kriza
Drage mamice,
prosim za nasvet.
24.12.2004 sem izgubila “plod” – nimam še moči pomislit, da je bil otrok.
Do sedaj sem bila kar OK, zdaj se me pa loteva kriza.
Ob misli na 4 moje ožje prijateljice z novorojenčki in 3 nosečnice z rokom takrat kot sem ga imela jaz imam tak čuden občutek – vse ja, jaz ne.
K nobeni nisem šla pogledat novorojenčkov, ker nimam moči.
Spreletuje me groza ob misli, da bi genetske raziskave pokazale nepravilnosti in ne bi mogla uresničiti želje po še enem zdravem otroku.
Zgleda, da me prav ta bojazen tako prizadene, da nimam več moči. Včeraj sem v Mercator centru zagledala vse tiste majhne oblekice in sem jih stiskala, kot, da bi nekaj iskala v njih, kot da bi hotela pobožati——–
Vem, da drugi ne morejo razumeti, zato vas prosim za nasvet.
Najlepša hvala za odgovore.
V.
Moje sožalje,
res te lako razumem. Ko sem imela sama rok za prezgodaj umrlega otroka, ssta hkrati rodili dve prijateljici. Ko so mi sporočili za rojstvo sem se razjokala, pa me nihče ni razumel, da pa sem jaz kljub srečnemu dogodku, žalostna.
In, ne boš verjela, ko sem ju čez nekaj mesecev šla pogledat, ju kljub velikemu strahu kar nisem mogla prenositi in pestovati. In to me je vsaj delno ozdravilo, čeprav mi moje bolečine ni odvzelo. Zdrava sem bila le v odnosu do drugih nosečnic in njihovih dojenčkov.
Poskusi na svoj način, želim ti veliko moči in da bo ta čas hitreje minil.
Draga V.,
žal mi je za tvojega otroka.
Vem, kako ti je hudo.
Meni se je zgodilo, da sem otroka izgubila med popadki.
Doživljala vse, kar si lahko misliš. Tiste mamice, ki so prišle isti dan rodit, so se potem sprehajale z dojenčki, jaz pa sem jih objokana srečevala in se obračala drugam, z neizmerno bolečino v srcu.
Po moji nesreči se več mesecev nisem mogla približat dojenčkom, še posebno ne deklicam.
Nato sem pri sestrični popestvala njenega dečka in se mi je “odprl svet”. Tisti deček je začutil vso mojo bolečino in toplino in ko me je pogledal s tistimi očkami, sem vedela, kaj mi je hotel povedati. Vlil mi je toliko poguma in upanja, da me je držalo še dolgo pokonci.
Po tistem sem rodila lepega, zdravega sina.
Prepusti času čas in ne boj se soočiti z nečim, kar ti bo prineslo veselje.
Želim ti veliko poguma in sreče!
A.M.
Najlepša hvala za tvoj odgovor.
Vse lepe želje ti vračam.
Če bi le vedela, da tudi mene čaka še en zdrav dojenček, se ne bi tako bala. Bojim se, ker upanje v meni rase in negativen rezultat genetskih raziskav bi me pokopal. Poleg tega sem jaz tista, ki želi drugega otroka, za moža ta otrok ni bil nevem kakšna izguba in si drugega niti ne želi, zato ne more razumeti in čustvovati z mano, čeprav se “potrudi”, ko vidi, da mi je zelo hudo.
Hvala za podporo.
V.
Hvala za nasvete.
Na moj “rok” bo rodila moja sestra. Tega me je groza. Njej želim vse dobro in njenemu dojenčku tudi. Ne zavidam ji – boli me samo zato, ker bom v njenem videla svojega nerojenega otroka, vsako leto me bo njegov rojstni dan spomnil koliko bi bil star moj otrok, kako bi zgledal. Zato upam, da bom do rojstva že izvedela, da lahko zopet zanosim, kar me bo vsaj malo potolažilo.
Vem, da bo to čudno izpadlo (in zato upam to povedati samo vam, ki ste to že doživele) a sem prav zadovoljna, da s sestro trenutno nisem v najboljšem odnosu (na zadnje sva se videli, ko sva bili še obe noseči), ker se bojim pogleda na njen trebuh. Verjetno bi ušla in se razjokala.
Kako se to preboli?
Hvala.
V.
Moški tako drugače preživljajo in prebolevajo izgubo otroka kot ženske.
Največje razlike se pokažejo prav pri žalovanju.
Ženska potrebuje tolažbo, objem, razumevanje, moški pa največkrat bežijo v delo, med prijatelje…v pozabo problemov.
Zelo bi nam bilo v tolažbo, če bi vedele, da še lahko zanosimo in donosimo zdravega otroka. Tega nam nihče ne more dati a upanje si lahko pričaramo same. Jaz sem pred nekaj leti preživela hud porod in po njem smrt fantka, ponovno sem bila noseča pred pol leta. Pa je nosečnost propadla že v tretjem mesecu. Razlog ni znan. Na začetku sem obupano iskala potrditev, da je bilo naključje in da bo naslednjič v redu. Pa je nisem našla. Sedaj spet živim s tem bremenom in poskušam vseeno užiti življenje. Sprejela usodo.
Upanje pa umre zadnje. Prepričana sem, da kjer je upanje in iskrena želja, so nekoč tudi rezultati.
Drži se in ne boj se izraziti žalovanja. To je jeze in žalosti, kar žal spada zraven.
Čez čas se bo dejansko spet obudilo upanje in tu pa tam boš zagledala žarek sonca v sebi. A ne da se prehitevati. Te stvari zahtevajo čas. Sedaj se lahko potolažiš, da boš kmalu spet poskusila zanositi. Ko pa bo prišel tisti čas, pa boš verjetno še malce odložila, se posvetila sebi in počakala, ko boš spet pripravljena na nov izziv. Poslušaj sebe globoko v sebi, pa bo šlo.
Mislimo nate.
Srečno!
Hvala, res hvala.
Napisano me zelo tolaži in mi pomaga doumeti sedanje stanje.
Ker me je ta žalost in jeza povozila napričakovano kot vlak, saj sem se 1,5 meseca po izgubi počutila povsem normalno. Zdi se mi, da sem se s tolažbo, da je bolje tako potolažila do sedaj, zdaj pa so prava čustva udarila na plan.
Jaz se ravno upanja bojim. Upanje narašča in jaz se bojim, da bom razočarana.
Hvala za vse lepe besede, tudi tebi želim vse dobro.
Veš, moške je težko razumeti, vendar verjemi, da v takih situacijah nosijo veliko breme v sebi.
Vsi pričakujejo, da bodo močni za oba, pa niso, niti malo ne. Skrijejo se za drugimi stvarmi in se pretvarjajo s tem, da minimalizirajo zadeve.
Ne more razumeti tvojih občutkov, vendar trpi, ker trpiš ti in ne zna ti pomagati, ker ne razume. Začaran krog.
Poskusi ti izstopiti iz njega. Pogovor pomaga.
Ne bodi prestroga z njim in sabo.
Vso srečo pri rezultatih!
Tudi jaz sem sama po drugem splavu nekako iskala moč, da bi šla naprej. Na nek način sem otrpnila, se zaprla, pred drugimi, jokala, objokavala… In potem sem spoznala, da bom srečna, zadovoljna le, če bom obdržala upanje. Vero. (Pa ne v Boga, da ne bo pomote. In na nek način, vseeno v Boga.) In ko sem to spoznala, se lažje zadihala. Ker sem spet začela upati.
Pa še nekaj, v premislek, mogoče boš lahko videla… Ljubezen ni sebična. Ljubezen je polna dobrote. Optimizma. Vere in zaupanja. Človeka, ki ga imaš rad, z vsem srcem, je potem del tvojega srca. In če pomisliš, kako rada imaš svojo sestro, (saj jo imaš ali ne), potem se prav lahko spomniš in podoživiš njeno veselje, njeno pričakovanje svojega otročka, in njeno ljubezen do za sedaj, še nerojenega otročička. Lahko podožoviš, kot da bi bili vsi ti občutki tvoji. In ker jo imaš rada, ji privoščiš, in čutiš z njo. Vse lepo. Ker ljubezen ni sebična.
Je pa to zelo težko. Tako čutiti. Ampak če boš poskusila, boš že s tem naredila korak k tvojemu želenemu cilju.
Draga V!
Svojega otročička sem izgubila 23.12.2004, en dan pred teboj. V petem mesecu nosečnosti. Doživljala sem in še doživljam vse tisto, kar si napisala.
Čez dva tedna na pregledu čakam na klopi skupaj s še eno mamico. Ko sem videla njene sklenje roke nad okroglim trebuščkom, in pomislila da pod njenim srcem tiktaka en tak drobcen srček, kot bi moral pri meni, so mi solze stekle po licu… Kar nisem mogla nehati in bolečina mi je zadrgnila grlo.
Bodoči mamici z enakim rokom poroda, kot bi ga imela jaz…
Čez par dni v nakupovalnem centru – kar iznenada – treba je bilo samo videti otroški voziček, pajacke, obešene na obešalniku, otroka v naročju mamice – takrat se je zame čas kar ustavil. Kar umrla bi…
Pridejo takšni trenutki – mislim, da se jim moram prepustiti, da žalost kot utrujen golob poleti svetlobi naproti. Vendar svojega gnezda v mojem srcu ta žalostni golob ne bo nikoli povsem zapustil.
Lepo te pozdravljam!