konec zveze
Zdravo…
Star sem 17 let, imel sem punco ki je bila leto mlajša. Najina povezanost je bila velika, že od otroštva, dolga leta sva bila najboljša prijatelja ter na zadnje leto in pol v zvezi. Zveza je razpadla zaradi predvsem mojih težav z samozavestjo, in obsedenostjo. Nudil sem ji, kar sem ji lahko, ampak očitno ne dovolj. Ker sam sebe ne maram preveč, so se začele tudi v najini zvezi pojavljati težave, z ljubosumjem, nezaupanjem,… Ona je imela veliko moških prijateljev, kar pa meni ni ugajalo niti malo, sploh to, da se z njimi pogovarja, saj kot sem omenil, vidim v drugih več kot v sebi, kar je privedlo do nenehnih prepirov, obtoževanja da ima drugega,… Ni mi bilo všeč kako se je oblekla, če je imela kakšno modernejšo kratko majčko ali prekratke hlače, ni mi bilo všeč če je šla s prijateljicami in se mi po več ur ni javila, saj sem skozi imel občutek da je enostavno ne bo nazaj, ker je nisem vreden, ker so drugi boljši… Tako so se po cca 10 letih najini stiki dokončno prekinili. Želel sem rešiti, kar bi se še dalo pa tega nisem mogel. Občutek sem dobil da me je enostavno po parih dneh prebolela, da ji ne pomenim nič ne jaz, ne moja družina (bili smo tesno povezani), in ne najini spomini. Imela sva res “močno” in polno ljubezen, marsikatere stvari sva delala skupaj, uživala sva, po drugi strani pa je mene in njo težilo moje “nezaupanje”, kar jo je tudi močno prizadelo in s te strani je prišla tudi odločitev, da končava. Od tega je približno 5 mesecev, ne znam se pobrati. Povprečje ocen je padlo za 2 oceni navzdol, spanca ponoči imam maximalno 3-4 urce, nimam apetita, in nenehno sem slabe volje. Po prvem mescu od razhoda, je za mano tudi poskus samomora, in večkratno pretiravanje z alkoholom, kar je tudi privedlo do poskusa. Počutim se slabo… v vsak nov dan grem na silo z nasmehom, da ne obremenjujem ljudi okoli sebe. Redno sem na posvetih pri šolski svetovalni, svetovalnici Kameleon ali TOM Telefon, kjer znajo res pomagati, in poslušati. Vendar mi to ni dovolj. Punco pogrešam, počutim se, kot da mi je bil odvzet del družine (po njeni strani), kot da nisem to kar sem bil… Ne počnem več stvari ki me veselijo… Najbolj me boli, da imam občutek kot da sama skriva njena čustva, nekajkrat je ona z mano vzpostavila komunikacijo, kjer sem dobil tisti občutek, da ji je mogoče vseeno malo žal tega razhoda, ampak po tem, ko sem ji spet izkazal oz nakazal neka čustva, klepet gre na IGNOR…. Kaj naj naredim? Kaj punce vidite v svoji glavi? Sploh kdaj pomislite na te stvari, kako bi lahko bilo, kako oprostiti?
Hvala…
Vem da se večini po napisanem zdi da sem slaba oseba, da sem posesivnež,… ampak sem v zadnjih mesecih poiskal pomoč na forumih, društvih ki so namenjena svetovanju,.. in sem tudi sam na sebi veliko naredil… Želim pa da bi mi dala šanso, da me spozna kot novo osebo, mam pa vseeno občutek da se to ne bo zgodilo.
Bro, fucking feelam te :). Jaz sem same, star sem 17 let, pred natanko enim letom se razšel z prvo punco po dvo letni zvezi oz. me je ona pustila z istimi razlogi, kot si jih navedel zgoraj. Nimam kaj dodati motilo me je posebej moški prijatelji, ker v obratnem primeru, če sem jaz samo vstopil v nek stik z drugimi puncami je bil cel halo, ona pa je lahko žurala z drugimi v vednosti, da so samo prijatelji. Šlo mi je samo zato, da bi jo lahko izgubil. Po enem mescu razhoda sem slučajno bil povabljen na rd. od skupnega prijatleja in ja ona Novi guy, starejsi, ki ma muscles, new car itd. ceprav nisem potem zasledil, da bi bila skupaj whatever dan danes je samska, v preteklih tednih sem mislis navezati stik, kar tudi sem a zamanj. Bil je tisti response “wtf od kod zaj ti hahaha” funny ne? lol. Ohranil sem čustva, po moje samo zaradi glasbe, ker zmerom naletim na taka besedila, da me spravijo v jok, čeprav sem instrumentalist oz. po duši rocker in navzven narodnjak, mi je to dalo videti še drugo stran glasbe. S tem sem hotu sam povedat, da se za vsem slabim najde nek dobrega. Ig, da nebi bil tu, ko sm zaj, ce me nebi pustila. Najdu samega sebe in si postavu jasnejše oz. trdnejše cilje. Je pa to, da se povsem tem, kar nemorem preboleti. Probal sem tudi z drugimi puncami, ne to, da sem bil dejansko skupaj ampak samo ta conversation, ampak v njih nisem začutil tega dobrega feelinga, kot pri njej. Je mogoce to, ker je bila prva ljubezen? myb. Whatever u know, ig čas nardi svoje. Drugače pa nevem probaj se začet ukvarjat z športom, če se še slučajno ne. Po mojem najboljše zdravilo.
Bro, fucking feelam te :). Jaz sem same, star sem 17 let, pred natanko enim letom se razšel z prvo punco po dvo letni zvezi oz. me je ona pustila z istimi razlogi, kot si jih navedel zgoraj. Nimam kaj dodati, motilo me je isto posebej moški prijatelji, ker v obratnem primeru, če sem jaz samo vstopil v stik z drugimi puncami je bil cel halo, ona pa je lahko žurala z drugimi v vednosti, da so samo prijatelji. Šlo mi je samo zato, da bi jo lahko izgubil. Po enem mescu razhoda sem slučajno bil povabljen na rd. od skupnega prijatelja in ja ona New guy, starejsi, muscles, new car itd. čeprav nisem potem zasledil, da bi bila skupaj whatever dan danes je sama, v preteklih tednih sem mislil navezati stik, kar tudi sem a zamanj. Bil je tisti pogovor “wtf od kod zaj ti hahaha” funny ne? lol. Ohranil sem čustva, po moje samo zaradi glasbe, ker zmerom naletim na taka besedila, da me spravijo v jok, čeprav sem instrumentalist oz. po duši rocker in navzven narodnjak, mi je to dalo videti še drugo stran glasbe. S tem sem hotel samo povedat, da se za vsem slabim najde nek dobrega. Ig, da nebi bil tu, ko sm zaj, ce me nebi pustila. Najdu sem samega sebe in si postavu jasnejše oz. trdnejše cilje. Je pa to, da se povsem tem, kar nemorem preboleti. Probal sem tudi z drugimi puncami, ne to, da sem bil dejansko skupaj ampak samo ta conversation, ampak v njih nisem začutil takega dobrega feelinga, kot pri njej. Je mogoce to, ker je bila prva ljubezen? myb. Whatever u know, ig cas nardi svoje. Drugače pa nevem probaj se začet ukvarjat z športom, če se še slučajno ne. Po mojem najboljše zdravilo. Gl my man 🙂
potrtljivček, 26.04.2021 ob 12:26
Zdravo…
Star sem 17 let, imel sem punco ki je bila leto mlajša. Najina povezanost je bila velika, že od otroštva, dolga leta sva bila najboljša prijatelja ter na zadnje leto in pol v zvezi. Zveza je razpadla zaradi predvsem mojih težav z samozavestjo, in obsedenostjo. Nudil sem ji, kar sem ji lahko, ampak očitno ne dovolj. Ker sam sebe ne maram preveč, so se začele tudi v najini zvezi pojavljati težave, z ljubosumjem, nezaupanjem,… Ona je imela veliko moških prijateljev, kar pa meni ni ugajalo niti malo, sploh to, da se z njimi pogovarja, saj kot sem omenil, vidim v drugih več kot v sebi, kar je privedlo do nenehnih prepirov, obtoževanja da ima drugega,… Ni mi bilo všeč kako se je oblekla, če je imela kakšno modernejšo kratko majčko ali prekratke hlače, ni mi bilo všeč če je šla s prijateljicami in se mi po več ur ni javila, saj sem skozi imel občutek da je enostavno ne bo nazaj, ker je nisem vreden, ker so drugi boljši… Tako so se po cca 10 letih najini stiki dokončno prekinili. Želel sem rešiti, kar bi se še dalo pa tega nisem mogel. Občutek sem dobil da me je enostavno po parih dneh prebolela, da ji ne pomenim nič ne jaz, ne moja družina (bili smo tesno povezani), in ne najini spomini. Imela sva res “močno” in polno ljubezen, marsikatere stvari sva delala skupaj, uživala sva, po drugi strani pa je mene in njo težilo moje “nezaupanje”, kar jo je tudi močno prizadelo in s te strani je prišla tudi odločitev, da končava. Od tega je približno 5 mesecev, ne znam se pobrati. Povprečje ocen je padlo za 2 oceni navzdol, spanca ponoči imam maximalno 3-4 urce, nimam apetita, in nenehno sem slabe volje. Po prvem mescu od razhoda, je za mano tudi poskus samomora, in večkratno pretiravanje z alkoholom, kar je tudi privedlo do poskusa. Počutim se slabo… v vsak nov dan grem na silo z nasmehom, da ne obremenjujem ljudi okoli sebe. Redno sem na posvetih pri šolski svetovalni, svetovalnici Kameleon ali TOM Telefon, kjer znajo res pomagati, in poslušati. Vendar mi to ni dovolj. Punco pogrešam, počutim se, kot da mi je bil odvzet del družine (po njeni strani), kot da nisem to kar sem bil… Ne počnem več stvari ki me veselijo… Najbolj me boli, da imam občutek kot da sama skriva njena čustva, nekajkrat je ona z mano vzpostavila komunikacijo, kjer sem dobil tisti občutek, da ji je mogoče vseeno malo žal tega razhoda, ampak po tem, ko sem ji spet izkazal oz nakazal neka čustva, klepet gre na IGNOR…. Kaj naj naredim? Kaj punce vidite v svoji glavi? Sploh kdaj pomislite na te stvari, kako bi lahko bilo, kako oprostiti?
Hvala…
Vem da se večini po napisanem zdi da sem slaba oseba, da sem posesivnež,… ampak sem v zadnjih mesecih poiskal pomoč na forumih, društvih ki so namenjena svetovanju,.. in sem tudi sam na sebi veliko naredil… Želim pa da bi mi dala šanso, da me spozna kot novo osebo, mam pa vseeno občutek da se to ne bo zgodilo.
Nauk zgodbe: ne duši človeka, ki ga “ljubiš”.
Tudi, če bi jo zaprl v ZLATO kletko, je to še vedno zapor.