kriza
Spoštovani,
s fantom sva skupaj eno leto, rada se imava in ne predstavljam si več življenja brez njega. Je pa kup enih problemov, ki me spravljajo v obup. Je ločen z otrokom, nonstop po sodiščih, če ne zaradi preživnine, potem zaradi stikov; je v dolgovih, zaradi katerih si marsičesa ne moreva privoščiti; starši me že od kar sva skupaj nonstop maltretirajo, da on ni pravi zame, da si naj najdem sebi primernega; še vedno živi pri starših, ker si ne more privoščiti novega stanovanja, jaz k njemu pa ne morem, ker ni prostora pa naši bi najbrž znoreli. Ne vem več, kje se me glava drži. Po eni strani me teži, zakaj ga sploh poznam, po drugi strani pa si ne predstavljam, ali bom lahko koga še bolj ljubila kot njega. Sva enajst let razlike. Kaj naj storim? Ali je res boljše, da se odmaknem in začnem znova? Ali vztrajam v tej zvezi? Kar se tiče najinega odnosa, je vse ok. Res ne vem več, kaj naj.
Hvala za razumevanje!
Zelo rada bi ti dejala, da je ljubezen najpomembnejsa in da vse drugo ni vazno. Sama sem bila s podobnom clovekom pet let (starejsi, locen z otrokom, boji na sodiscu zaradi prezivnin in stikov, dolgovi) in se na koncu ni izslo. Prvi dve leti je slo, potem pa so vsi ti stevilni problemi zaceli najedati tudi najin odnos, saj sva prakticno ves cas in namenila razglabljanju o njih in njihovemu resevanju. Za naju kot par je energije preprosto zmanjkalo – posebno na njegovi strani. Velika ovira so bili dolgovi – nikamor nisva mogla iti, ne da bi financirala jaz, jaz bi se morala priseliti k njemu, ker si on ni mogel privosciti, da bi sel na svoje itd. Da ne govorimo o vsej custveni podpori, ki sem jo morala jaz izkazovati njemu, ker sama v zivljenju KAO nisem imela nobenih tezav oziroma so bile v primerjavi z njegovo goro problemov moje tezave vedno obravnavane kot precej nepomembne in to me je na koncu ze zelo bolelo.
Problem je bil to, da sem si vseskozi dopovedovala, da on ne nosi nikakrsne krivde za svoje tezave in zivljenjsko situacijo – vsega je bila kriva bivsa zena itd. Pa vendar je clovek, ki ima toliko problemov na toliko podrocjih, precej kriv tudi sam. To mi je postalo jasno sele cez cas in zal mi je, da mi ni kapnilo ze veliko prej. (Jaz sem mislila, da je on v vseh teh tezavah zaradi locitve in da je to le prehodno slabo obdobje, toda po petih letih je imel se vedno enake tezave, enaka kreganja na sodiscih in enake dolgove; dolgovi npr. so sicer nastali tudi zaradi locitve, vendar je bil v dolgovih ze pred tem in da tudi sicer zivi na tak nacin, da bo vedno zadolzen, ker je to enostavno njegov nacin zivljenja.) Zdaj ko sem sama, sele ugotavljam, kako malo problemov imam, ker je bila vecina problemov, ki sem jih “imela”, v bistvu njegovih. Ogromno energije sem zapravila za nekoga, ki je bil kot crna luknja in se v petih letih ni cisto nikamor premaknil.
Zato bi ti iz lastnih izkusenj takole svetovala. Poskrbi zase. V svojem zivljenju si glavna prioriteta ti sama in tvoja sreca je najpomembnejsa. Poskrbi za svojo izobrazbo, zaposlitev in financno samostojnost, da se bos lahko odselila na svoje in skrbela zase. To je najpomembnejse; kdo bo tvoj partner je ob vseh teh nalogah sekundarnega pomena, prva si ti. Ne prevzemi na glavo vseh problemov nekoga drugega, ker skozi njih ne bos rasla, temvec te bodo krepko ovirali in lahko da bos na koncu spoznala, da gre za jamo brez dna; rasla bos, ko bos resevala svoje tezave in se postavila na lastne noge. ko bos to dosegla, pa potrebujes nekoga, ki ti bo kot partner enakovreden in te bo podpiral toliko kot ti njega.
Koliko sta pa stara?
Moraš se zavedati:
– ni odgovorno, da ne skrbi za otroka
– čudno je, da ima dolgove, pa nima ne stanovanja, ne plačuje za otroka, živi pri starših, čeprav je najbrž okrog 30
– bivša najbolje ve, zakaj sta šla narazen, gotovo ne brez razloga
– vse ok gotovo ni, potem nas nebi spraševala, kaj narediti.
Lidija ze lepo si to povedala. Se popolnoma strinjam s tabo…
Res pa je, da na začetku vedno obstaja upanje – saj bo enkrat vsega tega konec in stvari se bodo obrnile na bolje.
Vendar če leta in leta ni nobenega napredka, potem je res najbolje oditi in poskrbeti zase. Storiti ta korak pa je izredno težko, če človeka ljubiš.
Potrebno je veliko moči!
Seveda ni vse ok, predvsem kar se tiče dolgov. To me zelo moti, ker zaradi tega ne moreva na svoje. Za otroka redno plačuje preživnino, za to imam dokaze (drugače še to ne bi verjela), pa tudi po otroka hodi vsak drugi vikend. Še preden sva postala par, mi je povedal kakšna je situacija, tako da nič ni skrival pred mano. Jaz sem začela vedno bolj razmišljati, če bi bila kos takšnemu življenju. Enostavno si ne predstavljam, da bi živela še z njegovimi starši, ker namreč ni kaj dosti prostora, še posebej če bi si ustvarila družino. Kar se tiče starosti, jaz sem 25, on 35. Pri teh letih bi se že lahko osamosvojil, ne glede na dolgove, če hoče imeti neko svoje življenje. Kaj pravite? To me ful bega
Ja, lahko bi se osamosvojil.
Sploh ne bi smela biti beseda o tem, da bi živela pri starših, ne tvojih ne njegovih.
Če ne znata načrtovati prihodnost, bi ti bili starši lahko v veliko pomoč, najbrž bi imeli dovolj idej, kje in kako začeti, kako se rešiti dolgov in podobno. Ampak če se ne strinjajo z njim to seveda odpade, zato si sedaj v stiski. Se boš morala zanesti na svojo pamet. Pa saj te že skrbi, torej je imaš dovolj :))
Svetovala bi ti isto kot Lidija. Krasno je napisala.
Jaz bi rekla, da je to vegetiranje doma njegov nacin zivljenja. Namesto da bi se osamosvojil, stalno pricakuje, da mu morajo drugi pomagati (npr. starsi, pa brez skrbi da tudi partnerka!) in s tem vali del odgovornosti za svoje zivljenje na druge. Jaz bi krepko premislila, ce si zelim se svoje druzine s takim, ker je res vprasanje, ce se on sploh zaveda, kaksna odgovornost druzina je in ce zna zanjo skrbeti. (Ne pozabi tudi, da vi ne boste nikoli “samostojna” druzina, ker ima on otroke ze od prej in moras tudi njegove otroke, obiske in bivso vkalkulirati). Zelo mozno je, da se bos na koncu navelicala vseh teh njegovih problemov in se odselila, potem bosta pa ze dve razbiti druzini.
Pri 25 letih bi bilo po mojem velika skoda, da bi vse karte stavila na nekoga, kot je on.
Mandolina, se strinjam. Na zacetku cloveka niti dobro ne poznas in seveda obstaja upanje. Tudi jaz sem potrebovala dve leti, da sem dojela, kaksna je situacija v resnici, in se tri, da sem si to tudi v resnici priznala in odsla. Zato bi vsakemu ob tovrstni osebi svetovala: bodite previdni, saj so stevilni problemi, ki jih tak clovek ima, veliko opozorilno znamenje, da je njegovo zivljenje zelo zmedeno in da morda dejansko ni zmozen stabilnega odnosa.
Hvala vam vsem za odgovore, ki mi dajo še bolj misliti. Razmišljala sem o tem, da mu dam možnost, in sicer, takoj ko bom tudi jaz imela svoje prihodke, greva na svoje in bom videla kako se bo zadeva odvijala. Zdaj sem postala previdna in na vsakem koraku bom ga ocenjevala. Še kar nekaj časa se ne mislim poročiti in imeti otrok 🙂
V odnos ste stopila z moškim, ki je ločen, ima otroke, dolgove… vse to je njegova dediščina, ki jo boste morala sprejeti, če se boste odločila z njim nadaljevati odnos.
Starše najverjetneje skrbi za vas, saj svojemu otroku želijo le najboljše. Tudi vi veste, kaj vas čaka in da življenje ne bo ravno rožnato. Morda si zatiskate oči in se slepite. Govorite o veliki ljubezni, po drugi strani pa pišete, da še ne živite z njim. Vedeti morate, da bo odnos dobil popolnoma druge razsežnosti, ko boste enkrat z njim zaživela. Šele takrat boste lahko rekla, da ste resnično v odnosu. To je pa tudi razlog, da je v vajinem odnosu vse O.K.. Saj še prostor za pravo intimo in bližino sploh ni nastal. Zaljubljenost mine, za njo pride prava ljubezen, ki je potrebna, da dva rešujeta stiske in probleme, ki jima jih nosi življenje. Prava ljubezen, pa se gradi z leti, v odnosu. Vaši dvomi in vaša intuicija vam nekaj sporočajo? Razmislite o tem.