Lep pozdrav!

Pred časom sem brala (to je kake 3 – 4 leta nazaj) nek članek o spolnosti. Preden je bilo prestavljeno bistvo, je bil naveden stavek: »… ne velja za pare, ki so se preboleli«…
Takrat sem še upala oz. se slepila, da se to mene ne tiče, vendar sem začutila – ravno s tem stavkom “o prebolelosti” – me je ful ZABOLELO…

Sedaj me sicer “ne boli več…” karkoli že to pomeni, vendar…

Veliko berem različne knjige, katere mi sporočajo, da partnerstvo oz. zakon ima svoj namen (jasno mi je, da se z “ničimer pred ničimer” ne da pobegniti)… pa vendar imam NENORMALNO ŽELJO, DA IZGINEM STRAN!!!, VERBALNO SE NE MOREM IZRAZITI, KAKO ZELO …

Spolnost je lahko enkraten pokazatelj ODNOSA… in pri naju dveh je definitivno bil ….

Razum mi govori ostani – čustva mi govorijo: »Pojdi stran…!«

Povejte mi nekaj, da bom vsaj za 1% lažje živela…..

Ozadje pri obeh je zajetno….

Hvala.

Spoštovana »totalno obupana gospa«,

najprej moram priznati, da sem tudi jaz malo obupana, ker ne vem, če sem čisto razumela, kaj ste želeli vprašati, kaj povedati, ker je toliko »šifer«, toliko namigovanj in neznank v vašem pisanju. Bom skušala ovrednotiti, kar bom pač zmogla.

Ko preberem vašo zgodbo, čutim ogromno žalosti, obupa, stiske, že kar depresije, brezvoljnosti do življenja, ki veje iz vašega pisanja… Ne vem, kaj se vam je moralo v življenju zgoditi, da nosite toliko teh težkih bremen, da se toliko tega še vedno prebuja v vašem življenju… In predvsem, da ne zmorete tega ustaviti, razrešiti…
Izpostavili ste spolnost, prebolevanje (ne vem, ali namigujeta na preteklo partnersko zvezo ali na spolno zlorabo ali celo na oboje…) in dilemo ostati ali oditi. To so res najbolj ključna vprašanja našega bivanja, saj nas zaznamujejo najgloblje, ki so balzam za našo dušo, lahko pa nam pripravijo pekel na zemlji, če ne spoštujemo dovolj sebe in svojih mej, če si ne dovolimo rasti v svojem tempu, čutiti, kar čutimo, in razbirati, kaj ta čutenja za nas v konkretnem trenutku pomenijo.
Ne morem vam dati nobenega konkretnega nasveta – razen: poiščite/poiščita pomoč, ker v vašem primeru imam pa res občutek, da jo nujno potrebujete. Čimprej, da boste lažje živeli, da se začne ta klobčič razpletati, da lahko začneta bremena odlagati, da bosta lahko končno zaživela. Ker skrivnosti je že do sedaj preveč – zdaj je čas, da se začne govoriti resnico, čas, da položite/položita vse karte na mizo in vidite/ta, kje ste/sta. Edino pošteno do vas in do drugega. To je tudi edina pot navzgor. Stopite nanjo. Ker občutek je, da globlje kot ste, več ne morete pasti. Niti si tega ne želite, kar ste jasno pokazali, ko ste se opogumili in postavili to vprašanje. Pojdite naprej.

Vse dobro in pogumno naprej!

“Ker skrivnosti je že do sedaj preveč – zdaj je čas, da se začne govoriti resnico, čas, da položite/položita vse karte na mizo in vidite/ta, kje ste/sta.”

Res je!!
Tako kot sem Vam napisala tako razlagam tudi njemu- ga slepim in tudi sebe kadar je preveč. Včasih pa le povem direktno/pošteno je pa reakcija tudi temu primerna. Komunikacija je omejena, precej se zgublja v nekem brezvezju banalnosti in sleplenja, tudi žaljenja obojestransko, sicer se sama precej umikam (v svoj svet – me ni), vendar se potem zaradi “slabe vesti” vedno “vrnem nazaj ” na “bojišče” – tudi zato ker sem vseeno deležna manj pritiskov oz obtoževanj … pa tudi drugega mi itak ne preostane…
Bolj ko govrim, da problemi so – bolj jih on zanika oz. sem jaz kriva za njih…
Toliko je enih stvari…eksistenca, okolica… pobili me bodo…
On se me oklepa kot majhen otrok in kriči od lastnih bolečin – DUŠI ME, ZADUŠIL ME BO…ni pripravljen videti … nikakor ne…ne zaveda se kako globoko-nizko sem/sva, kakšna verzel je med nama…. zato mi je še huje, še več slabe vesti, obupa… obenem se sprašujem si sploh upam… oz. …. ZAKAJ SEDAJ (KAR NAENKRAT) TAKO INTENZIVO ČUTIM (morda najbolj jasno do sedaj) – STRAN!!! Kaj je sedaj drugače? Bolj kot se zavedam – čutim – stran… še enkrat- kaj je sedaj drugače… ???
Pravzaprav se sedaj nič takega ne dogaja – posebnega in sploh sedaj ne vidim več zares tapravega razloga za tako razmišljanje/čutenje… včasih ko sem bila še jezna (takrat si sicer nisem “želela” stran) je bil vsak razlog zadosten … kot da (sedaj) nimam “opravičila”, “pravice”… ničesar ….
čISTO DRUGAČE GA VIDIM, kot da se je spremenil… Ne on se ni (sem se jaz??? – Je zato sedaj drugače?),obupan je, vendar ne ve zakaj…. zdi se mu verjetno že…ampak vse potlači z alkoholom, hrano….tudi jaz tlačm skoraj do absurda…
Ko ga opazujem v zvezi z vsem tem sranjem dobim Občutek kot da zlorabljam “nedolžnega otroka” – HUDO!!!tole sem pa dobr napisala??? Ja tok “pokvarjena” sem…

Tok bežim,da sem že čisto ponorela- znorena…Včeraj se mi je skoraj zmešalo…. od totalnega obupa do paranoje, nagnusnih občutkov do sebe, sramu, brezizhodnosti…neznosne utrujenosti in morilskega mletja v glavi…
Sliko nekako vidim tako, da jasno vem da z njim nebom nikoli “živela” – brez njega pa???….in kakšna hinavka sem…
Niti me ni strah živeti brez njega- bolj se bojim kako bo/bi on to prenesel in “kako bo on živel brez mene” oz. koliko krivde bo navrgel name oz. kako bom to sploh prenesla (še z njim na hrbtu??!)- ker nimam – praktično res nimam nikogar …

Ena pot pa le je…??? …in teža izgine…???

“Izpostavili ste spolnost, prebolevanje (ne vem, ali namigujeta na preteklo partnersko zvezo ali na spolno zlorabo ali celo na oboje…) in dilemo ostati ali oditi.”
…Hotela sem izpostaviti to “prebolelost”, ki se je v tistem kontekstu navezovala na spolnost… je pa res,da sem “polna spolnosti” – živim pa je ne…, saj s tem sem si prizanesla!!! je ni!!! brezveze…

” Poiščite/poiščita pomoč, ker v vašem primeru imam pa res občutek, da jo nujno potrebujete. Čimprej, da boste lažje živeli, da se začne ta klobčič razpletati, da lahko začneta bremena odlagati, da bosta lahko končno zaživela. Ker skrivnosti je že do sedaj preveč – zdaj je čas, da se začne govoriti resnico, čas, da položite/položita vse karte na mizo in vidite/ta, kje ste/sta”

vem sicer razumsko, vendar v ozadju- nek potalni občutek je ves čas prisoten, da to sploh ni mogoče, da bi jaz ” zaživela”… ????
Po nasvetu družinske terapevtke (na informativnem srečanju, kjer sva bila tudi skupaj) naj bi si še “dobila” (kot sem jo jaz razumela) enega terapevta “kar tako- na splošno” in enega, ki se ukvarja s spolnimi zlorabami… ampak vse skupaj bo šele 1x jeseni…
Očitno sem bolj v šitu kot se sploh zavedam … kar je kar dober, da se nezavedam čist…itak je vprašanje kaj/česa se sploh zavedam…po moje itak nič…ker sicer se nebi plazila/zvijala kot črv… včasih zaslutim, da bi bilo kopanje po tej svinjariji nevarno za “moj um”… zato verjetno tudi “ne vrjamem”, da bi mi res uspelo (ker mi nikoli ni – oz. tako živim)in ker se bojim, spremeniti 30 letno agonijo – to znam, to poznam, tu sem (žal) zelo doma…
Po drugi strani bi pa rada-res bi rada (kot da bi rekla bombon bi-kako sem naivna) in zaradi te razdvojenosti se mi meša in nenormalno me je strah…

hvala

Spoštovana gospa,

verjamem, da vas je strah po vsem tem, kar doživljate, in verjamem, da vas je tudi strah prihodnosti in sprememb, ki lahko prinesejo novo in drugačno življenje, o katerem mogoče sanjate, pa niti ne verjamete, da si ga zaslužite. Verjamem, da ste razdvojeni, da imate občutek, da se vam bo zmešalo, da je res vsega preveč (ker tudi je). Saj vendar živite v takem »divjem« odnosu, saj vendar nosite posledice marsikatere zlorabe – in vse to je normalen odziv na vse, kar ste vi in vaše telo morali preživeti v teh (30) letih… Ampak zdaj se naredili ključni preboj v sebi – odločili ste se za nekaj novega, poiskali ste terapevta, partnerja ste spravili do tja, vi čutite, da ste drugačni. Torej je res prišel čas, da se klobčič vašega življenja razplete iz »vozlov« in zaživite kolikor toliko normalno življenje.

Spoštovana gospa, mislim, da do jeseni (in terapije (ja, zdaj je res čas počitnic in dopustov tudi za terapevte)) boste zmogli zdržati, ker boste vedeli, zakaj živite – ker na koncu predora poletja in te agonije pa je luč ven, je upanje. In marsikaj se lahko zgodi na terapiji, če ste pripravljeni sodelovati in vložiti vanjo vse. In vi ste pripravljeni, ker ste že sprejeli odločitev. Tudi v primeru, da on ne bi želel sodelovati, vi imate možnost poskrbeti zase in obiskovati individualno terapijo. Tega vam nihče ne more vzeti. Vam po vsem tem, kar ste preživeli, res pripada sočutje, spoštovanje, toplina, sprejemanje, da boste zmogli verjeti, da ste OK, da si zaslužite spremembo v svojem življenju. Mogoče bo takrat tudi lažja odločitev ostati ali oditi, v kolikor je ne boste sprejeli že prej…
V primeru, da postane situacija prehuda za zdržati čez poletje, pa imate verjetno možnost se dogovoriti za kakšen enkratni razgovor s terapevtom, da vam/a pomaga zdržati, v skrajni sili pa še vedno ostane zdravnik (ampak upam in verjamem, da ga ne boste potrebovali).

Pa še to: verjamem, da ko pogledate njega, imate občutek, da je tam skrit nekje nedolžen otrok (ja, je nekje v njem, ampak njegova odločitev in odgovornost je, da mu pusti na plano, da ga »pripelje« na terapijo in mu pomaga odrasti – vi mu ne morete in ne smete biti njegov terapevt!!!). V resnici je tam ob vas ODRASEL moški, ki je ODGOVOREN za svoje življenje, za odnos, ki ga gradi ali ruši z vami. In zanj ne morete in ne smete odgovarjati vi. To preprosto ni mogoče – ker potem se mu ne bo potrebno nikoli spremeniti. Hkrati pa bi to tudi pomenilo, da tam odnosa sploh ni, saj sta zanj potrebna dva, ki se trudita. VAŠA ODGOVORNOST JE, DA POSKRBITE ZASE (da se vam življenje vsaj malo umiri in boste lahko zdržali do terapije) in če želite in se tako odločite, da poskrbite v 50% tudi za vajin odnos. A drugih 50% je njegovih. In ne popustite manipulacijam (v kolikor se pojavljajo ali bi se pojavile) v stilu »kako sem ubogi«, »uničila mi boš/si mi življenje« – to je laž in izsiljevanje. Ne morete vi nekomu kar tako uničiti življenja. Ste pa dolžni poskrbeti zase in za to, da kdo vam ne uniči življenja (in enako velja zanj). Vidva sta res odgovorna najprej vsak zase in za svoje življenje (tudi za zdravljenje odvisnosti in kar je še podobnih stranskih destruktivnih »izhodov«, za to da poiščeta potrebno pomoč – npr. zdravnika, terapevta…) in potem skupaj za vajin odnos, če se zanj OBA PROSTOVOLJNO odločita.

Vse dobro in pogumno naprej!

Verjemite da se da priti iz tega in normalno zaživeti – tudi mnogi drugi so bili v takšnih in drugačnih odnosih, ki jih morda prav tako, kot vi ne bi želeli podrobno opisovati, ker jih je zaradi njihove vsebine sram to povedati naprej… od tod tudi toliko vašega pisanja, ki nekako nikoli nič konkretnega ne pove – ta glavno nam zamolčite.

Sedaj ste v tem… verjetno bo najbolj prav izstopiti in vso pravico imate, ker ste z odraslim človekom in ne z otrokom, ki bo že sam zase poskrbel. Morda vas celo preseneti in se on pobere hitreje kot vi… kmalu pa bosta že oba kar dobro na svojih nogah.

Nič naj vas ne bo sram – štiri stene skrivajo marsikaj, kar tudi vi ne vidite – vidite pa le lepe nasmejane obraze, ki si jih ljudje nadajo, ko gredo po opravkih.

Kar pogumno – z veliko ljubezni in razumevanja do sebe in tistega, ki je trenutno še z vami – dovolita si iti drug od drugega, da bosta lahko malo zadihala – saj takšna ločitev ni nujno, da je dokončna – še vedno se lahko najdeta – s tem da če sedaj ostaneta, lahko drug drugega tudi zadušita.

Boste vidli – čez nekaj let se bosta lahko o tem že tudi pogovarjala – skupaj ali narazen… to sedaj ni pomembno – pomembno je le to, da se stvari začno počasi prečiščevati – zagotovo pa sedaj za začetek vsak na svojem naslovu, vsak s svojo prtljago.

Bodite veseli, da vidite stvari – verjemite da mnoge ženske živijo v enaki zgodbi kot bi, le da za razliko od vas, ne vidijo v čem so – one si še niso dale možnosti za razrešitev, ozdravljenje, vi pa si to počasi, počasi že dajete – le tako naprej,

In verjemite – človek se nato tako zelo spremeni, da zagotovo ne gre več v enak odnos – čaka vas nekaj lepšega – sami ali s kom – zadihali boste zagotovo in tudi duši in telesu dali mir in počitek, ki ga potrebujeta.

Sončnica