kriza v partmerstvu
Lep pozdrav!
S fantom sva skupaj 3 leta, od tega 6 mesecev skupaj živiva. Zadnje 3 mesece imava krizo, ki se kar poglablja, ceprav se trudim (va), da bi jo rešila. Najbolj problematična je komunikacija – pogosto se spreva tudi o čisto banalni vsakdanji temi(npr. mnenje o kakem filmu, ki sva ga skupaj gledala). Konča se za žaljivkami.
Če se hočem pogovoriti o nama, o tem kako čutim,kaj naj storiva, da bi se bolje razumela, on vedno pravi, da ga napadam, da težim, da si pogovor predstavljam tako, da samo naštevam kaj vse je narobe z njim. Konča se tako, da me pošlje v k., govori da sem nora, utrgana, hudobna, da se delam nedolžno in da sem sama za vse kriva. Vedno, ko začne z žaljivkami, me to zelo prizadane in se začnem jokati, kar njega še bolj razkuri. Potem je samo še – dej mi mir, ti si nora..
Pa nisem nora, drugače nimam problemov, z ljudmi se dobro razumem, na faksu mi gre dobro (in me zelo zanima), ukvarjam se s športom itd..
Fant cele dneve igra igrice na računalnik, ne hodi na faks (je vpisan, ampak se mu ne da, letos ni šel niti enkrat na predavanje), občasno dela na računalnik (nekaj ur tedensko). Kljub temu, da ima torej več časa kot jaz, ne skrbi nič bolj za gospodinjstvo, nikoli me nikamor “ne pelje”, vedno ga moram jaz siliti, da kam greva, ampak ponavadi vseeno noče (na predstavo, ven, na sprehod, laufat, rolat, na izlet..).
Fanta imam zelo rada in rada bi ostala z njim. Skupaj se (no, vsaj včasih sva se kar naprej) smejiva, se mava fajn, imava podoben smisel za humor, vizualno se privlačiva..
Čedalje bolj mislim, da me nima več rad, da resno misli, ko me žali. Ali pa
da pač nisva kompatibilna in se nikoli ne bova znala pogovarjat.
Kaj naj storim? Pa še to: stara sem 25, on 26. Jaz sem že prej hodila s fanti, zanj pa sem jaz prva punca.
Prosim za odgovor! Hvala in LP!
Čisto na kratko – če je to njegov stil obnašanja do nasprotnega spola, in izgleda da je tako, ga bo moral spremeniti, če bo hotel shajat z normalnimi puncami. Če se mu zdi njegovo obnašanje čisto o.k., potem tega fanta čim prej zapusti. Je preveč ležeren, celo len, pa neodgovoren do študija in domačih obveznosti…To se bo samo stopnjevalo! Le v živo si predstavljaj, da čas prinese več obveznosti v skupno življenje, pa bi sigurno vse bilo na tebi, poleg tega da bi te žalil kadarkoli bi se mu zahotelo! Če si pripravljena prenašati ta stil življenja, kar izvoli. Če nisi, si pa ne dovolit poniževanja!
Pa res naštevaš kaj je narobe z njim?
Že v tem opisu si njega opisala precej negativno…sploh v primerjavi s teboj! Verjetno si napisala dejstva.
Je pa nekaj, moški te ne bo spoštoval, če boš iskala na njem samo napake, samo kaj on NE naredi, kaj ON dela NAROBE, kam te ON ne pelje, kako ON ne dela tega in onega….nikjer pa tvojih napak. ON te sovraži, zmerja, zaničuje….ti pa? mu mirno odgorarjaš, brez kletvic in grdih besed?
Ga ne obtožuješ da je kriv, da se ne razumeta?
Moški bo tvoj, če ga boš spoštovala, ga pohvalila in iskala v njegovem početju pozitivne stvari, ga mogoče podpirala v njegovih dejanjih.
Razumljivo je, da je še bolj razdražljiv, ker ima očitno probleme, s seboj, ne da se mu študirati, ne da se mu delati, ker se čuti ogrožen, slabši od tebe, ponižan in samo še s tem se lahko zavaruje, da te grdo ozmerja, prevali malo vsega nate!
Poskusi ga razumeti, da je v krizi, ne postavljaj sebe za vzgled, da si ti boljša, to je strup za moški ponos (pa tudi če je to res), ne popudarjaj toliko sebe, svojih pozitivnih stvari in njegove negativne!
Najdi v njem pozitivne stvari in gradi pogovor na tem. Brez obtoževanja, brez zmerjanja ga enkrat, ko bo dobre volje, ko bo zadovoljen,vprašaj,kaj ga muči, kako se počuti v vezi, kako vaju vidi čez 5-10 let….
Veliko bo moral narediti sam, ker je kar malo zašel, če je tako popustil na vseh področjih…samo, mislim da mu ti lahko povrneš nekoliko samozavesti, s tem, ko boš opazila kaj pozitivnega…mogoče v njegovem delu na računalniku, oz. nekaj najdi, kjer ga boš lahko pšohvalila.
Mogoče tudi pri športu…reci da rada greš z njim rolat, ker se dobro počutiš, reci da ti daje dober tempo na kolesu..karkoli, kjer ga boš pohvalila, pa ne hinavsko….tam kjer meniš da si do sedaj spregledala dobre lastnosti!
Lp, pa srečno!
Se strinjam z Maro, da je Mirellin odgovor precej patriarhalen.
S clovekom, ki te ob vsakem razhajanju mnenj ozmerja, ki nima sluzbe in se vse dneve igra z racunalnikom in niti v gospodinjstvu ne pomaga, nimas kaj iskati.
Edini nacin, da bo odrasel in kaj spremenil (CE bo), je to, da mu bo cim vec zensk pokazalo, da taksno vedenje ni sprejemljivo in ga dalo na cevelj, kar si tudi zasluzi.
A si začela z njim, ko je imel še kakšno dobro lastnost, razen tega, da se smejeta istim vicem?
Sicer pa je res tako: kar ti danes na njem ni všeč, ti bo čez 5, 10, 20 let še bolj presedalo. Premisli, če si z njim sploh predstavljaš prihodnost pod takimi pogoji. Otroci nič ne spremenijo. Problemi pa so z leti samo še večji.
S pohvalami pa je tako, da morajo iti v obe smeri in se zgodijo spontano, ali pa jih ni.
Človek se spreminja in je sposoben prilagajanja do 25 leta, potem se ta sposobnost samo zmanjšuje in vedno bolj razmišljaš, kako bi svojo bližnjo okolico prilagodil sebi, da se ti ne bi bilo treba spreminjati.
Skupno v odnosu mora biti več kot ena stvar, sicer se ne obnese in je prejkoslej eden od partnerjev nezadovoljen, kar se kaže tudi v kveliteti življenja in zadovoljstvu z življenjem nasploh.
Torej, kaj si v odnosu s tem partnerjem v prihodnosti sploh želiš in ali se on v tej sliki sploh najde?
Bolečina, ki zija iz vašega odnosa vam in vašemu partnerju prinaša veliko vznemirjanja, jeze in večkrat tudi besa. Vaš partner čuti da ga vi neprenehoma vznemirjate s svojim razlaganjem kako vam je. Zlasti pa vas moti ker se stvari ne premaknejo iz mrtve točke četudi morate požirati partnerjeve odgovore s smislu ˝˝dej mi mir˝˝ in žaljivk. Počasi je vas in vašega partnerja že kar strah vseh teh izbruhov in s težavo načneta vsak pogovor, saj že vnaprej vesta da bosta ostala na koncu praznih rok in brez besed, ponižana, odveč in razvrednotena. Pri tem nimata več nobenega spoštovanja, sebe mučita in trpita ter vedno bolj zatirata svoja čustva. Vsak partner ima pravico do svojega čutenja in razmišljanja ter je zato tudi odgovoren vendar se morata truditi, da svoje misli in čutenja izrazita na zrel način. Povsem jasno je, da sta oba ranjena in občutljva, vsak na svoj način zato je pomemben čas, ki si ga izbereta in v njem spregovorita o mučnih temah. To pomeni, da kadar ste vi jezni in partner razburjen, drug drugemu ne bosta uspela povedati kako vama je, ne bosta mogla biti odkrita in zato velikokrat nastane še večji spor. V teh izbruhih je vaš cilj raniti partnerja on pa vas najbolj prizadene ko se o tem noče pogovarjati in se umakne prizadet in ranjen. Drug drugemu na ta način onemogočata, da bi se odkrito pogovorila o jezi in na svojih obrazih nosita maske. Ob tem se vi sprašujete za kakšno ceno? Vsa ta občutja imajo korenine v preteklosti pri tem je najbolj žalostno ravno dejstvo,da brez njih ne moreta živeti. Kdo v vaši mladosti vam je pomagal predelati vsa čustva jeze, sramu in besa? Zakaj je vašega partnerja stah vaše jeze? Koliko v sebi čutite zavrženost? Vse kar si želite je partnerja, ki bo zdržal vašo jezo a oba imata podobna čutenja, vi jezo izražate, partner jo tlači in se umika. Jeza pa je samo odraz bolečine in prizadetosti. Oba si želita, da bi drugi znal sprejeti drugega, ga vzeti resno in se v sebi srečal s svojimi čutenji. A vse dokler tega ne bosta zmogla ali znala predelati bosta oba živela plitek odnos. Vse napisano pomeni, da se bosta morala srečati v zavestni odločitvi, da zmoreta rešiti in odrešiti vajin odnos.
Lep pozdrav!
Romana Žitko sec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
tel: 07 33 21 133