Še kriteriji za narcisizem. Tako kot pri mejnih jih lahko skopirate in dodate vaše izkušnje.Kot sem že pri mejni rekla, vsi se obanšamo kdaj na tak način,pri osebnostnih motnjah pa gre za vzorec vedenja, čustvovanja in mišlenja, ki je ekstremen, ki odstopa od kulturnega okolja posameznika, ki traja dlje časa. Pri narcisih je to vseprežemujoč vzorec grandioznosti, želje po občudovanju, pomankanje empatije, ki se začne že v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje v odraslo dobo. Za določitev diagnoze mora posameznik izpolnjevati vsaj 5 kriterijev.

– Samopoveličevanje ( pretiravanje v dosežkih in talentih, pričakuje, da ga bodo drugi preproznali kot superiornega, ne da bi pri tem pokazal izjemne dosežke)
– Je preokupiran s fantaziranjem o ineizmernem uspehu, vplivu, inteligenci,moči, lepoti ali idelani ljubezni
– Prepričanje, da je nekja posebnega in da bi se moral družiti zgolj z elito
– Zahteva pretirano občudovanje
– Prepričan je, da si zasluži poseben tretman in da bodo njegove zahteve upoštevane ( nerazumna pričkovanja posebnega tretmaja drugih ali da se bodo drugi avtomatično podrredili njegovim zahtevam)
– Za zadovoljevanje svojih potreb izkorišča druge
– Pomanjkanje empatije – ne upošteva čustva in potrebe drugih
– Pogosto zavisten zaradi uspehov drugih ali pa je preričan, da zavidajo njemu
– Arogantna prepričanja in vedenje

GittaAna

Evo mojega prispevka prekopiranega iz bloga…

“Občutljivost na kritiko”

Čeprav navzven delujejo zelo samozavestno in močno, kar je le njihova maska za javnost in ravno kritika jim nakaže, da so notranje pohabljeni zato na vsakršno kritiko odreagirajo zelo burno in s protinapadom. Tudi če jim kritiko podamo dobronamerno za skupno dobro tudi podkrepljeno z dokazi o njihovem nepravilnem ravnanju so kritiko enostavno nesposobni sprejeti oziroma jo enostavno ne upoštevajo. Oni niso nikoli za nič krivi, vedno ampak res vedno so po njihovem za vse krivi drugi.

“Izkoriščevalnost”

Ljudi okrog sebe sprejemajo in spuščajo k sebi samo z namenom, da jih izkoristijo oziroma da dosežejo svoj cilj, kjer lahko gre za boljše ali novo delovno mesto, pridobit novo poznanstvo za povečanje njihovega ugleda, za pridobitev kakih ugodnosti (pa naj se gre samo za par procentov popusta v kaki trgovini), za novega partnerja od katerega si obetajo boljši ugled ali finančno korist za sebe… Taki ljudje se do ljudi od katerih si obetajo določeno korist vedejo pretirano ustrežljivo, so nepopisno prijazni, do takih so se pripravljeni postaviti tudi v podrejeni položaj, za njih so pripravljeni narediti praktično vse (od raznih uslug, do podarjanje različnih daril tudi kar tako, do neprestanega spraševanju o mnenju drugega o praktično vsem, do lepih in prijaznih sporočil (kar tako mimogrede), tudi do pripravljenosti na spolne odnose, skratka pripravljeni so narediti vse). Pri doseganju zastavljenih ciljev nimajo prav nobenih etičnih in moralnih zadržkov, so izredno manipulativni, so patološki lažnivci in imajo izrazito izoblikovane sposobnosti zaznavanja potreb drugih in so pripravljeni iti tudi preko trupel…

Takoj ko dobijo svoje in v primeru, da v tem človeku za sebe ne vidijo prav nič uporabnega jih zavržejo kot porabljeno embalažo. To ne delajo zavestno, ampak enostavno izgubijo interes za takšnega človeka, ki je »brez koristi« – to je njihova logika!

“Ljubijo drame”

Pri takih ljudeh velikokrat opazimo, kot da bi neprestano živeli v neki drami. Drame ustvarjajo sami z raznim vedenjem ali pripovedovanjem izmišljenih zgodb in s tem pritiskajo na sočutje drugih s ciljem preusmerja pozornost na sebe, saj so prepričani, da si to, da so v centru pozornosti oni s svojo grandioznostjo tudi zaslužijo. Ta spekter dram je lahko zelo širok in lahko vsebuje zgodbe o tem kako se partner do njih vede nespoštljivo, kako jih zlorablja, kako so v službi nepošteni do njih čeprav naredijo vse za dobrobit vseh zaposlenih, do neprestanih malih spodrsljajih kjer se (kao nenamerno) poškodujejo (udarijo ob rob mize, do tega da jim pade kaj na nogo,…) do konstantno ponavljajočih se najrazličnejših bolezni (prehladi, angine, bolečine v mišicah, raznih prebavnih motnjah itd.).

“Dvoličnost”

Take ljudi lahko prepoznamo tudi po njihovi dvoličnosti, čeprav se kaže na zelo subtilni način. To igro dvoličnosti in kako obravnavajo ljudi okrog sebe je včasih vidno, ko si v njihovi družbi če jih nekdo pokliče, kjer ko pogledajo na telefon vam najprej rečejo »uf spet ta kreten«; »pa kaj že spet ta krava hoče«, »pa kaj spet ta teži«; ko pa se klicatelju oglasijo privre na plano vsa prijaznost tega sveta: »o živjo, kako si, kako sem vesel/a da si me poklical/a«…

“Pomembna je zunanjost”

Zelo veliko dajo na svojo zunanjost, so vedno zelo urejeni, prav nikoli niso videti slabo (tudi ko gredo v posteljo so na nek način urejeni)… Za to svojo zunanjost so pripravljeni zapraviti veliko časa, napora in denarja. Taki ljudje so vedno v kozmetičnih salonih, pri frizerjih, v fitnesih, raznih lepotnih centrih (tudi kirurški posegi), zelo veliko se rekreirajo, pazijo na prehrano, imajo veliko afiniteto do znanih blagovnih znamk (za njih je samo najboljše dovolj dobro)… Njihova zunanjost jim je najpomembnejša stvar na svetu!

“Strah pred (samo)razkritjem”

Pri takih ljudeh imamo občutek da jih enostavno ne moremo »prijeti«… so kot živo srebro, ki se vedno izmuzne. In ta izmuzljivost je njihov obrambni mehanizem pred tem, da bi dovolili komerkoli (tudi samemu sebi) dovolijo, da bi odkril tisto kar so resnično oni – ljudje s pohabljeno dušo! Pri takih ljudeh lahko opazimo, da so ves čas z čem zaposleni – nikoli niso na miru, pa naj se gre za pretirano predanost službi, do raznih »animacijskih programov«, ki si jih organizirajo v svojem prostem času, do tega da doma vedno nekaj počnejo (pospravljajo, delajo kaj okrog hiše, brišejo prah, premeščajo stvari, so za računalnikom (kjer lahko opazimo tudi to, da si ogledujejo svoje slike – kar je pri njih popolnoma normalno saj so zaljubljeni v sebe in pri tem baje doživljajo tudi seksualne fantazije)… To obnašanje spominja na nek beg – in to pri njih dejansko je beg in sicer beg pred njimi samimi!

“Tekmovalnost”

Pretirana tekmovalnost je še en pokazatelj po katerem lahko opazimo moteno osebo. Z drugimi tekmujejo prav v vsakem trenutku, vendar to ni očitno in to se pokaže šele čez čas, čeprav sami to da so tekmovalni večkrat tudi omenijo vendar to ponavadi naredijo tako mimogrede – v hecu… Sami pri sebi to tekmovalnost in dokazovanje jemljejo kot, da gre za življenje ali smrt!

“Brez lastnega mnenja”

Pri tako pohabljenih ljudeh lahko opazimo tudi to, da nimajo svojega mnenja oziroma se njihovo mnenje neprestano spreminja, kar je posledica nizkega samospoštovanja in izgubljenega »jaz-a« in tako neprestano iščejo mnenja pri drugih katere potem brez premisleka ponotranjijo.

Pozdravljeni

Strinjam se z večino vajinih mnenj iz opažanj, vendar ker cenim vajina mnenja želim, da jih dopolneta oz da ovržeta ali potrdita moja mnenja.
Prišla sem, do spoznanja, da se zavedajo svojega slabega početja in zato s svojimi dejanji odvračajo od sebe ljudi, ki jih imajo radi. Ker pa to poćnejo na nam nerazumljiv način, jih ne razumemo. Tako tudi mi ne reagiramo pravilno in s tem povzročamo trpljenje sebi in tudi njim.Ne upajo razlagati svojih občutkov in se branijo s svojimi negativnimi dejanji. S svojimi dejanji želijo prikriti lastne bolečine .

Kaj mislita o tem?

LP BZ

Živjo BZ,

Jaz se s tvojo trditvijo nebi strinjal, saj to kar praviš dejansko izhaja nekako iz tebe s tvojim razmišljanjem, s tvojo logiko. Oni razmišljajo in funkcionirajo popolnoma na drug način in na to vpliva več dejavnikov… črno-bel pogled na svet, superegoizem, logika 6 letnega otroka…

Oni druge ljudi ne zaznavajo kot ljudi, osebe, človeka… za njih so to samo objekti, ki so tu zaradi njih. Enostavno izkoriščajo druge za doseganje svojih ciljev… dokler vidijo pri kom kaj koristnega ga sprejmejo, ko pa od na njem ne vidijo nič več koristnega ga zavržejo… ti to tako narediš s svojim deodorantom: uporabljaš ga dokler je še kaj not potem pa ga vržeš vstran in pri tem verjetno nič ne čutiš!?

Je pa ena druga stvar, ki sem jo opazil in sicer ta da jih notranje poleg ostalega muči neizmerno velik občutek krivde in sramu in ker vemo, da nam naše telo (duša, pravi jaz ali kakor že to poimenujemo) vedno pravi kaj je prav in kaj ne, ki pa ga nekako potlačijo, kot vse ostale občutke!

Sem zadnjič glih bral intervju z dr. Dernovšek, kjer mi je bilo smešno ko pravi, da se ji dejansko smilijo saj mora tako življenje biti res grozno…

no toliko od mene

Pozdravljeni vsi,

in hvala najprej še v mojem imenu, GitttaAna in Nekdokive, pa tudi BZ, kajti vsi skupaj ste mi pomagali ozavestiti svoja spoznanja.
BZ, Prišla sem, do spoznanja, da se zavedajo svojega slabega početja in zato s svojimi dejanji odvračajo od sebe ljudi, ki jih imajo radi. Ker pa to poćnejo na nam nerazumljiv način, jih ne razumemo. Tako tudi mi ne reagiramo pravilno in s tem povzročamo trpljenje sebi in tudi njim.Ne upajo razlagati svojih občutkov in se branijo s svojimi negativnimi dejanji. S svojimi dejanji želijo prikriti lastne bolečine . ,

Tudi jaz bi lahko rekla tako oz. na podlagi več kot 25 letnega poznanstva in skupnega življenja s takšno osebo sem celo skoraj prepričana v to, da je tako.
Prav tako povsem razumem izjavo dr. Dernovšek – da se ji dejansko smilijo saj mora tako življenje biti res grozno…
Vendar: če priznam, da verjamem, da je vse to res, to še ne pomeni, da dejanja in način delovanja oseb (MOM ali s podobnimi motnjami) podpiram ali pa da sem pripravljena takšno igro sprejet, vsaj od trenutka, ko to ozavestim in postavim mejo, od katere se njihove igre več ne grem.
Tudi, če bi naletela na oboroženega roparja, bi morala ukrepati, se reševat iz nevarne situacije – ne glede na to, da bi vedela, da se večinoma ne zavedajo svojega slabega početja in da verjetno živijo svoje lastno grozno življenje.
Torej je po mojem vse to res, vse je resnica, le mi smo tisti, ki se lahko odločimo, če bomo ukrepali in se reševali iz takšne situacije ali ne. V primeru roparja je odgovor preprost in se bi verjetno intuitivno začeli takoj reševat, v primeru odnosa z MOM osebo pa je vse skupaj bolj prikrito, na slabo življenje se prilagajamo počasi in se morda včasih niti ne zavedamo, kako zelo slabo se nam že godi – kot je nekje lepo opisan primer žabe: če jo damo v mrzlo vodo in jo počasi segrevamo, žaba ne bo takoj opazila, kako zelo vroča je voda postala.
Še nekaj: res pa se mi zdi (nisem prepričana), da osebe (MOM) trpijo ne toliko zaradi tega, ker bi sposobni začutiti našo bolečino. Po mojih izkušnjah trpijo predvsem zaradi tega, ker niso uveljavili svoj prav v tolikšni meri, da bi lahko bili zadovoljni. A ne glede na vse – trpijo …

Tako to razumem jaz, ni pa nujno, da je res tako.

Seveda je to moje mnenje in občutki, ampak na podlagi izkušenj. Ne vem , če je bilo to mnenje prav razumljeno, namreč: Ko pišem, da jih mi ne razumemo, se mislila na to, da če bi v trenutku, ko so se dogajale te stvari, se takoj odmaknila in se ne spuščala v konflikte, ki niso nikamor pripeljali….so so samo še v slabše in hujše konflikte. V trenutku, ko sem razumela, da če se umaknem in seveda postavim meje tam kjer je to še potrebno, so se zadeve bistveno spremenile in tudi poboljšale. Se pravi, ko dojamemo se nemudoma odstranimo, spremenimo način komunikacije (naj bo ta bolj umirjena in čim manj preplavljena s čustvi). Lahko jih imamo radi še naprej, vendar jim tega ne smemo pokazati)To je bila prva izkušnja.

Druga izkušnja: Želela se stopiti v kontakt z osebo, ki je potrdila, da ima mom in opisala svoja dejanja. Povedala, da čuti, da je prizadela ljudi ki so jo imeli radi, vendar se boji približat nazaj in jim povedat kako jo boli želodec, kako trpi, kako se počuti škodljiva, kako se zaveda, da dela narobe a vendar ne more drugače. V trnutku se mi je zadelo, da bom prišla do informacije o čutenjih teh oseb iz prve roke, me je zavrnila rekoč, da sem dovolj pretrpela, da sem zlo prijazna, vendar pojdi k svojim, beži stran, ker jaz nisem prava oseba, ki ti lahko kaj svetujem, istočasno, kako jo boli želodec od trpljenja in, da bi najraje izpuhtela iz tega sveta.

Tudi jaz razumem mnenje dr. Drnovškove, da trpijo v sebi zaradi svoje nizke sampodobe , to kar pa pokažejo navzven je prikrivanje resničnega stanja in način njihovega boja.
To mnenje potrjuje tudi najin pogovor, z dr Drnovškovo ( sem njen pacient), Da naj verjamem, da on bolj trpi kot jaz, čeprav sem bila na prvih obiskih pri njej živ mrlič, samo še dihala sem…

Tako da moramo tudi mi sprejet spremembe v sebi, naučti se drugačnega življena, brez sovraštva in zamer in obtoževanja, kajti s tem pomagamo samo sebi.

To je seveda moje mnenje.

Lep dan vam želim!

BZ, citiram: Ko pišem, da jih mi ne razumemo, se mislila na to, da če bi v trenutku, ko so se dogajale te stvari, se takoj odmaknila in se ne spuščala v konflikte, ki niso nikamor pripeljali….so so samo še v slabše in hujše konflikte. V trenutku, ko sem razumela, da če se umaknem in seveda postavim meje tam kjer je to še potrebno, so se zadeve bistveno spremenile in tudi poboljšale. Se pravi, ko dojamemo se nemudoma odstranimo, spremenimo način komunikacije (naj bo ta bolj umirjena in čim manj preplavljena s čustvi). Lahko jih imamo radi še naprej, vendar jim tega ne smemo pokazati)To je bila prva izkušnja.

Sama sem delovala tako, da sem se odmaknila in se ne spuščala v konflikte, ki niso nikamor pripeljali … V trenutku, ko sem se umaknila, so se zadeve še poslabšale. Poleg tega je po takih dogodkih ustvarjal nove in nove situacije, ki jim ni bilo videti konca …. mojega “mirnega načina” enostavno ni prenesel.

Sevdeda pride v medsebojnih odnosih velikorat do tega, da smo prizadeti zgojl zato, ker ne razmemo drugega človeka in če bi se potrduli, da bi to razumeli in tudi sami drugače odreagirali bi bila veliko lažje.

Vendar je pri osebah z MOM stvar veliko bolj zapletena. Tudi če razumeš, zakaj se nekdo tako obnaša, to še ne pomeni, da mu dopuščaš stvari, ki niso v redu. Jaz lahko razumem, da nekdo, ki je brezposelen oropa banko, venar to še ne pomeni, da mu to dovolim in da ne bo odgovarjal za posedice svoje dejanj.

Torej tudi če razumem, da me nedko zaradi svojih strahov odganja od sebe, da počne grde stvari z menoj, ker se mu dogajajo neke drame….itd…to še ne pomeni, da mu moramo to še naprej dopuščati in s tem v bistvu še dodajati polena na ogenj njegovih osnovnih težav. So odrasli, sami odgovorni zase in če po n-kratnih istih težavah z n-krat ljudmi v n-kratnih situacijah ne srejmeš tudi svoje odgovornosti in začneš iskati rešitve tudi pri sebi, potem jim s tem, da jih bomo že n-krat razumeli (na svojo škodo) nič ne pomagamo. Človek se lahko spremeni le, da se zave, da ima problem, sprejeme odgovonost in nekaj stori na tem. Tri stvari, ki jih osebe z MOM ne bodo skoraj nikoli storile, temveč bodo težavo videli v drugih, na njih bodo tudi prelagali odgovornost in od drugih zahtevali, da nekaj storijo.

Osebe z MOM so na čustvenem nivoju kot nekaj let stari otroci ( v odraslem telesu). Tudi če razumeš, zakaj se 3 letnik vrže sredi trgovine po tleh, ker ni dobil kinderjajčka in tuli , brca in počne vse, da bi TAKOJ prišel do želenega, obtožuje svoje starše da so hudobni, ker mu tega ne omgočijo in ne razumejo, da on kinder jajčka mora imeti…….mu verjetno ne bomo pustili, da to počne, ne bomo se uklonili njegovim zahtevam zgolj zato, da bo mir, pa ker nam je tako hudo, če ga vidimo jokati. In če mu bomo vseeno ta kinder jajček zaradi ljubega miru, “sočutja”, občutka krivde ( ali kakroli že nas žene) kupili, smo si zagovovili, da bo to storil še naslednjič, pa naslednjič in da bo to razširil še na vsa ostala področja našega življenja.

Če torej osebi z MOM dopuščamo, da počne , kar počne zgolj zato, ker je “revež in si ne zna pomagati” potem s tem njegove težave in neprimerne vzorce vedenja dobesedno hranimo, jačamo in tako škodimo ne samo sebi , temveč tudi sebi.

V vsakem primeru pa ne smemo pustiti, da se vede, tako kot se vede, kadar je to za nas škodljivo. Ne glede na to, da razumemo, zakaj to počne. Če me bo nekdo v hudi čustveni stiski, zmedi in stresu začel tepsti, moram temu narediti konec ne glede na to, da lahko povsem razumem zakaj to počne. Postavljanje zdravih mej je torej osnova tako za naše zdravje in počutje, kot za tistega na drugi strani. Tako, kot so otroci bolj mirni, ko jim starši jasno postavijo zdrave meje, tako so da tudi osebami z MOM lažej živeti, če je točno jasno določeno, kaj lahko in kaj ne. Ker imajo z mejami velike težav in jih ne razumejo in jih sami niso sposobni postaviti.

Na enem izmed forumov je nekdo dal takšno primerjavo. Če imamo kužka, ki ga imamo zelo radi in ta kuža dobi steklino, potem se moramo odmakniti na varno, ne glede na to, kako zelo ga imamo radi. Ne bomo ga dali v naročje, ga tolažili…temveč bomo med njim in nami postavili ogrado ( pa četudi se nam pri tem trga srce) in ga peljali k zdravniku. V drugem primeru se ne bo dobro končalo ne zanj, ne za nas.

GittaAna