s partnerjem sva skupaj 4 leta in pred letom in pol se nama je rodil sinček
katerega sva si oba želela.
vspodbudo za otroka pa je dajal on.
predenj sem rodila si je partner zamišljal in sanjal kako bo s sinčkom hodil na nogometne tekme ter kako se bo igral z njim in razne druge aktivnosti, ki si jih je želel početi s ta malim.
ampak na žalost je prišlo vse drugače.
seveda prvo leto si en moški neve kaj veliko početi z malčkom, ampak mali je sedaj star že skoraj leto in pol in ve že izražati kaj želi.
težava je v tem, da se partner ne ukvrja veliko z otrokom in imam občutek da moram vse sama.
celotna vzgoja,nega,aktivnosti-igranje,itd. obvisi na meni.
ob nedeljah ko so nogometne tekme (dopoldan) velikokrat partnerju predlagam naj sinčka vzame seboj in da bom jaz tačas lahko skuhala kosilo, mi samo odgovori da je mali siten in da se nemore gledati tekme v miru.
velikokrat je ta mali zelooooo siten saj mu nagajajo zobki in trmari ter se dere cel dan če ni nekaj po njegovem in lahko mi verjamete da se tega res naveličaš.
nikoli si partner ne zamisli, da bi šel kam sam z otrokom in da si tako odpočijem živce.
ko grem s sinčkom kam na obiske in čeprav samo k babici (res ostaneva malo dlje časa saj babice -moje mame- ne vidiva vsak dan) trdi da hodiva samo cele dneve naokoli. ne razume pa, da tudi za ta malega sprememba okolja in drugi ljudje le pozitivno vplivajo nanj.
res se počutim ko ta ga ni ko ga najbolj potebujem!

Res škoda, da moški niso materinski, a ne?
Verjamem, da ti paše obisk pri mami, ki te razbremeni, popestuje fantka in ti se vsaj tam za kratek čas sprostiš. Zgleda, da svojemu možu ne moreš ali ne znaš razložiti, kako te tvoj dnevni urnik utruja. Če bi bila jaz na tvojem mestu, in če ne bi znala razložiti svojih težav (saj jih res ne znam) bi mu napisala pismo, nekaj takega, kot si napisala nam, samo malo obširneje. Brez kritike, s ciljem, da mu razložiš svoje želje, ne da se skregaš. Potem greš na obisk k mami in ga prosiš, naj prebere in premisli.

Seveda pa mislim tudi, da moraš več sodelovanja tudi zahtevati, mislim, da imaš pravico do sodelovanjana celi črti. Torej, najprej mu poveš ali napišeš. kaj pričakuješ, potem počakaš en dan, potem pa mu začneš deliti domače naloge :))
(hladno, ojštro, dostojanstveno, kot pravi nek naslov, in vsekakor brez možnosti umika) Pričakuj, da se bo branil, ker se je polenil, ampak moraš zahtevati, ne prositi.
Še moja osebna opomba: on ima pravico v miru gledati nogomet, ti pa imaš pravico tačas kuhati in istočasno skrbeti za otroka?

Natančno toliko kot ga boš aktivirala, ti bo partner pripravljen pomagati. Zdaj že dobro veš, da se sam ne bi spomnil da te vsaj malo razbremeni. Iz tega sledi, da mu boš morala naročiti in ob tem točno opredeliti vrsto pomoči, ki jo od njega pričakuješ. Vzgajata vedno oba starša, ne glede na fizično prisotnost enega ali drugega. Le da dajmo računat z naravnimi zakoni, kar pomeni, da otrok v prvih letih veliko bolj rabi materino nego, medtem ko se mora oče kasneje bolj angažirati.
Otrok s sitnarjenjem velikokrat izraža neskladje med staršema, ker vpija medsebojne relacije kakor goba. Zato je dobro, da delata na odkritih odnosih, da se izčrpno pogovarjata in tako gradita kvalitetno družinsko življenje, ki pomeni otroku najboljšo popotnico.

kleopatra še kako te razumem. je pač žal tako, da je otrok največja preizkušnja vsake zveze. moje mnenje je, da moraš partnerja postaviti pred dejstvo, da tako ne gre več naprej. če se bo spremenilo pa težko verjetno. razjasni mu, postavi mu ultimat, postavi ga pred dejstvo in mu s tem daj priložnost. če boš predolgo čakala, bo tudi za še eno priložnost s tvoje strani prepozno.

se strinjam z aha! Ti si tista, ki moraš postavit pravila. Za starševstvo sta se odločila oba, torej ga tudi izpolnjujta oba. Če boš popuščala in vse naredila sama, se bo mož tako navadil, da ga ne boš nikoli več spreobrnila. Tako kot si postelješ, tako imaš in treba je vztrajat na začetku, saj je čez nekaj časa bitka izgubljena.

“seveda prvo leto si en moški neve kaj veliko početi z malčkom, ampak mali je sedaj star že skoraj leto in pol in ve že izražati kaj želi.” mene je zmotil tale stavek. imam občutek, kot da svojega moža zagovarjaš, da se noče ukvarjati z otrokom. Poznam veliko moških, ki se veliko ukvarjajo z otrokom, ki je star manj kot eno leto. saj tudi novopečene mati ne ve, kaj naj dela z otrokom mlajšim od enega leta. seveda se tega nauči. tako bi se moral tudi tvoj mož tega naučiti oz. ti bi ga morala naučiti in vzpodbujati.

Rojstvo otroka je za dva mlada veliki šok. Nerealna pričakovanja, ki jih gojimo pred rojstvom, se nam razblinijo, ko se dete rodi.

Naenkrat ste se znašla pred nečim povsem novim. V naročju ste držala dete, ki je bilo od vas popolnoma odvisno. Otrok, ki te potrebuje štiriindvajset ur na dan, je lahko veliko breme za starše. Ponoči ne spiš, podnevi si utrujen. Partner te ne razume. Otrok joka brez razloga, ves tvoj svet se kar naenkrat vrti samo okrog te male štručke.

Veliko moških se odzove na način, kot se je odzval vaš mož. Moški potrebujejo veliko več časa, da začutijo otroka. Saj ne vedo, kaj bi s to kepo počeli. Mame imamo tukaj veliko prednosti, saj dete spoznavamo že devet mesecev preden se rodi. Stik med mamo in otrokom je resnično nekaj kar se rodi že v trebuhu, ko mama prvič začuti otroka in se nikoli ne konča.

Moški si velikokrat domišljajo, kaj vse bodo počeli z otrokom. Celo na nogometne tekme bi hodili. Pa traja celo večnost, da otrok dozori do te stopnje, da se očetu lahko pridruži.

Dajte mu čas. Ni še začutil otroka. Vzroki so lahko tudi globji. V sebi nosi nezavedni spomin, na odzive svojih staršev, ko je bil sam star, toliko kot sedaj sin. Kakšen odnos je imel z očetom? Če tam ni bilo stika, ga tudi sam težko najde. Predvsem pa mu naredite prostor, da bosta z otrokom kdaj sama, pa če tudi samo pet minut. Ne kritizirajte ga, ker boste stvar še samo poslabšala.

Tudi vidva sta izgubila stik. Besna ste na njega, jezna in žalostna, ker vas ne razume, ne sliši v tem, kar doživljate. Občutek imate, da ste popolnoma sama. Zraven tega vam ne zaupa, ko greste k mami. Povejte mu, kaj doživljate, koliko ste sama in kje se je ob vsem tem on izgubil. Tudi on je sam, jezen in žalosten, samo, da vam tega ne bo povedal. Pogovorita se, poiščita stik, vse ostalo se bo uredilo samo po sebi.