Pred kratkim sva s punco končala zvezo in takrat se mi je porušil svet. Skupaj sva bila nekaj čez 4 leta, stara sva pa oba približno 21 let. Imam občutek, da zaradi tega ne bom mogel več najti sreče na svetu. Verjetno ne bova več nikoli skupaj, zato si želim, da bi jo čimprej prebolel, saj je trpljenje zame preveliko. Toda čutim, da je ne bom mogel nikoli preboleti in imeti drugo punco. Tudi ona mi je rekla, da me ni prebolela in noče nobenega. Ne bi preživel, če bi si našla drugega fanta. Bo se to sčasoma spremenilo in bo mi vseeno, če bo s kom drugim? Kaj naj naredim, da mi bo postalo zanjo “vseeno”? Kako jo naj prebolim, ker mi zelo manjka? Bo prinesel to čas? Prosim vas za pomoč…

Hvala in adijo!

spoštovani Tadej,
ljudje imamo to srečo, da sicer svoje svetove rušimo z enim zamahom, z drugim pa že postavljamo nove.Tisto, kar se nam j še pred trenutkom zdelo brez upa na kakršnokoli prihodnost , se pokaže iz drugega zonega kota,kot zelo obetavno in
morda prav tisto, kar smo si želeli.Zveza polna napetosti, nezaupanja in utesnjenosti gotovo ni nekaj,kar bi si kdo želel obdržati, po drugi strani pa še tako boleče slovo v bistvu odstre možnosti za kasnejšo kvalitetnejšo izbiro.Tudi vi jo boste še našli ali pa se ji pustili najti, posebno če bo izpolnjevala še kakšno občudovanja vredno lastnost več kot bi pričakovali.

Hvala za optimistično misel glede bodoče zveze…toda kako jo naj prebolim? Je za to potrebno le določeno časovno obdobje ali naj začnem kako drugače “razmišljat”? Težko mi je v taki situaciji, ko ves čas razmišljam kaj dela zdaj in kaj bo v prihodnosti.

Še enkrat se vam zahvaljujem za odgovor…

Tadej,
nisi napisal, zakaj sta se razšla s tvojo deklico. Domnevam, da je bil povod z njene strani, saj sicer ti ne bi tako trpel. Nekaterih stvari ne razumem. Ti je ne moreš preboleti in ona ne more tebe ( tako pravi), zakaj potem ne moreta biti skupaj? Če je šlo za kakšno zamero ali neosnovano ljubosumje, se stvari še vedno lahko popravijo z odkritim pogovorom / če se imata zares rada/. Prava ljubezen zmore vse.
Če pa sta se razšla zato, ker je ona ugotovila (karkoli) in tega ni bila sposobna sprejeti, potem te pač nima dovolj rada. Tako preprosto je to. In če te nima tako zelo rada kot imaš ti njo, nimaš za čim žalovati. Vprašaj se, kaj je tisto, kar je (bilo) pri njej največ vredno in če tega ni več … Poskusi realno oceniti ( kolikor si v tem trenutku prizadetosti sploh sposoben), kaj v zvezi z njo najbolj pogrešaš. Je to njen videz, so to vajini lepi skupni trenutki ali kaj drugega? Zakaj se tako zelo bojiš, da bi si poiskala drugega fanta? Če si ga bo, to pač pomeni, da ji ni zate. Vem, da to zelo boli, a glavo pokonci, Tadej. Ni te bila vredna.
Vse dobro to želim. Gaja

Osnova za razpad zveze je bilo medsebojno nezaupanje in (najbrž) obojestransko namišljeno ljubosumje, ki pa je vodilo v neprestana prepiranja, tako, da sva bila živčna en na drugega, že ko sva se zagledala. V bistvu sva se že večkrat skregala “tako za nekaj dni” in se nato spet pobotala, a je bilo vse po starem. Zdaj pa sva se odločila (bolj ona kot jaz), da je zares dovolj. In ta konec je drugačen. Tokrat je šlo zares. Svoja čustva sem že opisal, njena pa naj bi bila po njenih besedah enaka. Jaz bi bil še vseeno z njo, pa čeprav bi se dalje prepirala. Vem, da se sliši neumno, toda ljubezen in razum…saj veste…Pogrešam njen videz, skupne trenutke, spolnost…vse! Pomislil sem že tudi, da mi laže glede njenih čustev. Povedala mi je namreč, da me bo vedno ljubila, da ne bo imela drugega, da se ji zdim najlepši, da se še velikokrat joče zaradi naju, da misli name…toda s prepiri sem se ji preveč zameril. Če bi vse to držalo, potem v bistvu ne bi mogla brez mene. Če pa jo kje zalotim zunaj v družbi pa se mi zdi presrečna z življenjem. Na to pa mi odgovori, da mora taka biti do drugih, saj je nihče ne bi maral, če bi bila v družbi žalostna. Tudi če bi spet začela znova, vem, da se ne bi obneslo, zato si resnično želim, da bi jo prebolel. Upam le, da bo čas naredil svoje – če bo sploh…Preveč me še skrbi za njo in za njeno prihodnost. Na podlagi poslanih SMS sporočil, menim, da tudi njo zanima kje sem in če se s katero zapletam. Rad bi, da se tudi v moji glavi neha. Narazen sva v bistvu že skoraj pol leta, kontaktirava le občasno s SMS sporočili in to predvsem zaradi radovednosti. Jaz že dolgo obdobje žalujem, njej pa niti ne verjamem glede njenih čustev oz. da ji je sploh kaj žal…morda se motim…morda pa ne…kaj narediti…

Lep pozdrav!

Za tvojo bolečino ni zdravila, ker je zdravilo bolečina sama. Kako že pravijo: bolečina je kakor grenko zdravilo, ki ga moraš izpiti, če hočeš ozdraveti. S tem se moraš enostavno sprijazniti. Sprememba razmišljanja ti ne bo kaj dosti pomagala, dokler se tvoje srce ne opomore. Ozdravila te bo le distanca od trenutnih občutkov, ki pa jo lahko prinese le čas. Na začetku se poizkusi s čim zamotiti. Zelo pomaga, če se veliko družiš z ljudmi, hodiš ven in na zabave… Le brezdelju in apatiji se ne vdajaj. To je idealen teren, kjer rade poženejo žalostne in turobne misli. Najbrž se spražuješ, koliko časa traja, da nekoga preboliš? Te dobe so lahko zelo različne. Morda bo trajalo le nekaj mesecev, morda pa tudi več let. Toda ne ustraši se – intenzivnost bolečine ne bo vedno enaka, ampak bo počasi a vztrajno bledela.

Tadej,
kako to, da si naslovil svoj problem na Psihiatrijo, ko pa si popolnoma normalen, pameten, krasen fant? Nekako si zdaj bolje predstavljam vajino sceno in ne morem se znebiti občutka, da je imelo tvoje ljubosumje osnovo v njenem malo bolj svobodnem obnašanju, spogledovanju, itd.,čeprav te je najbrž prepričevala, da je problem pri tebi. Zaupanje je bistvena podlaga zveze in zaupati ji,izgleda, nisi mogel. Ona pa se ni mogla/hotela odpovedati vedenju, ki te je motilo. In še manipulirala je s tabo, ker si ji pač vse verjel. In še vedno to počne.
Ker vidim, da bi rad preveril predvsem, kako je z njenimi čustvi do tebe, ti predlagam test. Ne pošiljaj ji več SMS-ov, ne hodi tja, kjer je ona, obnašaj se, kot da ti je vseeno. Stisni zobe in si postavi nek datum, do katerega boš vztrajal ( brez izjeme!).
S tem, ko hodiš za njo in ji z vsakim dejanjem dokazuješ svojo ljubezen, ji ni potrebno storiti ničesar. Sonči se v tvoji naklonjenosti. Odvzami ji to sonce in boš videl. Moja prognoza: panika! Se ti zdi, da je to ljubezen?
Nekako sem prepričana, da te nekje, nekoč, čaka boljša deklica.
Oglasi se še kaj. Gaja

Hvala vam za napisane besede. Upam, da bom z njihovo pomočjo ubral pravo pot. Lepo je vedeti, da še obstajajo ljudje, ki poleg svojih problemov želijo pomagati tudi drugim. Vsa čast tudi stvarnikom te spletne strani in gospodu psihiatru, ki je že preko interneta pomagal marsikateremu človeku v stiski.

Srečno!

Pozdravljeni, še enkrat!
Ker sem vam zaupal celotno zgodbo, nekako čutim, da vam moram še to povedat…
Izvedel sem namreč, da je šla moja bivša z nekimi kolegi in kolegicami na morje. Naj mi nekdo pri zdravi pameti (jaz je očitno nimam, ker tega več ne dojemam) pove, če je to mogoče, da me ljubi in ji vse pomenim in žaluje zaradi naju (in še vse ostalo iz prejšnjega posta), a kljub temu lahko gre na morje. Jaz si enostavno ne morem predstavljat, da bi šel kam žurat. Najbolj uničujoče je to, da sem najraje v svoji sobi, v postelji in razmišljam o tem kako mi manjka, kako ne bom imel več nikogar, kako me boli, kako me je strah za njo…Odkar sva narazen, se mi vedno hvali, kako ji fantje dajejo komplimente…kako je privlačna, kako so verjetno v njo zaljubljeni…V teh mesecih odkar sva narazen jih je že omenila najmanj 10. Verjetno bi jo že zasovražil do konca, toda govori mi, da je ona čisto pasivna do moških in da vsakega odbije in mi obljublja, da zares ne bo imela nikogar. Zaradi tega si želim, da bi jo še jaz imel. Slišal sem sicer tudi za neke “afere” s fanti, toda ko sem ji to sporočil je po mestu začela delat pravo vojno, da mi je hotela dokazat, da so si izmislili, ker bi me radi naredili ljubosumnega, da so jo zamenjali…skratka tako prepričljivo je bilo, da sem ji začel verjeti. Rada mi govori tudi vse tisto kaj je kje slišala o meni negativnega, da mi potolče še kanček samospoštovanja. Pomislil sem tudi, da je tako hudobna, da si morda izmišljuje. Oblači se pa tudi tako, kot neka prostitutka. Ko sem ji očital, mi je odgovorila, da se tako oblači zaradi sebe, zaradi stila in da je moški ne zanimajo. Se lahko punce tako oblačite samo zaradi sebe in ne zaradi tega, da bi kdo gledal za vami? Se mi zdi, da ne. Takšna je torej situacija med nama. Zdaj sem vam res (skoraj) vse izdal. Gaja, Klemenko…pa tudi drugi…kaj pravite na vse to? Za nasvet bi lepo prosil tudi gospoda psihiatra. Zdaj, ko poznate situacijo, bi vas prosil, da mi svetujete nekaj, kaj bo zame najbolje. Pa ne mi prosim govorit, da moja sporočila ne spadajo v “Psihiatrijo”, ker je že vse to kot bolezen v moji glavi!

Ponižno prosim za odgovore in vam želim lep dan!

Zivjo,

ne bom rekla, da lepo, da nisem sama, ker je zelo zalostno in mucno, ampak te povsem razumem, samo da je pri naju drugace. Fant si zeli bolj svoboden odnos(obvezno na jedilniku prijatelji), da bi pocel, kar pac mora v teh letih in na drugi strani jaz, ki si zelim strastno mocno zvezo. In problem je enka kot je bil pri vaju…ljubosumje, nezaupanje seveda z moje strani…prislo je ze tako dalec, da zdaj zivim iz minute v minuto, saj zdaj zivim svojo zadnjo priloznost, in ce jo unicim, bo konec in tako si bova lahko skupaj brisala solze…ampak mojih ne bos zmogel sproti obrisati….prej se bova utopila. Hudo je, strah me je in ves cas moram biti na prezi, paziti, da ne recem, kaj kar bi bilo povod za konec, prisiljeno uzivati…cudno se slisi, ampak je tako…ko sva s fantom zunaj se redkokdaj zabavam, vedno gledam, ce ga katera osvaja, ce on katero gledala, ce mi posveca dovolj pozornosti in taok noc mine, sigurno ne brez prepirov in tako sva blizje koncu.
Jaz imam se vedno upanje, se vedno bi vse naredila zanj in tudi bom, upam, da bom znala izkoristiti to priloznost, ker si fullllll zelim, da bi bila koncno srecna. In vem, da ce bi opravila s tem, da bi bilo rajsko….zelo mi je zal za vaju, da sta v bistvu vrgla vstran 4 leta samo zaradi tega….midva sva skupaj glede na vaju samo leto in pol, in ce bi se najina zveza koncala samo zaradi mojega ljubosumja, si ne bi nikoli oprostila. Samo ce sta oba izgubila upanje, potem je res tako najboljse.
skoda….pa upam,da si ne bova delila enake usode, ker boli, presneto mocno boli…vso sreco……

Spoštovani Tadej,
sklepam , da se je vaše samospoštovanje po številnih spodbudnih odzivih že toliko okrepilo, da boste v svoji okolici postali neodoljivo privlačni ne le drugim dekletom, temveč tudi njej, h kateri se v mislih nenehno vračate.Stopite vendar iz sobe, življenje je zunaj !

Dragi Tadej,
vidim, da si na dobri poti in to me zelo veseli. Znaš že kritično pogledati in ocenjevati njeno vedenje in njene izjave. Seveda pravilno presojaš dogodke ( morje, silni komplimenti- zakaj ti le to pripoveduje?!, nasprotujoče si izjave, debele laži, izzivalno oblačenje, prava trapa je! ), a se loviš na neke slamice, za katere sam prav dobro veš, da so samo prazne slamice.
Zdrava pamet ( ki je imaš v obilju!) ti neizprosno kaže resnico, a na čustvenem nivoju je še nočeš dojeti. S tem, ko zmoreš tako kritičen pogled na njeno vedenje, pravzaprav že sam nakazuješ, da je v resnici sploh več ne ljubiš, ampak imaš samo težave s trganjem nekaterih še vedno premočnih vezi. Mogoče se motim, a zdi se mi, da te je zasvojila predvsem spolnost z njo, prav gotovo je bila ona tvoja prva in edina izkušnja. In tega nekako ne moreš iztrgati iz sebe. Zato jo želiš nazaj za vsako ceno.
Je tako ? … Dragi Tadej, ko ti bo uspelo rešiti se še te odvisnosti, boš zadihal in boš svoboden. Ne ždi v sobi, v postelji! Poglej, kakšno zlato jesen imamo, naužij se sonca!
Na kolo in v naravo! Odpri se novim doživetjem.
Kako bom vesela, ko se boš oglasil in boš OVER. Gaja

Hm…Gaja, zdi se mi, da bom moral biti še dolgo v kontaktu, če želiš, da ti sporočim, ko bom over…Morda si mi še bolj odprla oči. Res je morda tako, da me je zasvojila spolnost. In res je, da je edina s katero sem to počel. Nekako si ne morem predstavljati, da bi lahko to počel s katero drugo, saj bi imel občutek krivde. Ampak…ne morem lagati. Tudi druge stvari me vlečejo nazaj k njej. Predvsem najini srečni skupni trenutki, ki pa jih je bilo zadnje čase malo. Rad bi tako čarobno zvezo, kot sva jo imela prvih šest mesecev. O tem rad sanjarim…toda midva nisva več sposobna za nič. Čustva so tisto, kar mi nagaja…čustva…Ta se nikoli ne strinjajo s pametjo…In presneto boli, ko jo vidim, da ona ne čuti tako kot jaz. Ona, ki je bila tudi del najine pravljice.

Srečno in hvala!

Dragi Tadej,
vsi smo kdaj živeli svoje pravljice in vse se ne končajo s
srečnim koncem. Časa, saj veš, ne moreš zavrteti nazaj in ona ne more biti več to, kar je bila. Zakaj se je spremenila, ohladila, umaknila, lahko samo ugibam. Nočem ji delati krivice, ker je ne poznam, no , vsaj zdaj se obnaša zelo čudno.Mogoče enostavno ni dovolj zrela za resno zvezo, ti pa seveda si.
Seveda vse to zelo boli, ampak namesto da žaluješ za preteklostjo, poskusi ugotoviti, kaj je bilo v vajinem odnosu narobe, da bi se iz tega lahko kaj naučil za naprej.
Oglasi se še kaj.
Gaja

Ni konec sveta, boš videl. Boš pa zato potreboval čas, čas in še enkrat čas. Žal je edini, ki RES celi rane. Pa tudi zaupanje se človeku malo podere. Prvih nekaj tednov je najhujših. Vsaj jaz sem tako doživljala, ko sva s fantom razšla. Prve pol leta po tem sem bila povsem iz sebe. Posebej zato, ker sem ga močno ljubila in nisem pričakovala, da se bo odločil tako kot se je. Zdaj je minilo skoraj dve leti od takrat in lahko rečem, da sem ga prebolela. Moja sreča je v tem, da ne živiva v istemmestu, tako, da ga ne srečujem in tudi skupnih znancev in prijateljev nimava. V vsakem primeru pa si postavi nov svet, nove cilje in zadaj nove aktivnosti, drugače ne gre. In čim manj bodi doma, ker tam je najhuje. Če greš malo ven, s časoma vidiš, da se vsi svetovi niso podrli, da še vedno obstaja nek svet,ki te sprejema, neki ljudje, ki jim ni vseeno zate in tako je lažje dvigniti glavo in iti naprej. Ker vedno moraš hoditi po poti naprej, nikoli se ne smeš obračati in sploh nikoli vračati. Če enkrat ni šlo, tudi drugič ne bo šlo. Sreča v ljubezni ni izpit, ki ga delaš dvakrat, trikrat. Ali je ali pa ni, vsaj ne tako kot bi moralo biti: zaupanje in medsebojno spoštovanje. Jaz sem po tem, ko me je pustil molila samo za eno: da se nikoli, res nikoli ne bi poskušal vrniti nazaj, zato, ker vem, da nne bi bilo nikoli več tako kot je bilo. Ne bi bila srečna, ne bi bilo zaupanja. Ko enkrat razbiješ, tudi zlepljena glaževina ni več celota…
Glavo pokonci, čaka te kaj boljšega!

Nikita, tudi tebi hvala za te optimistične besede. Težava je pa vseeno v tem, da živiva v istem kraju in imava iste prijatelje. Občasno pa malo iz radovednosti kontaktirava po GSM. Zaradi tega ne morem dobiti občutka, da je ZARES konec.

Srečno!

Tadej!

Malo prebiram zgodbe drugih, da najdem še zase kaj uporabnega 🙂 pa me zanima, kako kaj tvoje življenje po enmu mesecu, odkar se je nazadnje pisalo o tem..?

Pa še moje mnenje na kratko.. punca je še premlada za resno zvezo, po možnosti levinja, ker poznam eno, ki se tudi ful rihta, da pokaže svetu, kdo je najlepsi in najbolj samozavesten… ponavadi so ravno take najbolj zakompleksane.

Mislim, da bos prezivel in si našel kako sorodno dušo. Meni bi se zdelo pa najhuje zvezo po nekem dolgem casu (v mojem primeru 2 leti) prekinit, kot pa potem zivet sam…

No, se beremo!

Ej ne vem kaj ti naj rečem glede časa…jaz sem bil s punco skupaj 8 mescov, od kar sva šla narazen je minlo pol leta pa je nisem prebolel niti najmanj, včasih se mi zdi da je vedno težje…taki občutek imam kot da je ne bom nikoli. Eni to prebolijo v roku 14dni, 1 mesca…ne vem, kak je to možno. Pomojem zlo odvisno od tega kaj si čutil do nje, po pisanju sodeč zelo dosti. Hm..dost sreče pri prebolevanju, lahko pa se pridružiš tud društvu obupanih :>

LP, miki

Joj, obupana…se opravičujem, ampak nisem gledal več na ta sporočila. Glede mene…ne vem…enako je. Občasno kontaktirava, govori mi, da me bo vedno ljubila in ne bo imela drugega. Jaz čutim res tako. Po horoskopu je vodnarka. Vse skupaj se še vedno vleče in res ne vem kako se bo vse končalo. Za nameček lahko povem, da sva bila za novo leto skupaj…sama….Že tisočkrat sva bila zadnjič skupaj, da sva se dokončno poslavljala…eh…

Lep pozdrav in srečno!