Porocena sem 15 let in imam 10 let staro hcerko. Zadnje dve leti sva imela
z mozem kar veliko krizo. Mislila sva se ze locit, pa sva se nekako pobrala.
V bistvu sva koncno spet zazivela skupaj, se zacela pogovarjat, pa razvajat.
In prav zdaj se mi je zgodilo. Spoznala sem nekega tipa in me je cisto odneslo.
Mislim samo se na njega, ko me poklice se mi tresejo roke. Sama sebi grem
na zivce, ker sem kot taka 16 letnica, ko se prvic zaljubi. Povejte mi kaj naj
storim? Drugace sem zelo realisticen clovek, ki ve, da taksne zaljubljenosti
minejo, da ko z nekom skupaj zivis se je potrebno zelo potrudit, da ohranis
ljubezen, romantiko. Ampak ves cas se sprasujem, da tudi ce se prepricam in
koncam to razmerje ali ne pomeni to, da bom do konca zivljenja sanjarila
o njemu in si o njem ustvarila idealno predstavo? Je to posteno do moza?
Zavedam se, da ce grem stran od moza tvegam, da cez nekaj casa ugotovim,
da stvari niso tako idealne kot se mi zdijo zdaj, se pravi ostanem sama.
Mogoce pa je treba v zivljenju tudi tvegati… Ne vem! Mogoce kasen nasvet!

ne tvegaj.

povej možu in se pogovarjajta tudi o tem.

če si res realistična, boš preživela to zaljubljenost brez hujših posledic za tvojo družino.

Življenje je hazad. Kakor koli se odločiš, tvegaš, zato se ni nikoli pametno brezglavo in prenagljeno odločati, saj pogosto ni poti nazaj. S tem biti ali z onim biti, to je sedaj vprašanje.

Mislim, da mnogo ljudi dozivlja enake skusnjave, malo pa jih o tem razmislja kot ti. Mislim, da mozu o tem nima smisla govorit, odlocit se moras povsem sama. Meni nekaj pravi, da bos izbrala pravo pot..Po moje ti kratkotrajna avantura lahko morda koristi, zelo verjetno pa je, da bos po njej hudo razocarana. In ne pozabi na otroka, ki potrebuje se nekaj casa oba starsa..

Zaljubljenost bo minila, rajši se ne spuščaj v razmerje.

Boljše, da se začneš več ukvarjat z družino, večkrat pojdite skupaj na sprehod, skupaj pospravljajte, skupaj glejte TV, pojdite skupaj v kino in boš videla, da se bodo razmere doma uredile in s tem boš pozabila na tistega tipa.

Predraga Anka,
opisala si vsakdanjo življensko zgodbo prenekatere ženske. Ne le zgodbo v srži, to je razkorak, ki vodi že v razmišljanje o prenehanju razmerja, temveč tudi v ponovno vzpostavitev drugega razmerja, ki ga narekuje – kemija, mi rečemo temu tudi srce, zaljubljenost ….

Napisala si, da sta se z možem nekako pobotala in spet začela življenje, kot ga pač imajo zakonski partnerji. In … da te je zadelo z druge strani.

Draga Anka, ne veš, koliko je teh reči vsak dan, koliko žensk in moških se dnevno srečuje s takimi in podobnimi doživetji in doživljanji vsak dan in povsod – v službi, na cesti, v trgovini, v čakalnici zdravstvenega doma …. povsod tam začutimo s telesom oči, ki nas gledajo, se ozremo in …. bum … “katastrofa” je tu. Srce poskoči, po telesu se spreletavajo mrazčalice, toplo nam je v lica …. in začenja se zgodba, ki “nam je pisana na kožo”.

A poanta večine takih zgodb je zgolj v tem, kako srečni in zadovoljni smo, ko smo spet uzrli v očeh nekoga zainteresiranost za nas, ko naše oči spet gledajo tisto, kar si tako želimo videti: interes nasprotnega spola za nas, ki smo že zapadli v rahlo življenjsko rutino. Ko naša ušesa spet zaslišijo tisto, kar si tako močno želijo slišati: kako smo prijetni, kako je z nami lepo posedeti in se pogovarjati, kako lepo dišimo, kako lepe oči imamo, kako lepo da smo oblečeni …. in tisoč in še ena taka podrobnost, ki nas dviga par centimetrov od tal. Ko naše srce spet začuti, da bije za posebne trenutke, ne le za dni v tednu, ko pospravljamo doma, ko čistimo, ko likamo, ko kuhamo …. in ko vse te reči počnemo s posebnim zadovoljstvom, ker se zavedamo, da je nekje nekdo, h kateremu se vračajo naše misli ob takih opravilih in se ob tem nekako zasanjamo …… ko se v ogledalu spet vidimo take, kot si nas same želimo videti …. ko spet nekaj kupimo za svojo tolažbo in zato, da bomo ugajali …… in še in še in še in še …… se takih reči dogaja, ko se nam taka zgodba začne.

A to je življenjska zgodba, kot je življenjska zgodba bolezen otrok ali partnerja, kot je življenjska zgodba uspeh v službi, uspeh v določeni dejavnosti ……in te zgodbe se v življenju dogajajo, ali pa tudi ne, prihajajo in odhajajo.

Imaš pa eno zgodbo že začrtano, ki bi naj bila tvoja rdeča nit. Drži to nit, Anka, drži jo, izplača se, ker je nit povezana z delom tvojega življenja, ki ti je nekaj pomenilo in očitno ti nekaj še pomeni, če sta se s partnerjem tako odločila. Kajti, kriz v zakonskih razmerjih je ogromno, kdor to zanika, ni pošten do sebe oz. se jim želi izogniti. Krize so, rahlejše, močnejše, pogostejše, manj pogoste, lahko je le ena sama. Le od človeka in njegovih pogledov, nazorov, njegovih potreb je odvisno, kako bo iz te krize izšel.

Dovoli si biti vzhičena, dovoli si biti lepa, polepšana zaradi čustev, ki jih spet premoreš, a pazi, dovoli si še vedno imeti oči v glavi in postavljen limit teh čustvovanj, imej zarisano črto. Zdi pa se mi, da je to pri vseh tegobah, ki sta jih s partnerjem pred kratkim imela in komajda spravila v red, hudo nevarna igra, vsaj v tem trenutku. Zato bi bilo najbolje zdaj le tiho in rahlo sanjariti od daleč, če ti bo to pomagalo prebroditi krizo. Spustiti se v tej situaciji, ko je še ranljivo dosedanje razmerje, v kakršnokoli drugo razmerje, je hudo nevarna igra. Poraženec boš, verjemi, v tej igri življenja. A poraženec na dveh igralnih deskah.

Anka, močno močno si želim, da bi se prav odločila, verjemi. Veš, kako pojejo Kingsotni: Vzemi vse, kar ti življenje ponuja ….. ampak, vzemi tokrat z žlico, ki ima začrtan rob, da ne bo šlo čez!

Vso srečo pri pravi odločitvi, Anka!

marija (1)

Marija
Preveč lepih besed si posvetila prevarantki. Kako si upa v oči pogledat svojo hčerko in moža? In še hinavsko sprašuje, če je to pošteno do moža.

Jaz ne vidim nič slabega v tem, to pomeni, da kriza ni rešerna, sicer se ne bi to zgodilo, da bi se zaljubila v drugega. To pomeni, da si partnerja kljub temu še vedno ne zaupata, čeprav se trudita rešiti. A nasilno ne gre, proti volji ne gre, treba se je prepustiti toku življenja, le tako je najbolje za vse. Komentarje pa lahko vsi imamo, vendar nimamo pravice narekovati.

Ta zagledanost v drugega je verjetno posledica vajine krize v zakonu. Nekaj je manjkalo in iskala si drugje. Vendar moj nasvet je, da pozabi nanj. Če sta z možem prebrodila dve letno krizo v zakonu, je sigurno še ljubezen med vama. Ne zavrzi je. Konec koncev vama je bilo prej verjetno lepo in vse to se vrača. Sem mnenja, da bi morala vztrajati naprej in se truditi za zakon. Ne veš sicer, ali bi nova veza uspela ali ne. Tu ne gre za tveganje. Tu je vprašanje ali svojo ljubezen do moža zavreči in z njo tudi vse napore, ki sta jih vložila v vajin zakon, da je zopet tako kot mora biti. Mislim tudi, da te mož ljubi, če je bil pripravljen s tabo nekaj storiti, da st iz krize zlezla ven. Konec koncev pa je u še otrok, ki bi bil od vseh še najbolj prizadet.
Ne spuščaj se v novo razmerje niti kot v avanturo ne. Prizadela boš moža, otroka in konec koncev tudi sebe.
Odločitev pa je tvoja.

Srečno.

Mik, ni še govora o prevarantstvu, ni še govora o skoku čez plot. Če bo prevarala moža, bo prevarala sebe, se ti ne zdi? Odločitev je pa tako njena. Človek pa vedno mora izpisati, izjokati, iznesti na plan svojo negotovost, svojo bolečino, svoj obup, svoje namere, pa če se ali pa ne obrnejo v to, v kar bi se naj ne …….. kaj vem kaj še…… odloči se čovek vedno sam. Ne obsojajmo, če ne želimo biti obsojeni! Ne zavračajmo, če ne želimo biti zavrnjeni, ne svetohlinimo, če ne želimo biti sami svetohlinski. Kdo ve kdaj bo ta konica meča zadela nas same, če nas že ni ……….??????????? Nisem želela Anki soliti pameti, nisem je želela spodbujati v dejanju, ki bo ali ne bo sledilo vprašanju, želela sem z njo samo …….. razmišljati ………videti dogajanje z druge možne plati. Drugače pa, hvala Mik, za tvojo repliko. Morda sem včasih res preveč …..

marija (1)

če boš znala tole avanturico obrniti sebi v prid in tvojemu možu, potem daj, če pa bo iz tega še večja kriza potem stop in se raje ukvarjaj z možem.

Marija,

kaj res misliš, da še ni govora o prevari. Spi z možem, misli pa na drugega kot kaka pubertetnica. Verjamem, da se vsakdo lahko zaljubi, ampak ko se ti ob zvonjenju telefona zatresejo roke je pa mislim čas, da svojemu partnerju le poveš resnico. Žal mi je, če imaš to za obsojanje, vendar naj sodijo tudi meni, če bom do svoje žene kdaj tako hinavski.

Pa lep pozdrav
Mik

Ne vem, Mik, ženske in moški imamo na te reči različne poglede. Vendar, življenje prinaša s seboj tudi tresoče roke in noge, verjemi. A kljub vsemu pri tem ne bi uporabila besede “hinavski”, ker to ni to, ne še! Če se tresejo roke in noge, to še ni prevara, je pa hudo težko stanje za čoveka, najsibo to moški ali ženska.

Žal pa je dejstvo, da ženske pač ne znajo tako prikriti zaljubljenosti, kot jo znajo ponavadi moški, ker jo tudi drugače dojemajo in ker smo si med seboj zelo različni, moški in ženske in nasploh ljudje in njihovo dojemanje sveta in življenja. Kar imam za hinavstvo jaz, tega nimaš ti ali obratno, kar imaš za hinavstvo ti, tega jaz še nimam. Zdaj si lahko skočiva v lase in se začneva prepirati, pa to ni smiselno, verjemi mi. Ne vem, koliko si star in koliko si v življenju že izkusil, dejstvo pa je, da te bo zadelo kot strela z jasnega, enkrat te bo, pa četudi bo to pri petdesetih letih, ko boš že čisto prepričan, da do tega ne more več priti! Kajti slehernemu človeku se v življenju to vsaj enkrat pripeti in le od njegove vzgoje, moči, samokontrole, občutka odgovornosti, okolja, kjer živi, načina življenja je pač odvisno, koliko se zna in more in hoče in želi temu upreti, koliko mu pomeni vse, kar že ima in koliko mu pomeni ponovni občutek življenja, polnega življenja, življenja, ki mu spet nekaj dokazuje in življenja, v katerem si ponovno sam nekaj dokaže …

Jaz pa sem že danes prepričana v to, da ko boš uzrl obraz, ki ga boš rad videval, se boš težko držal nazaj, to je prava pravcata vojna v človeku, a ker si, kot je čutiti, zelo stabilen in principielen, imaš svoja načela in svojo predstavo o zvestobi in varanju in življenju v dvoje naspoh, boš najbrž to vojno v sebi preživel kot vihar, ki je prišel in odšel. Vsi žal nimajo take sreče, to moraš vedeti, vsi ljudje ne stoje tako trdno na realnih tleh, kakšnega tudi malo odnese od tal in ….. taki potrebujejo potem pogovor, različna mnenja, razmišljanja ….. tebi to očitno ne bo potrebno, Anka to potrebuje, pa naj bo kakorkoli že! In – to še zdaleč ni hinavstvo, Mik, verjemi. Lahko temu ti tako rečeš, ampak to ni to. V besedi hinavstvo se skriva še vse kaj drugega, kot taka in podobna razmišljanja.

Mislim pa, da imaš prav v tistem delu, ko praviš, da bi morala povedati možu, kaj se dogaja. Vendar, če še ni prestopila meje, ki si jo je začrtala, je potem to smiselno, ko je komajda pokrpala razpoke? Ne bi bilo smiselno počakati, temeljito razmisliti in ugotoviti, v čem je pravi smisel?

In če me boš zdaj vprašal, kako lahko tako pišem in razmišljam, ti moram povedati nekaj: o vsem tem svojem razmišljanju, ki sem ga izpisala tu gori, se pogovarjam tudi doma z možem. O vsem, kot o možni varianti življenja …. in če me boš še naprej kaj vprašal, boš, žal, zaenkrat ostal …. brez odgovora! Kar pa ne pomeni, da sem hinavska!

marija (1)

Kot moški ti moram povedati, da bi bila to največja možna napaka, povedati možu namreč. Samo tega ne. Moški smo pač samoljubni in ne razumemo, da lahkoobstaja moški v katerega bo žena lahko celo zaljubljena. To da gre v posteljo z nekom na hitro še preživimo, a tega da bi se zaljubila to je preveč za našo pamet. Zato bodi raje zelo tiho.
Iz svojih izkušenj lahko povem, da je dobro da s trem moškim greš v posteljo in bodo tvoje sanje postale drugačne. Videla boš, da mogoče niti ni tako zelo in kot si sedaj predstavljaš. Pa še nekaj, ženska, ki previdno hodi čez plot je doma veliko boljša in manj tečna kot tista brez greha. Pa ne misliti da sem nad tem navdušen. Najbolje je da doma teče kot po maslu. A v življenju se tudi to dogaja, vzemi to kot popestritev in utrditev svojega zakona.

Pa tip to ve, ali samo malo sanjariš.

Moram priznat, da sem nekoc tudi sam enako, ali vsaj podobno razmisljal. Najbrz je taksno razmisljanje povsem normalno za ta prostor in dolocena leta v clovekovem zivljenju.. Vcasih pa sele v jeseni zivljenja odkrijemo, da smo vsi zrtve nase vzgoje in nekaksnih kvazi moralnih principov, ki niso vedno v skladu z dejansko naravo cloveka.

Anja je svoboden clovek,ki ima pravico razpolagat s svojim nacinom zivljenja in iskat svojo sreco. Ima pravico do nacina zivljenja, ki ga sama izbere, ker s sklenitvijo zakonske zveze ni postala mozeva lastnina. Le svobodni ljudje in ne sužnji oblikujejo neko skupnost. Je pa res, da kot svoboden posameznik mora prevzemati posledice svojega ravnanja. Vedeti je treba, da kjer je prava ljubezen, tam ni zahtev, ni pričakovanj in ni odvisnosti. Ce vedno potlačis vse svoje želje ostanes brez življenja in brez energije. A. de Mello je napisal: “Življenje je gostija in pri tem je žalostno, da je večina ljudi na smrt lačna, ker imajo oprane možgane…”

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
Ljubezen nikoli ne mine.
1 Kor 13,4-8

Sama sem bila v svojem 26 letnem zakonu približno trikrat takole zaljubljena kot ti. Povem ti da mine kot pride. V zvezi vedno pride obdobje, ko se med že poliže in potem je zakonska kriza tu. Če bi se vedno ločili, ko bi se zaljubili bi bilo naše življenje razbito na koščke. Če boš s tipom šla seksat boš še prej padla na realna tla. Njemu se še posebno dopade to, da si poročena , saj veš me poročene smo ponavadi tiho in ne delamo scen, ko se nas ljubček naveliča, z eno možgansko celico še vedno milslimo na to, da si ne pokvarimo celega življenja. Moja svakinja pa si je dala duška in vse zabrkala. Letela je za vsakimi hlačami, ki so se ji dopadle. Rezultat sedaj pri 48 letih – Ločena, osamljena, živčna, krivdo za svoje sranje vali na vse ljudi okoli sebe, oklepa se vsakega pijanca , ki jo hoče vsaj poseksat, daje stanovanje in hrano moškim brez službe, da ni tako sama, denarja ni nikoli niti za osnovo. Za vsake praznike moramo poslušati, kakšna sirota, da je, ko pa se je ločevala pa smo bili vsi bedaki, ki ne vemo kaj je življenje. Ja ona je res živela kot ji srce med nogami narekovalo, pa ni zadovoljna in misli, da jo je življenje okrog prineslo, jaz sem bila bolj potuhnjena in “pametna” pa tudi ne vem, če je bilo prav. Mi je pa bolj udobno kot njej. Ja življenje gre mimo pameti in nasvetov…

Popolnoma se strinjam z Alešom. Sama sem se pred leti zaljubila tako, da ne morem pozabiti. Seveda je mož zvedel. In bilo je grozno, ni bilo najhujše, da sem ga “prevarala”, ampak da sem se zaljubila v drugega…