoli vprašala o takrat še nerojenem otroku. Tudi novico sta sprejela zelo hladno, tašča se je skoraj zjokala. Moja razlaga, nista odobravala otroka, ker sem “ne dovolj dobra” za njihovega zlatega sineka(predvsem gledano z mamine strani). (Moja mami je samohranilka).
Ko sem rodila, sem prišla k njim domov, ker sem se prilagodila fantovi službi. Dnevi po porodu so bili zame zelo klavrni. Ker s taščo nikoli nisva imeli pristnega ali toplega odnosa, mi je bilo zelo težko priti pred njo z otrokom. Počutila sem se, kot da bi zatajila lastnega otroka, ker me je bilo sram izražati čustev do sina pred njo. Tudi ona ni znala do vnuka izražati nekih čustev, pa saj jih na splošno ne. Čeprav mislim, da je njega, ko se je rodil sprejela, mene pa nikoli. V vsem tem času po porodu pri njih doma, mi ni nikoli rekla, kaj bom jedla, ali želim kaj posebnega, nikoli me ni vprašala kako se počutim. Fant je delal cele dneve, jaz pa sem ga vsak popoldne lačna čakala, da pride domov, da bova potem skupaj jedla. Tast, ni do sedaj še nikoli prijel otroka v roke. V tistem času po porodu so se naši odnosi torej še bolj ohladili kot prej. V meni je kričalo, slabo mi je bilo ob misli, da bi bila z njimi v istem prostoru, ker so tako hladni in zadržani. Predvsem zato, ker v njihovi popolnosti in vzvišenosti nisem nikli znala izraziti sebe. Tako sem v enem mesecu izgubila vse kg, pa vendar hvala bogu obdržala mleko, da dojim naprej.
Prišlo je do tega, da sem se jaz zapirala v fantovo sobo, oni pa so se držali zase. V tem občutljivem času po porodu je bila zadnja, da bi poslušala tasta in mu kimala, ter se mu posvečala. Vedela pa sem, da v nasprotnem primeru zelo zameri in te hitro ne mara več.
Končno sem odšla od njih, ko sem preko drugih izvedela, da o meni govorita drugim, češ, da odkar sem prišla iz porodnišnice se nisem pritaknila nobenega dela, da kako bom živela, ko bova s fantom na svojem, da se z otrokom preveč ukvarjam. Tudi, ko so moji prišli na obisk, jim niso nič ponudili in se z njimi sploh niso nič pogovarjali. Tako da sem se še bolj počutila odveč oz. kot da sem nekaj manj kot oni, in da je vsaka stvar, ki jo naredim, napačna. Vedno sem ob njih čutila nek občutek krivde, in da nisem dovolj dobra za njih.
In sedaj ko sva s fantom na svojem, ves čas prihaja tašča sem, ker si kao želi izboljšati odnose med nami. (njena razlaga za obnašanje po porodu je bila, da ni hotela biti vsiljiva – sedaj pa kar naprej prihaja k meni) In ji je načeloma žal, da je bila takšna kot je bila. (po mojem odhodu, sta se s fantom temeljito pogovorila) Vendar kljub vsemu ostaja z njene strani neka zadržanost in strogost do mene. Če se kaj pohecam, da upam, da moj otrok ne bo delal takega dela kot oče, se takoj zresni. Težko mi je, ko prime mojega otroka, vedoč, da mene ne mara. Tudi zelo si želi imeti fotografijo vnuka, sina in moža skupaj. To da si želi imeti fotografijo skupaj z mano, ni nikoli izrazila. to je le eden izmed primerov, ki govorijo o tem, da me ravno ne mara.
Skratka čutim se dobesedno posiljeno in pohabljeno, ko prideta na obisk. Ponavadi tast pametuje in daje nasvete meni, ko pa mojega otroka, svojega prvega vnuka še nikoli ni držal v rokah.
Pa tako si želim končno mir v življenju in za nekaj časa odmik od moje in njihove družine. Ker mi srce noro razbija od nervoze, ko prideta, ker imam dovolj tega, da sem jima poslušna in pokorna. Ker imam dovolj tega, da tastu kimam in ga moram “občudovati” v vsem, ker je tako zelo pameten. Zanima me, zakaj nimam takega tasta, ki bi imel malo več občutka za sočloveka. Veste kako težko mi je, ko prideta sem, ob tem, da vem, kaj vse je govoril o meni. Vidim tudi kako je tašči nelagodno pred tastom, ko moj sinek jokca. Ker je prepovedano, da joka, po njegovem je prepovedano, da se ga nosi po rokah. In nasploh se mi zdi krivično, da moram zopet jaz vse to prenašati, zopet jaz biti dobra, biti poslušna, ko pa bi rada, da me preprosto pustijo pri miru. In sprejmejo, da je sin izbral punco, kakršna pač je in pika.
Potem pa pride še fantova sestra v stanovanje, brez da potrka (pozabila napisat, živiva zelo zelo blizu njih), komandira to ali drugo stvar, gre v spalnico, dvigne mojega otroka in ga prinese v dnevno, pametuje mi kako naj ga previjem, katere plenice so najboljše itd. Vem, da sem sama kriva, da kaj ne rečem, samo ko pa ne razumem, da ljudje nimajo občutka za sočloveka. In včasih bi se najraje skregala z vsemi in jim dala vedeti kar jim gre.
Tako pa sem tiho in včasih grozno živčna, ko vem, da je vikend, in da bojo zopet navalili.
Mislim, da se težave ne rešijo s tem, da bojo oni tedensko pri nama na obisku, njihova nadrejena mnenja do mene in obnašanje pa so še vedno isti.

In tukaj me sedaj zanima kaj sploh lahko naredim. Seveda nočem tašči prepovedati obiske, ker mislim, da prihaja predvsem zaradi vnuka. Vendar pa kaj meni koristijo njeni obiski in mojemu sinu, ko pa se jaz na koncu slabo počutim. A ima ona sploh pravico priti in kar vzeti mojega sina, ko pa se je prej in po porodu do mene in mojih obnašala kot mačeha?
Ali imam pravico preprosto prepovedati obiske vsaj za nekaj časa? S tem, da bi znala potem ona zelo zameriti, tast pa še bolj in me verjetno potem pa sploh ne bi marali.
Ali je nujno, da se moramo s taščami in tasti razumeti, ali imamo morda pravico preprosto reči, vsak vikend, pa tudi ni treba da pridete?
In ko drži mojega otroka v rokah, sem jaz kot posušena roža, težko kaj rečem lastnemu sinu oz. sem kot kamen tam zraven. Ne vem tudi, kam to vodi oz. kaj moj otrok iz tega razbere in če je to sploh zdravo za najin odnos.
Že tako se mi zdi, da sem bila oropana vsega lepega v tistem prvem obdobju po rojstvu, ko sem bila pri njih, sedaj pa se mi zdi, da se tega in njih ne bom nikoli rešila.

Če bi se morda dalo, bi prosila za odgovor gospoda Gašperlina. In sicer iz preprostega razloga, ki ga morda ne znam razložiti, pa vendar v njegovih odgovoriv večkrat najdem tisti pravi odgovor, ki je tako direkten, in mi resnično najbolj pomaga.
V primeru, da se ne da, vsekakor razumem.

Sneguljčica

Dolgo vprašanje ste napisali. Ob njem čutim toliko jeze, da se sprašujem, kaj ste vi naredili z njo. Oziroma kaj so drugi naredili, da ste se jo naučili zatajevati. Bom začel z »lažjim« delom. Vi ste mati, samo vi skupaj z očetom odločate, kaj se bo z otrokom dogajalo, kdo ga bo obiskoval, kdo bo z njim kaj počel, itd. Če je vaš partner odsoten, ste vi torej edina, ki o tem odloča. Nasveti drugih, tudi če so dobronamerni, če si jih ne želite ali se ob njih počutite slabo, pomenijo prestopanje vaših meja, lahko že kar podcenjevanje, nespoštovanje, celo nasilje. Zdaj sta s fantom na svojem, v stanovanju sta vidva gospodarja. Če njega ni, ste to vi. Zato nikakor ne dovolite, da kdorkoli vstopa v stanovanje, brez da ste ga povabili ali spustili noter. Ne sprejemajte obiskov, če si jih ne želite. Ne dovolite, da se v lastnem stanovanju kakor koli znajdete v podrejenem položaju. Če se vam to zgodi ali če se začnete počutiti slabo, odkrito spregovorite o tem. Povejte, kaj vas moti, česa ne marate. Ničesar ne rabite razlagati. Vi postavljate pravila! Če gostje tega ne spoštujejo, jih odslovite. Dokler ne bodo pokazali pripravljenosti, da spoštujejo vas kot žensko in mater, jih ne vabite ali ne spuščajte v stanovanje. Tastu ni treba ne kimati, še manj ga je treba občudovati. Ni treba nasedati taščinim manipulacijam, s katerimi želi priti do vnuka. Vaš sin lahko joka in zelo prav je, da se ga nosi po rokah in objema, ko mu je hudo, ga kaj boli,…

Skratka, spoštovana gospa, seveda imate pravico do miru v svojem stanovanju. Imate pravico, da vzgajate sina, tako kot se vam zdi prav. In imate pravico, da drugim pokažete vrata, če te vaše pravice kršijo. Vse, o čemer se sprašujete, imate pravico! Glede vajinega stanovanja in družine imata vse pravice vidva s partnerjem, edino z njim ste jih dolžni usklajevati, se morda prilagajati, kaj razlagati. In s tem prihajamo do jedra težav. Vi namreč nimate težav s partnerjevimi sorodniki, z njimi sploh nimate kaj dosti. Težave ima vaš partner. Ampak ker jih on ne želi videti, oziroma se jim izogiba, te težave nosite vi in izgleda, kot da jih morate tudi rešiti. Vam teh težav s sorodniki sploh ni treba reševati, ker niso vaše. Vi morate začeti reševati svoje. V lastnem stanovanju in svoji družini si morate izboriti mesto in vzdušje, kot si ga želite. Da tega še ne znate in ne zmorete, niso krivi partnerjevi sorodniki. Za to so krivi vaši starši. Vam pa to ne pomaga kaj dosti, ker ste vi zdaj kot odrasla ženska in mati odgovorni, da se tega naučite in končno začnete drugim postavljati meje. Ko boste začeli skrbeti zase, preko tega pa tudi za svojega otroka in se boste postavili zase v odnosu s partnerjevimi sorodniki (zase in ne proti njim!!), se bodo navidezne težave s sorodniki takoj prestavile tja, kamor v resnici spadajo. V vajin odnos s partnerjem in v odnos partnerja s svojimi sorodniki. Ob tem seveda ne smete pričakovati, da bo partner to z navdušenjem sprejel in se kar naenkrat zavedel odgovornosti, ki se ji na vsak način želi izogniti. Bolj je verjetno povsem nasprotno. Z vsemi silami vas bo skupaj s sorodniki poskušal zmanipulirati in postaviti v stari (podrejeni) položaj. Edino tako bo namreč za vse spet v redu. Za vse – razen za vas in vašega otroka!! Samo od vas je odvisno ali boste vse te pritiske zdržali in znali vztrajati. Seveda vam želim, da bi se partner odzval drugače, odgovorno. Ampak morate biti pripravljeni tudi na drugo, žal bolj verjetno možnost. Poiščite si podporo pri svojih sorodnikih in prijateljih. Če bo prišlo do krize, imejte okrog sebe ljudi, ki vas bodo razumeli in podprli.

Tu prihajava na težji del odgovora. Kako boste pri sebi dosegli tako spremembo, da boste zdaj zmogli, česar prej niste? Take spremembe se namreč ne zgodijo čez noč. Zahtevajo čas, vztrajnost in odločenost. Toda vedno je na začetku prvi korak. In tega lahko storite že danes. Do konca odkrito se pogovorite s partnerjem, povejte mu, kako vam je, in zelo DIREKTNO mu povejte, da od njega pričakujete, da te težave reši. Dokler on ne prevzame te odgovornosti, žal za vaju ni dobre rešitve. Sodelujte z njim, iščita kopromis, postavita zgornjo mejo tolerance,… Skratka pogovarjata se, sodelujta, skupaj najdita rešitev. Če ne bo želel sodelovati, boste morali sebe in otroka zaščititi sami, četudi za ceno težav v vajini zvezi. Pa saj te težave imata že zdaj, samo prikrite so. Odgovor na vaše vprašanje, če vse skupaj škodi vajinemu odnosu, je seveda pritrdilen. Ne samo odnosu, ampak vaši celi družini, še najbolj pa otroku. Z odlašanjem ne bo nič drugače, kvečjemu samo še slabše. Upam, da vas bo to spodbudilo, da nehate vse skupaj samo nemočno opazovati in prenašati. Če bo partner želel sodelovati, a vama ne bo šlo najbolje od rok, potem si poiščita pomoč. Če pa boste v tem boju za samostojnost ostali sami in bodo pritiski prehudi, si pa terapevtsko pomoč poiščite sami.

Lepo vas pozdravljam