zgodba je taka…
po 3 letih intenzivnega iskanja službe (in intenzivnega doživljanja mobbinga) sem jeseni 2018 končno dobila super službo, ki mi je bila pisana na kožo. Obvladam določen tuj jezik in tuje podjetje je v SLO iskalo vodjo pisarne. Odnosi, plača…vse super. Veselje je bilo neizmerno…….Sem sicer večino dneva sama v pisarni, saj komercialisti prihajajo in odhajajo (4 +šef), a nič zato…ustvarila sem si svoj mali svet, kot vestna delavka je bilo vse pošlihtano. S šefom sva bila večkrat na dan na vezi po telefonu, zaupal mi je, da je delo opravljeno in vse je bilo ok. Zacvetela sem, saj sem do takrat doživljala zgolj hinavščino, mobing, podtikanja…..sedaj pa taka služba, SANJSKO…

Nato je prišla KORONA.
Nek petek v marcu 2020 sem dobila sms, naj vzamem notesnik domov. Menda je nek virus na pohodu. Bom delala od doma. Ok, sem si mislila, bomo preživeli, saj ne bo dolgo trajajo. Virus bo slej ko prej izginil. Včasih paše bit doma kak teden…. Nato dnevne videokonference, ki so se s časom spremenile v 3 krat tedensko, nato 2 krat tedensko…le-te so postajale vedno krajše….trenutno smo na 1 videokonferenci na 14 dni…..pri kateri si nimamo nič za povedat, razen o vremenu……od nekje 100 emailov dnevno….jih je danes samo še 3 ali 4, saj ni povpraševanj, ni dela. Na začetku sem vestno ostajala ob računalniku, če me bo kdo rabil, telefon vedno pri sebi. V pisarno naj ne bi hodila, saj je v drugi občini. OK…..
Od tega je eno leto. Sem še vedno na čakanju, od moje super plače dobivam minimalca oziroma kar država da za čakanje na delo, kot rečeno razen nekaj nepomembnih emailov na dan se ne dogaja nič….moja sanjska služba je šla po gobe…čutim začetek konca…
s šefom in sodelavci smo se na začetku slišali dnevno, sedaj me po 14 dni nobeden ne pokliče..če šefa mal povprašam, kaj bo vnaprej, mi zabrusi: a ni fajn, da si doma, uživej dokler lahko……ali pa se izogiba pogovoru….skratka….Korona mi je vzela mojo službo, zredila sem se 20 kil, odkar sem doma, sem depresivna, brez volje, še vedno ob računalniku….mogoče bo jutri spet nora gužva, bodo švigali mejli in donel mobitel…..a kot kaže ne bo več…hudo mi je….doma psihično umiram…

mogla sem dati iz sebe….

Ne obupat, verjamem, da ti je hudo, nisi edina, ki se ji to dogaja. Pomisli na vse turistične delavce, na gostince in še na mnoge druge, ki imajo opravka z ljudmi.
Tudi korona bo minila, morda se bo pokazala priložnost za kakšno drugo službo, nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha!
Srečno!