konec
Zdravo!
Saj ne vem kje naj začnem.
Stara sem 20 let in študiram. Pred par dnevi so mi postavni diagnozo določene kronične bolezni. Malo sem brskala po internetu in prišla do podatka, da imam še približno od 5-15 let življenja. Saj mi je zdravnik povedal, da je smrtno…Samo kdo bi jih jemal resno. Ha ha!!! Kaj pa zdaj??? Torej če malo povzamem -nikoli ne bom dočakala (recimo v najboljših primerih in da računamo malo, da se medicina razvija) svojega 40. rojstnega dneva! Kaj je to zadosten razlog, da si “malo” potrt? Sicer moram priznat, da nikoli v svojem življenju se nisem kaj precej brigala za svoje zdravje…Mam za sabo kar lepo zgodovino samopoškodb in moram rečt, da proti temu zdaj, tisto ni bilo nič. Saj ne vem, kako se naj dalje vržem v študij. Niti ne vem, kako naj staršem povem. Kaj šele prijateljem. Prosim, ne me obravnavat kot da se hočem ubit, ker to ni moj namen. Samo… Kako naj s tem podatkom živim???
Težko. Res vem kaj bi ti svetoval. vidim, dve možnosti: Da ti to okupira, misli, do te stopnje, da postaneš čustvena razvalinam, ki samo čaka na smrt in se preda. Lahko pa z iskrico upanja zanemariš zdravnikove besede in jih daš na stranski peron, ter živiš z oguljeno a lepo mislijo: živi vsak dan, kot da je zadnji
Pozdravljena!
Sprejeti diagnozo bolezni, še posebej kronične, je zelo težko in najbrž boste potrebovali nekaj časa, da se boste naučili s to informacijo živeti.
Razumljivo je, da ste potrti in žalostni, vendar poskusite izkoristiti, kar vam je dano. Živite polno, počnite stvari, ki vas veselijo.
Ker niste povedali, s kakšno boleznijo se spopadate, vas težko konkretno napotim, predlagam pa vam, da poiščete kakšno skupino (za samopomoč), kjer se srečujejo ljudje s podobnimi težavami. Lažje vam bo, ko boste videli, da niste sami, da tudi drugi premagujejo različne težave, njihove izkušnje pa vam bodo v vzpodbudo, podporo in pomoč v vaši situaciji. Zaupajte ljudem, ki so okoli vas in bodo z vami in za vas stiskali pesti….
Še enkrat pa: študirajte, se družite, …skratka počnite stvari, v katerih uživate.
Vse dobro vam želim in držim pesti.
Lep pozdrav, Mihaela.
P.S.: Če bi želeli kakšno konkretno pomoč, se lahko obrnete name preko maila, kliknite na ime zgoraj v postu.
Spoštovani!
Popolnoma Vas razumem, da je težko sprejeti takšno resnico, še težje je zdravniku, ki mora povedati, pa Vam mora po vesti. Vendar vedite, da se nobena juha ne poje tako vroča. Če boste pazili na svoje zdravje, naredili v življenju, kar boste mogli, boste živeli polno in zadovoljno, ne glede na to, koliko let še bo. To je najvažnejše. In od tega je odvisno, ali bo kakšno leto več, seveda, če boste tudi za zdravje naredili, kar je potrebno in še kaj več.
Obenem pridno študirajte, tudi družba naj bo ta prava in dejavnosti, da se ne ukvarjate sami s sabo in potem s svojimi problemi, to je najslabše.
DRŽITE SE REDA IN RED BO DRŽAL VAS- ne suženjsko, ampak po pameti!
Spomnite se na pesimista in optimista, ki sta pila kozarec vina. Prvi je bil žalosten, ker ga je pol že spil, drugi pa vesel: “Še pol kozarca imam!” Veselimo se življenja, da ne bo čas izgubljen!
Darko Ž., duhovnik, 39 let
Mislim da boš življenje jemala popolnoma drugače,ker sedaj je vsak trenutek dragocen,gledaj življenje s pozitivne strani.Uživaj v vseh svojih delih in naj ti za ničesar ne bo žal.Moj oče je imel raka na požiralniku dve leti in se je z njim spopadal do konca!Zaradi raka se je hranil preko sonde(skozi popek) in zdravnik je rekel,da pacienti,ki se tako hranijo doživijo le 2-3 mesece,moj oče je 2 leti!Bil je sicer zaprt vase a razgledan človek.Veliko knjig je prebral in je bil optimističen in to zelo.Ob začetku diagnoze raka je rekel,jedel bom pasjo mast pa bom ozdravil raka in tako tudi zdravniki vedeli ne bodo da sem ga sploh imel.
Žal ni bilo tako:(Bilo pa je optimistično in je živel vseskozi tako.
Zlobica hotel sem ti samo povedati,da z veliko volje lahko ozdraviš bolezen ali pa če je neozdravljiva,neprimerno podaljšaš življenje!
Ne se predat!
LP
Oj
Takole ti bom rekel. Nadaljuj kjer si končala. Študiraj naprej, da prideš do cilja, ki ga imaš v okviru študija postavljenega. Ne oziraj se na to kaj pravijo, ker preide v podzavest in nevede ubija duha v tebi. Preprosto živi dalje. Če boš povedala prijateljem pa je odvisno od tebe. Tudi odvisno za kakšno bolezen gre. Če bi meni postavili tako diagnozo jim ne bi želel povedati zaradi odnosa. Vsi bi se drugače obnašali do mene kar bi me samo opominjalo kakšna je moja usoda, ki so mi jo napovedali. V takem primeru raje vidim, da nihče ničesar ne ve.
Da poveš staršem pa bi se spodobilo. Ob enem pa jim dopovej in prosi, da se do tebe obnašajo enako kot so se prej. Lahko pa tudi obdržiš zase. Odločitev je tvoja.
Kar lahko narediš v največji meri je to, da živiš dalje kot, da ti ni nihče rekel, da boš živela od 5 do 15 let.
PS: Sam sem bil v neki podobni situaciji pa še vedno hodim po zemlji. Sem prepričan, da je v veliki meri pripomoglo to, da nisem vedel in se tako nisem nikoli oziral na to. Lep kos pogače pa je dodala tudi alternativna medicina h kateri sem se zatekel, ko so me začeli samo pošiljat od vrat do vrat.