Konec po 3 letih
Lep pozdrav,
sicer si nisem nikoli mislil, da bom tukaj pisal, ampak vseeno. No konec je, po 3 letih je konec med nama. No pred tremi leti sva se zaljubila, vse je potekalo tako kot mora, na začetku počasi, sma se dobivala, nato pa postopoma postala par. Začela sma prenočevat en pri drugmu. Bila sva par brez problemov, uživala v skupnih trenutkih, potovala, hodila na izlete. Lani marca, je odšla na študentsko izmenjavo v Španijo, za 4 mesece. Pri tem sem jo vedno podpiral, saj sem vedel, da si to želi in, nočem biti ovira v njenem življenju. Med izmenjavo sem bil 3x pri njej,1x je bila ona doma. No pogrešala sva se neizmerno, vsak dan sva se slišala na skypu. No, z izmenjave je prišla junija 13, še vedno sva se ljubila, še vedno iste sanje. Mislil sem si, to je to, preživela sva. Po izmenjavi sem že neuradno živel pri njih, kar je obema paslo. Po prihodu z izmenjave je bilo vse v najlepšem redu, morje, izleti v hribe. No prišla je jesen, ki je kot ponavadi malce dolgočasna, oba sva veliko delala, saj sva načrtovala potovanje na Tajsko, vendar sva še vedno najdla čas zase. No začetek decembra, me kot strela iz jasnega zadane in pove, da ne čuti več isto do mene. Ne čuti več metuljčkov in strasti. Tudi jst ne čutim več metuljčkov, kar je logično po 3 letih, vendar jo vseeno še vedno ljubim. Mislil sem si, da ima krizo in da jo bo že minilo. Vztrajala sva. Januarja sva odpotovala za en mesec na Tajsko, imela sva se super, vendar sem vseeno čutil neko zavoro z njene strani. Dva tedna po Tajski mi reče, da me ne ljubi več. Šok, še vedno sem šokiran. Ne razumem. Kako te lahko nekdo v parih mescih neha ljubiti. Vse probleme sva reševala sproti, kregala se tu pa tam, največkrat zaradi malenkosti.Ne razumem, kako lahko nekdo, ki še nekaj časa nazaj tako močno ljubi, si želi poroke in otroke s tabo, preneha ljubiti. Razšla sva se 2 tedna nazaj, in pravi, da noče da jo kličem oz. da se sploh videvama. Sam bi še vztrajal, vendar ni hotela. Rekla je da me ne ljubi več in da bi bila rada sama. Vsak dan me ima, da bi jo poklical. Ne razumem, kako me lahka kar zbriše iz življenja, po vsem tem kar sva preživila oz. čutila. Nikoli je nisem oviral pri ničemer, imela je svoje hobije, imela je svoj prosti čas, nikoli je nisem pri ničemer oviral. Ne vem kako se lahko kdo kar na enkrat odljubi. Sam se nisem popolnoma nič spremenil. Vsem, katerim povem, da sva šla narazen ne verjamejo. Ne morejo vrjeti, saj sva veljala za nekakšen zgled med pari. Vsi pravijo naj skušam pozabit, naj grem naprej, ampak je težko, še vedno jo ljbim. Še vedno imam v podzavesti upanje, da me bo poklicala. Ne vem kaj naj storim? Naj gojim še upanje nekaj časa, ali probam vse skupaj pozabit. Še vedno imam upanje, da je samo čustveno zmedena in, da ne ve kaj bi rada. Malo mi je lažje, kr sem se izpovedal 🙂
Hvala.
Pri meni je bila ista situacija, samo da sem bila jaz tista, ki je naredila konec. Ampak za spodbudo, naredila sem konec, ker sem mislila, da to ni to, sedaj sva 5 let narazen, jaz pa še vedno ljubim njega in še vedno nočem nobenega drugega.
Ti jo pokliči, povej kaj čutiš, da se ti svet podira in da boš vedno imel rad samo njo. Potem pa ji daj mir 14 dni… Če v teh 14 dneh ona ne pokliče tebe, potem zgleda resno misli, vendar mislim, da s tem ko ji ta čas ne boš namenjal pozornosti, bo tudi ona videla, da te ima rada.
Ja v taki situaciji sta res možnosti vsaj dve.
-Ali je začutila potrebo po metuljčkih in se “prestrašila”, da tega nikoli v življenju več ne bi čutila, če ostane s tabo…. (lahko traja neki časa, da te začne pogrešat ali pa celo nekaj let, ko bo obžalovala…)
-Ali pa enostavno res več ne čuti tako kot si predstavljam, da bi morala čutit do nekoga, s katerim se vidi treajno…. Ampak to se najbrž ni zgodilo čez noč. Tudi jaz sem že pustila fanta tako, da se je njemu zdelo, da sva se prešnji dan še ljubila in niiblo nobenih težav… potem pa… ampak ni čisto tako. Ko začneš te stvari opažat… imaš lahko tudi mal slabe vesti…. ne želiš o tem takoj govorit, še sam misliš, da te bo minilo… da si morda slabše volje… potem ko nekaj časa traja… pa tega nisi takoj omenil, je oset težko načet temo.. na koncu se zgodi… da enostavno ne čutiš več dovolj… si še prijazen..ampak ensoatvno vsakič znova te nekaj opomni, da to ni to… in potem šok za drugega.
Vem da ti je težko razumeti, a probaj si odgovoriti na ta vprašanja:
– a te ona mora večno ljubiti?
– si že bil v situaciji, ko si koga ljubil, a si vedel da ne bo šlo, da nima bodočnosti in si prekinil? Pač iz nekih razlogov, ki so lahko objektivni, ali pa tudi ne, a pač stvar tako dojemaš, čutiš.
– se ti ne zdi, da je kljub vsemu bila dovolj poštena do tebe in ti je upala v obraz povedati, da pač ne čuti več, vsaj ne dovolj, da bi želela biti s teboj do konca. Ni to dovolj jasno? Očitno si želi nekaj drugega v življenju, pač ne bosta v isti zgodbi. Boli, a tako pač je, spoštuj njeno voljo.
Sam sem nekoč probal eni punce po pol leta veze dopovedati isto kot ona tebi sedaj, pa me ni hotela razumeti, zato sem na koncu pač šel v drugo vezo in ji povedal, da sem v drugo zaljubljen. Potem mi je dala mir, prej po normalni poti pa ni šlo, so bile čustvene vezi in upanje še premočne.
Pozdravljen,
Meni najbolj ostaja poanta, ki ste jo dali na izmenjavo študentov v Španiji. Ne vem če je naključje, da ste to izpostavili. Ampak po moje so stvari šle navzdol od tu ali kot bi rekli.” V tem grmu leži zajec!” Morda ni bila povsem iskrena z vami in vam je prikrila pravi razlog za njen odhod. Kajti ponavadi se ne odrečemo “topli postelji” kar tako, razen, če nam ni kdo “pogrel” že nove. Če veste o čem govorim…Iz vašega pisanja sodeč bi rekla, da se bodisi zavedate težave, ki je nastala v času, ko je bila na študentski izmenjavi in nam je niste omenili, ali pa jo slutite in ste si zatiskali oči dokler je šlo.
In se opravičujem, če sem bila boleče nazorna s svojim komentarjem.
Upam in vam želim, da ste v tem mesecu čimbolje okrevali…
mag. Klementina Sambolić,
magistra zakonske in družinske terapije
Zna bit. Strinjam pa se tudi z Mia992. Če bo po 14 dnevih isto jo enostavno pozabi in pojdi naprej saj je veliko bejb na svetu. Nobena ni ista, ampak so tudi boljše. Veliko ljudi gre čez to ampak vsi se prerinejo čez… Še posebej v mladosti kjer se naš pogled in razmišljanje na svet spreminja, pri vsakem človeku drugače.
Hej.
Tudi pri meni se je zveza končala po treh letih in nekaj mesecev. Za letošnjo veliko noč, pa je bil velik pok. Začela sva v Mariboru, kjer sva se spoznala kot študenta. Lahko bi rekla, da je takoj preskočila iskrica in tako hitro sva tudi začela najino zvezo. Ker sem živela v stanovanju in imela svojo sobo, je že od vsega začetka prihajal k meni (ko še nisva bila uradno par, kar tako na obisk, pa kak film pogledat, kasneje je ostal tudi čez noč). Po noči, ko me je vprašal če bi bila še uradno njegova punca, pa je tako bil skos pri meni. Kljub temu da je imel svoje stanovanje. Po enem letu, sva se skupaj selila v študenta. Super sva se imela (lahko bi rekla, da sta to bile 2 najlepši leti študenskega življenja). Midva sva se razumela (ne rečem da se kdaj pa kdaj nisva skregala, zaradi obojestranske trme), razumela sem se z njegovimi starši, njegovim bratom, vso njegovo žlahto in enkao on pri meni doma. Včasih sem bila raje pri njemu čez vikend, kot pa s svojimi starši. Počasi se je zadeva spremenila. Njegov mlajši brat (še ne polnoleten) je pripeljal domov punco. Kaj pa veš o ljubezni in o tem s kom želiš ostati za vedno pri 17 letih? Želela sta se enačiti z nama. Delati jima nikoli ni bilo potrebno nič, saj sva vse postorila midva namestu njiju. Pa me je začelo to pošteno motit, velikokrat sva se zaradi tega skregala, ker njegova starša sta podpirala vsa dejanja mlajšega sina. Vem da sem se spremenila, spremenila svoj odnos in začela tudi majn delati pri njih (tako mi je fant tudi sam predlagal). Preselila sva se nazaj domov, saj nama od študija ni ostalo več veliko. Da nebi bilo zamere, sva bila malo pri neih in malo pri drugih. Njegovi starši so postali vedno bolj ljubosumni na moje, pa zakaj morava biti tako veliko pri meni, pa zakaj morava pr nas doma vse pomagat delat (kot da pri njih pa ne)… tako se je samo stopnjevalo. Kmalu se je spremenil naš odnos (prej sem se zelo razumela z svojo taščo, vekirta mi je kaj zaupala, jaz pa njej, saj je svojega sina res najbolje poznala). vse to se končalo. Komaj smo se še kaj pogovarjali. Dobila sem prvo službo, kupila sem si svoj prvi avto, le zato da nebi bila več toliko odvisna od enih in drugih staršev. V enem letu je šlo vse navzdol. Velikokrat sva se zaradi zaradih staršev grdo skregala. on je zagovarjal svoje, jaz pa niormalno svoje. Odločila sva se da bo najbolje, da greva na svoje. Pokazala se je možnost da se vselima v njihovo stanovanje, ki ga imajo v sosednjem mestu. Vse lepo in prav. Določila sva da se selima v začetku junija letos. zgledala in zbirala sva že pohištvo, kako bi kaj opremla… Velikokrat sva se pogovarjala o otrokah, kdaj bi jih bilo fajn met… na vse sva bila pripravljena. potem pa je prišla velika noč. Odločila sva se, da jutranji obred opravi vsak pri svojih, potem pa pride k meni. Po poti klilče, da se mu je pokvaril avto. Seveda z mojim očetom takoj v avto, in sva ga odšlepala domov. Tolažim ga da saj bova vse uredila, da glede financ naj ne skrbi, da mu bom će pomagala (ker ima še nekaj študijskih obveznosti, ni delal nikjer, jaz pa sem pisala diplomo in že služila svoj denar). Po kosilo sva lepo še zaspala skupaj, popoldne pa kot vedno šla na druženje s prijatelji in pokat s sodi. Ker sem imela teg adruženja dovolj, sem odlša tudi prej domov. Ampak ker ga ob polnoči še vedno ni bilo domov, (tam kjer smo bili tema in vse tiho), ga kličem kje je, in kdaj pride. Po telefonu sva se grdo skregala, prišel je sicer domov, ampak je rekel da tega pritiska ne zdrži več, da sekiram jaz, da ga sekirajo njevi starši in da nemore več. Sredi noči ga je prišel iskat brat, zmenila sva se da se svidima drugo jutro, ko bo vse premisli, se streznal pa se zmenima. Zjutraj sem se odpravila k njemu, v upanju da rešim zvezo. Žal neuspešno. Še vedno je mnenja da je moral narediti spremembo in da se je odpovedal mene. Pravi da se doma boljše razumejo (itak da se, ko pa je očetu na razpolago 24 ur na dan). Njegova mami sicer pravi da me pogreša, da se me je navadla da sem bila vedno v bližini. Od dneva ko sva šla narazen, se vsak dan slišiva. Čez dan preko kakšnega sms, zvečer pa me včasih pokliče on, včasih ga pokličem jaz. Prav tako tudi moji, najini, njegovi prijatelji ne razumemjo zakaj je naredil takšno potezo. Vsi vejo da so za to krivi njegovi starši… pa vseeno. Do zdaj sva se videla 2x. Skupaj sva odšla na kresovanje (šla sem celo po njega domov, ker še ni imel avta iz popravila). Obnašal se je do mene enkao kot da bi bila skupaj. Objemi, poljubi, vse tiste sladke besede, klical me je po vzedvku… pa sem par dni po tem druženju načela temo, če bi ponovno poskusila. Pa je rekel da ne, da on se je odloču. Pa je bil prejšnji vikend sam doma, je organiziral pikinik in seveda prosil za pomoč. Spet vse enako kot prej. Ta vikend sva se zmenila da obisk vrne, ko sem jaz sama doma. Nevem kaj naj pričakujem od njega. Kaj pomenijo vsa ta dejanja, da se na nek način ne želi ločiti od mene. Želim si ga nazaj. Do njega en kuham nobene zamere. Radan ga ima in tudi ko ga vprašam če me ima še kaj rad in če me pogreša, mi seveda prizna, da še vedno. ampak da ne more. Vsi prijatelji mi pravijo da bova spet skupaj. Da pač rabi čas da vse premisli. Da vsa midva le, midva (kot si napisla zgoraj..vzor drugim). Pa sama nevem kaj naj naredim. Naj ga čakam… naj mu vrjamem da je to bilo to in da nebova nikoli več skupaj. Le kot prijatelja. Kaj pomenijo vsi ti klici in dejanja ko se vidima. Navajena sva drug drugega, poznava vse najine dobre in slabe razvada… le z mano ne želi biti več. Pa ga vprašam, kaj sem naredila tako hudo narobe, da me ne mara več. Pa pravi da nise kriva jaz, ampak cela slika.
ima kdo kakšen nasvet, komentar, izkušnjo???
Sam pri sebi nevem kje sem. Zavedam se, da bi bilo mogoče najbolje da ga pustim pri miru, pa vendar vem da če nebom poklicala jaz, bo zagotovo on.
Vzemi to kot dobro življensko izkušnjo iz katere boš črpala previdnost in boš lažje vedela kaj rabiš.
Svoje stanovanje definitivno, bo bolje za oba, bilokdo pač pride.
Je pa tako, da če se ne bosta skupaj spravila kot se spodobi, potem bosta slej ko prej zbezljala vsak po svoje, probala kaj drugega (kar sicer ni slabo) a bosta šla vsak svojo pot, vsak s svojim.
Pa malo se zamisli, kaj težiš toliko, si mu šla preko roba. Si gospodovalne sorte?
Preživela sva skupaj en lep vikend, nato pa poslovila. Da tako pač ne gre, da se že videvama. Poskusila sem se še pogovorit, če začnema še enkrat od začetka, z novimi temelji… pa pravi, da bol trmasta od njega nemorem bit, in da ne želi več. Pravi da me ima še vedno zelo rad, ampak da tiste majhne napake, ki ga prej ko sva bila v zvezi niso tako motile, kot zdaj ko sva bila mesec dni narazen in ko je vse premislil. dokler se ni odpeljal in da sem se zavedala, da je bil to res čisto konec in da ga res nebo več nazaj, mi nekako ni bilo hudo. Zdaj te tri dni ko razišljam o vem, kaj je šlo narobe, pa ičem voljo in energijo da se poberem. vem da ga morem pustit pri miru, da se vse skupaj ohladi. Pravi da se lahko še vedno slišiva, še vedno vidiva (konec koncev sva v ta krog prijateljev potegnala vsak svoje prijatelje, kar pomeni, da bi si moral eden od naju najdit drugo družbo). Delček mene še vedno upa, da ko bo vse premislil, ko bodo doma njegovi starši spremenili odnos do njega (tako kot je bilo prej), da se bo vrnil. Vem da je to nesmiselno, ga čakati… pa vendar vem da morem živeti naprej, če se vrne pa bo to prijetno presenečenje.
in ne, ne težim mu, če bi mu, bi mi to povedal takoj in seveda takoj prekinil stike. Očitno je bilo to zavlačevanje obojestranska želja, ker se nisva želela še čisto ločiti. Kar pa se tiče moje gospodovalnosti… nebom rekla da sem čisto nedolžna pri tem. Itak da želiš pri partnerju spremenit slabe navade (kot je zamujanje, pa da nekaj obljubi, pa se tega ne drži…). ampak tako kot sem jaz želela te napake spremenit na njemu, je tudi on spreminjal mene. A ni tako vedno v zvezi? Jaz bi prej temu rekla sklepanje kompromisov, da se potrudiš če imaš nekoga rad.
Še vedno pa ga nihče od prijateljev ne razume, zakaj kar naenkrat takšna poteza. Pogovorit se o tem noče z nikomer… potem pa se mu čudno zdi, zakaj ga nihče več ne pokliče za kakšno pijačo. Itak da ne vejo kaj mu naj še rečejo.
spoštovani Metla1,
…ti sploh nisi ena metla, ti si moraš bit prav prijeten fantina, ki ga bo druga punca zelo vesela.
Umakni se stran od bivše, pač nisi pravi zanjo, to še ne pomeni, da si manj ali več vreden. Sploh se ne sekiraj, nasmehni se življenju in pojdi ven s prijatelji, udejstvuj se športnih prireditev, tudi sam igraj šport, pomagaj doma staršem ….in bo zelo kmalu prišla nova ljubezen. Bivše pod nobenim pogojem ne jemlji več nazaj. Ni zate.