Vem, da je čas dopustov a vseeno me zanima ali kdo ve ali je skupina ADHD otroci na FB še aktivna. Že več kot dva meseca nazaj sem jim poslala prošnjo za prijateljstvo pa ni odziva.
Je tu kakšen starš z otrokom v prvi tiradi, ki ima ADHD in/ali hiperkinetično motnjo? Bi morda želel kontakt po epošti? Mi imamo hčerko s to diagnozo in zaradi nje smo skoraj povsem izolirani, ker okolica ne razume, da ni razvajena ali zlobna ima pač težave.
če tole bere ‘Mama otroka z ADHD’ ali priporočate še kakšno literaturo razen Greena in kakršenkoli nasvet v zvezi s tem da pri sebi spremenim odnos, kot ga opisujete v eni od tem spodaj bi bil dobrodošel. sem bolj podobna vašemu možu in najin odnos s hčerko je že resno načet.

ADHD + hiperkin,
upam, da se bo kdo oglasil iz FB slupine.

Hmmmm, nasvet….

Predstavljajte si, da vas je nekdo posadil pred kitajske pismenke, ki se jih niste nikoli učili in pričakuje o dvas, da jih boste gladko in brez napak brali. Predstavljajte si, da človek meni, da če vas bo dovolj dolgo “vzgajal” (pod to si predstavljajte karkoli, razen resnične pomoči!), boste pričeli brat. Približno tako je našim otrokom. Sicer ima vsak otrok svoje specifike in dva si nista enaka pa četudi imata enako diagnozo/odločbo, ampak princip je približno tak. Zmorete? Znate? Ste zato nesposobni? Vredni graje? Glupi? Butasti? Idiot? Razvajen pamž?

Seveda nič od tega niste. Postavite se v kožo svojega otroka. Vi imate (verjetno!) 30+ let, 30+ let izkušenj, znanj – pa je ne razumete. Kako naj ubogo dete razume samo sebe?? Verjetno se zaveda zgolj tega, da so nad njo vsi razočarani, z mamico in atijem vred. Občutek je grozljiv. Še za odrasle, kaj šele za otroka. Skušajte se vživet v 7, 8 letno bitje, ki NE ZMORE krotit svojih impulzov, misli, idej, ki jo preplavljajo. Ob tem se od nje zahteva da bo:
-pri miru
-tiho
-slišala vsa navodila
-izpolnila vsa navodila
-vztrajala pri stvareh, ki je ne zanimajo
-upoštevala bonton
-sledila skupini
-ubogala učitelje
-se podrejala sošolcem
-razumela občutke drugih
-spoštovala pravila, ki jih (morda??) niti ne razume povsem
-vsak dan 8 ur živela brez ritožb po urniki, ki ji (morda??) ne paše
-razumela potrebe drugih in jih spoštovala

…meni se že do sem sname, pa imam 40+ let. Spiska pa že zdaleč ni konec! To je realnost naših 5, 6, 7, 8 letnih otrok. Se čudite, da je toliko ADHD?! Pa še sto stvari se pričakuje od nje! Kje je ona? Kje so njene potrebe? Kdo vidi njene stiske? Njene frustracije? Kdo opazi, da jo odnaša? Zakaj jo odnaša? KJE JE ONA?! Kje je v tem našem ponorelem šolskem in tudi družinskem režimu OTROK, POSAMEZNIK, s svojo specifiko, s svojo edinstvenostjo?! Jaz se vedno manj čudim, da je toliko “drugačnih” otrok, ker smo nekje vmes nehali poznat svoje otroke, nehali smo jih razumet in vsi samo še stremimo za “povprečnostjo”, ki je nekje vmes postala “normalnost”, za prilagodljivostjo, ki je edina “družbeno sprejemljiva” in še za marsičem. To pa, da nek otrok odstopa – to pa je nesprejemljivo.

Skušajte dan ali dva preživet v hčerini koži. Podajte se na raven 7, 8 letnega otroka in skušajte izpolnjevat to, kar se od nje pričakuje, pri čemer si predstavljajte, da vam skozi glavo ves čas vozi vsaj 10 vlakov, dve ali tri štiripasovne avtoceste in kaka raketa; vse to vam NON STOP sesuva koncentracijo, medtem ko se od vas pričakuje, da boste 100% pri tisti stvari, ki so si jo drugi zamislili. Ob tem je svet poln zanimivosti, ki se mešajo med hrup vlakov, avtoceste in rakete in vas silijo, da se jim posvetite. Bi zmogli? Kako dolgo bi zmogli? Se še vedno čudite, da vaš otrok ne zmore?

Pri vsem, kar otrok prestaja, daleč najbolj rabi zavetje. Vse drugo mu bodo morda lahko nudili v šoli, pri psihologu, pri strokovnjakih. Ampak otrok rabi ZAVETJE!!! Rabi mamo in očeta, ki BREZPOGOJNO stojita za njim. Brezpogojno ne pomeni, da spregledata njegove napake, agresijo ali jo celo zagovarjata, omalovažujeta, skušata pomest pod preprogo – brezpogojno pomeni, da tudi ob največjih neumnostih daš otroku vedet, da NJEGOVEGA DEJANJA NE ODOBRAVAŠ, ker je bilo NAPAČNO, NAROBE, NESPREJEMLJIVO (!!! in to je ze ZELO pomembno, da se otroku jasno pove!!!!), da pa ga še vedno sprejemaš, imaš rad in mu želiš pomagat, da bo svojo napako popravil, če je to mogoče; če pa ni mogoče popraviti, mu boš pomagal, da se bo opravičil in PREVZEL ODGOVORNOST za svoje dejanje. Ampak zato ga ne boš odpisal, ne boš ga zmerjal, ne boš ga še dodatno frustriral, mu serviral, da te je do konca razočaral ipd – otrok je samo otrok, ki je naredil napako, ker drugače ne zna, ne zmore. Potrebuje MAMO IN OČETA, da mu dasta občutek varnosti in samo skozi občutek varnosti bo zmogel preseči sebe, svoje napačne vzorce, morda počasi umiriti pobesnelo divjanje misli in se predvsem znebiti občutka, da je ničvreden. Poskušajte občutiti, kako je otroku, v katerega vsi tulijo, da je nemogoč, neznosen, neprilagojen, neobvladjiv, ne- ne- ne-. Nimaš kaj drugega, kot postati to, kar ti podtikajo. Lahko si samo še bolj jezen, bolj agresiven, bolj napadalen – in bolj nedostopen, da preprečiš, da bi te drugi ranili. najbolj pa ranijo najbližji!

Iz svoje izkušnje bi rekla, da je najbolj ključno dojeti, da otrok ni tak, ker hoče biti tak. Da ni tak, da bi nas jezil, nas “tlačil v drek”, ni tak, ker je hudoben, nesramen itd…. Za starše, ki smo pogosto tudi glavni strelovodi, je včasih zverinsko naporno krmariti med otrokom, šolo in samimi sabo, pa še službo, recimo. Tak otrok je lahko grozljivo naporen, nesramen, napadalen in izredno težko je po morda napornem dnevu v službi biti ljubeč, razumevajoč, tak, kot bi nas otroci pravzaprav rabili. Težko je prodret dovolj globoko, da bi vedeli, kaj nam otrok sporoča, kaj pričakuje, saj se mnogi ne znajo izraziti. Včasih je zelo boleče spoznanje, da ne zmoremo, ne znamo, da nam zmanjkuje, da je preveč. DObro je, da si to priznamo in včasih je dobro tudi, da priznamo otroku – ne morem, ne znam, prosim, oprosti. A mi lahko kako drugače poveš? Rad bi razumel, rad bi ti pomagal – pa ne znam. Včasih je otroku dovolj samo, da mu povemo, da ga imamo radi. Vsemu navkljub – samo radi. Da čutimo njegovo stisko, da vemo, da noče biti tak, da noče nam nagajati – samo moramo sami to verjeti. Po vsem, kar je za nami, jaz resnično ne verjamem, da obstaja 6, 7, 8 letni otrok, ki bi bil nalašč poreden, nalašč problematičen, nalašč delal težave svojim staršem. Ko vam je najtežje, si prikličite to v spomin. Noče biti taka – kako ji lahko pomagam, da bova ugotovili, zakaj je taka? Ne mislite, da meni, da nam vsak dan kar vse samo od sebe uspeva – ja pa ja de! Še vedno je veliko napornih dni, veliko padcev, ko kljub vsemu, kar že vem(o), zabluzimo na polno in podremo, kar smo morda v mesecu, dveh, treh zgradili. A vendar je ključno to, da oba z možem skušava razumet, da je ta nanjin otrok drugačen. Bolj ko ga boste razumeli in čutili, manj drugačen bo postajal – absurd, ampak drži kot pribito.

Od invalida brez noge nihče ne zahteva, da da zmore vse tisto, kar zmoremo tisti z dvem azdravima nogama. Našim otrokom se ne vidi, kaj jim manjka, ampak njihove sposobnosti so enako okrnjene in omejene. To si zapomite! Ne manjka jim roka, noga, hvala Bogu, manjka jim pa vijuga, delček v možganih, ki (še?) ni ujel ostalih delčkov in vijug. Okolica bo otroka sprejela, ko ga boste sprejeli vi sami. Kruto, ampak resnično. Ko se boste vi nehali bat okolice in lastnega otroka, ko boste znali in zmogli okolici pojasniti – sorry, moj otrok ima ADHD, zdajle je slab trenutek, zato se bova umaknila – in boste sebe in otroka umaknili in predihali izbruh, ko boste otroka znali umirit in obvladovat, problemov z okolico ne bo več. Ker pa vi otroka ne sprejemate, ker se ga bojite, ker ga posledično seveda ne obvladate, ker vas njena motnja plaši, (in to upravičeno, ker njena motnja daje otroku nesluteno moč, tako da ni nujno, da je vsak odrasel v stanju fizično obvladat 6letnega otroka med izbruhom!)- tako dolgo okolica deklice ne bo sprejela. Ker je nepredvidljiva in zato nevarna. Jaz sem s sinom šla na nekaj RD-zabav, nekajkrat tudi posredovala – pa ne osramočeno in obupano, preplašeno in zaskrbljeno, ampak z avtoriteto. Avtoriteta je edino, kar obvlada izbruh – ne “trda roka”, ampak avtoriteta, ki ve,kaj dela in je prepričana sama vase, da ve kaj počne in to počne v dobro otroka. Kaj bo ovbladalo vašega otroka, ne vem, pri nas je zalegla senzorika, masaža in to, da sem poudarila, da razumem njegovo stisko, da ga imam rada ne glede na vse, da pa je to in to naredil narobe inje treba popraviti. Kaj ti mislišš, kako bi lahko popravil? Tudi če so bili starši jezni, je sinov trud popraviti napako običajno zalegel. Vsi pa nikoli ne bodo razumeli in sprejeli, ker drugačnosti niso sposobni sprejet.

Ne vem, če sem ti kaj pomagala. Išči pomoč dobrega kliničnega psihologa in socialnega pedagoga. Ne specialnega – SOCIALNEGA. In sprejmi svojo deklico takšno kot je. Tako preprosto, pa včasih tako hudičevo težko! Knjige – toliko jih je že bilo, da naslovi bežijo. Res v spominu mi je ostal Green, pa naša “Kako je biti jaz”, vse drugo je bilo bolj za zraven. Za tiste otroke, ki se soočajo s hudo jezo morda še 99 balonov Janje Vidmar, potem se pa že neha… Vso srečo – radi imejte svoje dete in vedite, da vas neskončno potrebuje, veliko bolj, kto zna povedati!

Sem ena od mamic otrroka ki gre sedaj v 3R-fant s ADHD-ja in bi se tudi rada s kom dopisovala,ker imam dost nasvetov raznih psihologov….želim nekoga iz prakse.Sem pa dosti knjig prebrala ene bolj ene manj sam nisem nekih koristnih nasvetov našla,vsaj za nas.Tako da po literaturi več ne brskam-me je pa strah šole ker ima naš še hudo disleksijo in diskalkulijo.

Uh, Njofra, upam, da imate podporo tudi za motnje branja. Pa sta obe motnji res potrjeni ali sta le posledici slabe (ali celo ničelne!) koncentracije? Se je kdo sploh poglobljeno ubadal z diagnostiko? Verjamem, da vas je ob tem šole na smrt strah. V bistvu je groteskno, da so nam ustanove, kje bi pravzaprav morali dobiti največ opore in zaslombe, največ znanja in usmeritev, v največje breme. Mi imamo sicer veliko sreče, da je otrok hudo nadpovprečno brihten, pa že s tem komaj-komaj shajamo. Zato si živo predstavkjam, kako težko je šele za take, ki imajo poleg motnje še učne težave, take ali drugačne.

Izkušnje si po mojem najlažje delimo tu – več nas je na kupu, več izkušenj se nabere. Forum je tudi moderiran, tako d razni zpadi “bolnikov” odpadejo. Tudi sama sem nekako nehala iskat odgovore v knjigah – eno je teorija, sploh tuja, drugo je praksa. Napa praksa ni enaka ameriški, nemški, angleški, naše šolstvo je ZEEEEEELOOOOOOO drugačno od njihovega. Mi rabimo pomoč tukaj in zdaj, zato simed sabo lahko še največ pomagamo. Je pa danes terna najti dobrega kliničnega psihologa, ki te ne bo odpravil na brzino in te umsreil k psihiatru, ta pa itak le še tablete predpiše, pa je krog zaprt. Ni pa nujno, da je to vedno res najboljša rešitev ZA OTROKA – za okolico večinoma je, ampak otrok pa plača visoko ceno.

Še ena mama se javlja, ki se mora že v prvem razredu spopadati z dejstvom, da ima otrok ADHD. Smo z vsemi postopki pridobivanja odločbe in seznanjanjem s tem sindromom šele na začetku, ampak že sedaj vidim ogromno negativnih pogledov na take otroke. Sicer imamo srečo, da je učiteljica v razredu zelo razumevajoča in se zaveda, da si otrok ni sam kriv, da je tak, bolj je problem, ker jo sošolci izločajo, ima izredno slabo samopodobo (še očala mora nositi) in je prepričana, da je najslabša učenka, da ni lepa, da ni fajn, itd….
Da pa to ne bi bilo vse, ima pa še zdravstvene probleme, tako da trenutno bijemo bitko na dveh koncih.

In ja, fajn bi bilo, da bi obstajala skupina, kjer bi lahko dobili pameten nasvet, ali ga dali, da bi imeli okoli ljudi, ki resnično razumejo, da ni lahko otrokom in ne nam staršem. Včasih je že dovolj, če si lahko nekje nekoliko olajšaš dušo….

Poln kufr imam tega foruma, madona, vsakič, ko napišem post in ga oddam, mi napiše “internal error 500” in mi vrže vse ven!! To se dogaja že celo leto – a bi se dalo to zadevo popravit, ker moji odgovori vzamejo preveč časa, da jih ponavljam!

Največ, karlahko kot starši naredimo za naše otroke je, da jih krepimo. Da jim dajemo vedet. veliko večkrat kot “zdravim”, da jih imamo radi, pa če so najboljši ali dejansko najslabši, ni pomembno. Deklici pokažite čmveč fotk znanih, slavnih ljudi z očali ali pa risanih junakov z očali (npr Krtek Črtek), da se bo znebila občutka, da je samo ona taka reva. Naš jih je tudi fasal pri 5 letih in je bil na smrt nesrečen, ampak ko smo našli njemu všečna očala, ki si jih je sam izbral in ko so jih dobili še 4 sošolci, mu je takoj vsaj malo odleglo.

Nesprejemanje: otroci v tej starosti so neusmiljeno odkriti. Otrok z ADHD je drugačen od, jih moti, ne razumejo, ZAKAJ je tak. Vedo samo, da jim gre na živce, zato ga izločajo. Izločen otrok pa si nadvse želi biti sprejet in je še bolj “tečen”, še bolj se trudi za pozornost – in krog je sklenjen. Pomagala bi verjetno 5-6 letnim otrokom primerna predstavitev, zakaj je punčka taka in kako ji lahko pomagajo, da bo “manj” taka. Lahko to naredite starši ali eden od strokovnih delavcev šole, ki to podorčje res v nulo obvlada. Nujno mora biti pri tem prostor za otroška vprašanja in pripravljeni morate biti, da bodo neprijetna, kruta, ker se v tej starosti še ne ubadajo s “primernostjo”. Deklici pa je nujno izboljšati njeno samopodobo, jo veliko hvaliti, za vsak malenkostni dosežek, ji dati občutek, da je sprejeta, ljubljena, najprej doma, potem pa šoli. Ko bo majčkeno pridobila na samozavesti, bo takoj “manj” moteča, ker bo manj hlepela po pozornosti za vsako ceno. Verjamem in vem, da delate vse, kar znate in zmorete, ampak včasih ti naši otroci rabijo več, kot si sploh upamo pomisliti.

Pritiskajte za čimprejšnjo izdajo vsaj strokovnega mnenja.Tudi druge bolezni so nadvse pomembne in lahko vplivajo še dodatno na ADHD. Ne vem sicer, za kaj gre, ampak treba je pokrit celoten spekter. Ni vam lahko in nikoli vam ne bo – da si ne boste slučajno obetali 🙂

Mene je groza predvsem ene stvari: mi se 7 let borimo z vso birokracijo in omejenostjo v glavah, ogromno smo dosegli, a ko berem zgodbe vseh, ki greste za nami, se mi zdi, da nismo dosegli nič. Vsak posebej greste in gremo skozi iste zgodbe, se borimo z enakim neznanjem in nevednostjo – trpijo pa vsakič otroci! Zakaj se v 7 letih ni skoraj nič spremenilo?? Je res vse borba z mlini na veter?

Če kdo zna in če je možno, naredimo ali tukaj ali na FB zaprto skupino – jaz sem prirpavljena pomagat, kolikor čas dopušča, če komu koristijo naše izkušnje. Včasih je res že samo malo “jamranja” ventil, ki prepreči, da bi nas razneslo. Vsekakor morate svoji punčki pomagati, da najde svoje mesto v razredu in ji dopovedati, da ne glede na vse bo vedno vaša ljubljena deklica.

za vse starše otrok ADHD, odprla sem skupino na FB, in sicer ADHD otroci.

Ne se čuditi prosim kdo sem, sem se danes spomnila, da imam tu ustvarjen profil.

Mamica punčke z ADHD

Pozdravljene,

Se pridrižujem debati, čeprav je moja hčerka stara le 6 mesecev. Vem, da je prezgodaj, da bi lahko rekla, da ima ADHD, čutim pa tudi, da je nevrološko drugačna od drugih dojenčkov in to od rojstva naprej. Ima izredno izražene znake ADHD, prav vse in moram reči, da sem psihično in fizično izčrpana, pregorena in vsak dan je bolj naporno. Akcija se ne neha, ne podnevi, ne ponoči. Kakšni so bili vaši otroci kot dojenčki? Moja se niti dojiti ni mogla v miru od 3. meseca dalje (brcanje, kriljenje, zvijanje ipd). Se mi zdi, da sploh ne utegnem, da bi vse opisala, kako se obnaša. Skratka, stalen psihomotoričen nemir, kadar je vesela, kriči, motnje spanja in hranjenja, veliko joka, nikoli ni kazala sprememb v razpoloženju, če je bila lačna ali sita. Prve 3 mesece je praktično ves čas budnosti jokala (kričala), bili so tudi krči. Razjezi se, čim ji je nekaj le malo neprijetno. Ves čas jo mirim in se trudim, da se scena menja. Izredno hitro menja razpoloženje – npr. ko se igrava s psom, se začne na glas smejati in vriskati, sicer se večino časa jezi…

Če ima še katera take probleme, lahko stopiva v kontakt. Kakšni so bili vaši kot dojenčki? Imate kakšen nasvet? Hvala in LP.

ne vem, zakaj se ne objavi že dveh mojih postov s povabilom na FB stran ADHD otroci. Upam, da je razlog odsotnost moderatorjev/administratorjev…..

živjo,

ADHD skupina na fbju že nakj časa deluje. je zaprta tako da se vsebine ne vidi in da mora nove člane potrdit administrator. trenutno nas je v skupini nekaj čez 60.
če se kdo želi pridružiti naj mi pošlje mail na [email protected].