Pozdravljeni,

Stara bom 40, z možem sva poročena 12 let in imava 3 otroke. Do pred enega leta sva bila z možem še zlo navezana en na drugega, zdaj pa imam občutek da je prišel v krizo srednjih let, in da misli samo še nase.
njegovo obnašanje je tako postalo ignorantno, če kaj želim, ali povem da me muči, da si želim spremembe, me hoče utišat, ali odide, ali pa mene obtožuje za vse. Pravi da kompliciram in delam probleme kjer jih ni. Nima posluha za moje želje, sploh pa vse kaže da tudi interesa ne, da bi z mano preživljal lepe trenutke. Včasih se mi zdi kot da me izkorišča, da je z mano samo zato ker mu je tako udobneje. Ko mu vse to povem najprej gre stran, mu znova povem, me obtožuje kar tretje, z zadevo nepovezane stvari, samo da bi izpadlo kot da sem jaz kriva in naj jaz sama pri sebi rešujem. Ko pa le po dnevih krega, joka in frustracij vidi, da ne bom nehala, se strinja, kot da bi se me rad rešil. In jaz potem pričakujem spremembo, ki je seveda ni, in sem zopet na začetku, z dodatno slabimi občutki da me je spet okrog prinesel, ignoriral, da mu ni mar za moje potrebe.

Za skupen čas nima interesa, vendar pod pretvezo da nima časa, a hkrati ima veliko časa za svoj hobi. Večrat sem mu že povedala da tako življenje ni zame, da jaz rabim povezano družino ki je rada skupaj in ni nikomur škoda časa za to. Pa obljublja da ja se strinja, ampak vedno hitro zapelje nazaj na stare tire in živi solo, v svojem delu in svojem hobiju. Nikdar sam od sebe be predlaga da bi bili skupaj, dovolj mu je da živimo skupaj. Skoraj vse obveznosti so padle name, tudi večino stroškov pokrivam jaz.
Jaz ga mam rada, želim si njegove pozitivne pozornosti, pa zgubljam upanje da jo še kdaj dobim. Samo še kolegi, hobi, delo, mene in otroke pa zvečer poljubi in to je to.

Če predlagam da bi šli na bližnji hrib ali s kolesom na sladoled, zavija z očmi, zakaj je to treba, saj smo skupaj doma. S tem da ima on doma delavnico in pisarno, kar pomeni zanj, da je doma, ko dela.

Zato sem nehala predlagat, ker mi ni prijetno ga silit.

Jaz ne vidim smisla v takem življenju, moja vrednota je družina in ljudje, čas z njimi mi je v veselje. Tako je bilo tudi možu, zdaj pa ne več. Bojim se da se bova oddaljila, da be bom zdržala in bom z otroci šla. Nočem ga prisiljevat v čas z nami, ne vem kako naj mu pokažem brez bolečin za vse, tudi za otroke, da smo tu in da smo pomembni in vredni njegovega časa.

Prosim za nasvet in hvala.

Spoštovana Klopka,

doživljate, da je v vas obilje ljubezni, ki ste jo zmožni dajati svoji družini v enaki meri kot prej, in z bolečino spremljate moževo odtujevanje tej vajini skupni celici, organski enoti, ki bi – v optimalni sliki – zaslužila v partnerskem odnosu zadovoljna in ljubeča se starša. Če še tako poskušate razumeti, zakaj je postal takšen, in če še tako obupano poskušate najti stik z njim na različne načine, od povabil in prošenj do prepirov in joka, se vanj v resnici ne morete vživeti. Na voljo imate samo njegov molk in ali pa besedne obrambe. Kakor da se je vkopal v svojo trdnjavo, se zabarikadiral, dvignil dvižni most in vam vsak dan znova sporoča: Saj ti nič nočem, samo pri miru me pusti. Kako vas to boli! Tako boli, da bi najraje kar vzeli otroke in zbežali od tega na lepem odtujenega človeka, ki je bil dobro desetletje ali pa še več najpomembnejši odrasli v vašem življenju.

V taki situaciji možgani po navadi delajo s polno paro in vozijo v najvišji predstavi, obenem pa imamo občutek, da neznana sila pritiska na zavoro in vse to silno delovanje ne pripelje nikamor. Naš delovni spomin je tako zaseden s predelovanjem bolečine, da se zdi, kot da mu ne ostane energije za nič »pametnega«, za nič, kar bi prineslo razjasnitev in s tem razrešitev. Prav do te pa se skušamo z vsemi silami dokopati. Ampak slej ko prej ostanemo grenko sami s poraznim občutkom, da smo se borili in borili, pa ni nič pomagalo. Če torej nočemo »umreti«, nam preostane samo beg. Taka je logika trpljenja, ki ga doživljamo kot nepotrebno.

Pa je res nepotrebno? Popolnoma vseeno je, ali moževo stanje poimenujete kriza srednjih let ali pa kako drugače, saj se zaradi tega nič ne izboljša. Dejstvo, ki pa se ga lahko oprimete, je, da se vam je – ne da bi vi to hoteli – ponudila priložnost, da stopita v vajinem odnosu korak (no, kar nekaj korakov) globlje – in to sploh ne pomeni na slabše. Kriza namreč ni samo moževa in tudi ne samo vaša, ampak je vajina skupna; samo da jo on rešuje z umikom iz čustveno tesnega odnosa (ne le z vami, tudi z otroki). Ob vašem stavku »tudi večino stroškov pokrivam jaz« pa je začutiti že zaskrbljenost in kar strah; kaj to pomeni, niste napisali – mož vendar hodi v službo, kako to, da večino stroškov pokrivate vi? In ob tem se mi zdi, da prav neobzirno vrtam v vas, tako da se prebuja neprijetna zadrega. Kaj vse je pravzaprav v resnici za zunanjo podobo vajinega življenja?

Ob teh in še številnih drugih kar neprijetnih vprašanjih, ki se porajajo – in katerih prostor je v dialogu v živo, ne v tem mojem pisnem odgovoru – bi vam predlagala, da se kaj hitro odločita za zakonsko terapijo. S tem suhoparnim izrazom mislim predvsem varen prostor, kjer se lahko končno toliko sprostita, da si bosta upala postavljati za vaju pomembna vprašanja in nanja slišati tudi odgovore. Šele potem boste lahko v miru razmislili in drugače pogledali na možnost, ali želite iz tega odnosa oditi, in si dovolili videti, da se v krizi skriva novo življenje, na katero niste prej nikoli niti pomislili. V teh dvanajstih letih se ni spremenil samo mož, ampak tudi vi, in če bosta o tem lahko spregovorila, se bosta precej razbremenila in se povezala na neki novi ravni. V vsakem primeru pa si upam trditi, da bosta s terapije, če jo bosta vzela resno, vsak zase odnesla več trdnosti, samospoznanja in moči za naprej.

In zato: pogumno,
lep pozdrav,