Moza sem spoznala v casu, ko je bil se zelo aktiven, poln idej, presenecenj. Mislim, da me je ravno to pritegnilo. Oba imava visoko izobrazbo, on je visoko inteligenten, iznajdljiv, sama pa se imam bolj za vztrajno in pridno. Spoznala sva se v tujini. Imava 2 otroka, ki obema veliko pomenita. Ze kmalu pa sem ugotovila, da se zelo boji odgovornosti. Zelo tezko se je npr odlocil za druzino, ces da je otrok prevelika odgovornost. V zadnjih letih sva zivela v Sloveniji zaradi mojega poklica, sama sem se povsem posvetila karieri, ker to zahteva moj poklic. Sluzba, otroka, vse manj sva imela skupnega casa. Pred slabim letom se je zakljucil projekt na katerem je delal in ostal je brez sluzbe, s katero tako in tako ni bil zadovoljen, saj je imel obcutek, da njegovo delo ni smiselno. Potem je slo vse samo navzdol.
Namesto, da bi se usmeril v iskanje sluzbe, preziví polovico dneva pred racunalnikom, bere knjige, gleda televizijo in klepeta pri prijateljih. Z otrokoma se vse manj ukvarja. Nima vizije, nima idej kaj bi lahkjo pocel profesionalno. Ideje, ki jih predlaga niso resne in povsem izven njegovega podrocja (peka piscancev na cesti…). Spocetka sem mu pomagala z iskanjem oglasev, vendar sem ugotovila, da mojih predlogov ne uposteva. Pripravljena sem se seliti v drugo drzavo, ce bi nasel kaj ustreznega, pa si tega ne zeli. Prej je bil zelo ambiciozen, z visokim cilji, sedaj razmislja kako bo prezivel sedanji dan, jutri ga ne zanima. Prevzela sem ekonomijo, nakupujem v glavnem sama, placujem poloznice. Veckrat sem se zelela z njim pogovoriti, pa je do vsega zelo negativen, pesimisticen. Nobena sluzba mu ni vsec. Saj ga tako ne bodo vzeli….Pravi, da zeli uzivati sedaj, kajti jutra mogoce ne bo. Veckrat gleda po internetu porno videe, sumim ga, da ima drugo zensko, ceprav ne prizna. Do mene je postal hladen, osoren. Ce pristopim, se umakne. Vedno pa je pripravljen pomagati drugim. Za prijatelje ima vedno cas, vesel je, ce lahko komu pomaga. Rad se pocuti koristega.
Mislim, da je zasel v krizo-morebiti krizo srednjih let, da rabi pomoc.
Zelo ga imam rada in tezko mi je, ker nimam vec idej kako pristopiti. Terapevtsko pomoc odklanja. Nocem razdreti druzine, vendar se mi zdi, da moram jaz potegniti crto.
Ali naj ga objamem ali naj mu zaprem hladilnik?

Spoštovana gozdnajasa,

upravičeno ste zaskrbljena za partnerja, saj je pomemben del problema vezan za socialno in čustveno varnost celotne družine, ne samo za vaju. Ker ste izgubili STIK in središče (čut za odgovornost do celotne družine), so se pričeli dogajati ekstremi. Največje breme, ki ga je tu čutiti, pa je strah pred tem, da bi izgubila partnerja (otroka pa očeta) in da bi padlo kar celotno finančno in čustveno breme družine samo na vas, saj pavzaprav že tako skrbite za veliko večino družinskih stebrov sama.

Sodeč po vaših besedah, se je partner na neki točki vdal, v stiski je izgubljen, iz občutka nemoči se umika v aktivnosti, ki ne pomenijo reševanja problema, temveč ravno obratno – lagodno ga držijo stran od soočanja s situacijo. To pa žal zahaja že v skrajnosti – v dejanja nezvestobe, ko se predaja spletni pornografiji. To se mora čimprej končati, saj poleg tega sumite, da ima še novo zvezo, kar je potrebno resno vzeti v roke, pravzaprav se mora vaš partner resno vzeti v roke.

Kar se tiče razlogov: partner vam ne pove vsega, kar se mu dogaja v življenju. Česa ga je tako strah in sram, kar ga zavira pri soočanju z odgovornostjo in izzivi službe, partnerstva, družine? Zakaj ne pokaže ranljivosti, v kateri bi vas srečal? Kam je izginilo zaupanje, iskrenost, zvestoba sebi, zvezi, družini? Njegove reakcije, ki jih opisujete, so razumljive in polne žalosti, vendar so neresene, vsebujejo veliko izgovorov, neiskrenosti in nepripravljenosti storiti potrebne korake. Zakaj je temu tako, obstajajo različni odgovori, ki jih je moč poiskati v nerazrešenih odnosih iz primarne družine, saj se v vajini zvezi ponovno odigrava drama, ki je po vzdušju znana tako vam kot partnerju, le da s partnerjeve strani ni moči in pripravljenosti za terapevtski proces da bi to skupaj odkrili in postopoma okrevali. Zato vam v tem trenutku to morda ni prioriteta. Morda partner potrebuje varnost s tem, da pričnete vanj verjeti in mu zaupati tudi, če je v stiski, da potem lahko v tem najde moč bodisi za samostojno delo na sebi ali pa vključitev v terapevtski proces.

Seveda je pri tem potrebna vztrajnost in vi ste pri vsem tem naredila veliko – pomagate mu, podpirate, razumete ga. Zgleda pa, da manjka odločilen korak: morate se odločiti, da mu zaupate, da lahko sam poskrbi zase! Da tega ni, kaže to dejstvo: ob vaši osebni in finančni gotovosti, mu je tako lagodno, da se vede že povsem neodgovorno, kar je nesprejemljivo za osebo, ki je zmožna priti ven iz tega, poskrbeti ne samo zase, temveč tudi za otroke. Zavoljo resne situacije in odgovornosti, sta na potezi oba. Vi prenehajte skrbeti zanj tako čustveno kot finančno, on pa naj se prične zanašati nase in svoje moči, ker to zmore. (Samo)zaupanje si morata poiskati nazaj.

Verjemite, da kljub temu, da se je gospod znašel v stiski, lahko poskrbi zase in situacijo, za katero je odgovoren izključno sam. Prevzeti vlogo nemočne žrtve, ki naj jo po materinsko rešujete vi, je absurd, saj ste mati njegovim otrokom in ne njemu – je odrasel moški in oče, ki ga družina potrebuje, zato si (samo)spoštovanje mora dobiti nazaj z dejanji. Saj vi mu to poskušate nenehno kazati, in imate ga rada takega, kot je. Skratka, v vašem “objemu” partner živi že dlje časa, prišel je trenutek, ko ga morate iz tega objema (s)pustiti, da ukrene to, kar kot odrasla oseba mora, da bi poskrbel zase in družino.

To pomeni, da v kolikor po resnem in predvsem ODKRITEM pogovoru še vedno ni pripravljen na delo na sebi (po potrebi na terapijo!), ga je potrebno postaviti pred odločitev, ki jo boste morala sprejeti vi – ali nemudoma prevzame vajeti v roke in prične sodelovati ali pa naj se sooči s posledicami neodgovornega ravnanja s svojim življenjem in življenjem družine.

Končno, namesto vas nihče ne more odločati in odgovarjati. Poslušajte se, zaupajte notranji govorici, upoštevajte otroka in razmišljajte preudarno. Tako bodo odločitve smiselne, uspešne in za družino dolgoročne. Partnerju še naprej stojte ob strani in verjemite vanj – toda le toliko, kolikor je za vas in vaše otroke varno in smiselno. Srečno!