Pozdravljeni,
redno berem ta forum in se čudim, kako neverjetno osebe z MOM enako funkcionirajo. Prebrala sem kar nekaj vaših izkušenj in dogodkov in velikokrat sem dobila občutek kot bi brala svojo zgodbo. Tudi sama sem vztrajala v zakonu z MOM partnerjem dolgo, predolgo. Prvič sem zasledila informacije o tej motnji šele v oddaji Polnočni klub in lahko rečem, da sem takrat doživela razsvetljenje. Do takrat sem namreč vedno iskala pri sebi krivdo za prepir, saj je znal vsako situacijo tako zmanipulirat in obrniti, da sem na koncu ostala brez besed in z občutkom krivde, da ga nenehno lomim pri komunikaciji. Leta in leta sem si po prepirih govorila, da moram biti naslednjič bolj prijazna, pazit, da mu ne skočim v besedo, bolj pomislit kaj rečem, vedno je bilo kaj, kar morda nisem naredila, pa bi morala… Tudi jaz sem morala z njim debatirat dolge ure tja do jutra, zakaj sem rekla to pa to…kaj sem mislila takrat pa takrat… pa seveda noben odgovor ni bil pravi, včasih sem se v teh seciranjih tako zapletla, da sploh nisem vedela kaj sem že prej rekla, oz. kaj se sploh pogovarjava. On pa, kakor da bi se hranil z mojo energijo – bolj ko sem bila jaz izčrpana, bolj je bil on živahen in pri stvari… grozljivo!
Bila so obdobja mirnega in prijetnega življenja – vedno po obdobju hudih pritiskov, ko sem mu ponovno zagrozila z ločitvijo. Takrat mi je nosil rože, po slaščičarnah cele dopoldneve iskal slaščice, za katere sem nekoč omenila, da sem jih rada jedla v otroštvu… izpolnil mi je želje, še preden sem jih omenila.
Verjamem dejstvu, ki je bil že večkrat omenjen, da se taka oseba nikoli ne spremeni – lahko se samo malo potuhne in preži do naslednjega napada. Tako življenje pa resnično pušča posledice – sama zase še vedno ne vem, ali ne bi bilo nujno, da si poiščem terapevta, saj mi ni jasno, kako sem lahko to preživljala dolga leta.
Lahko od blizu vidim, kam pripelje vztrajanje v taki vezi – prijateljičin oče je tudi precej tipičen MOM, njegova žena ni zbrala moči, da bi ga zapustila, zdaj sta oba stara že preko 70 let in gospa deluje tako, kot bi bila malo zaostala. Kar koli je rekla oz naredila je bilo narobe in tako jo je najbolje odnesla, da je bila pač pogreznjena vase in tiho. In tako bo vedno, brez svojega mnenja, brez svojih želja, nekako podobno bo živela kot fikus v dnevni sobi,vse tja do smrti. Zanimivo pa je, da ji otroci za to njeno mučeništvo niso hvaležni, ampak vedo, da bi jim bilo brez očetove prisotnosti marsikaj prihranjeno.
Tako da, drage punce, če je le možno, odidite – boljše jesti samo krompir in zelje v miru in sreči, kot kaviar s tesnobo v srcu.
Srečno!

Dobro povedano, se s svojimi izkušnjami povsem strinjam. Pa da ne bo narobe razumljeno, da tukaj vedno “propagiramo” ločitev od momsterja. Gre le za to, da je zaradi njihovega odklanjanja, da bi se tudi sami zares soočili sami s seboj in nekaj zares spremenili in ker so vedno drugi krivi, le malo možnosti, da bi takšen odnos uspel tako, da bi bil za drugega koliko toliko zdrav in znosen.

To se vsaj po mojih izkušnjah da le, če se sam pri sebi zelo porihtaš in nato postaviš jasne in trdne meje v okviru katerih potem odnos lahko živi brez hude škode za vse v njem, le da se takrat pogosto soočiš tudi s tem, da v resnici ( čustveno) nimaš partnerja, temveč (čustveno) otroka ali najstnika. Verjamem, da so tudi izjeme, kjer so se stvari uštimale ( že statistično jih mora biti nekaj) le da jih jaz še nisem srečala, Bi bila pa zelo vesela, če bi tudi to kdaj doživela.

Gitta Ana

Hvala, Gitta Ana za vsa znanja in izkušnje s tega področja. Verjamem, da si marsikateri (oz. marsikomu) odprla oči, da ni sama kriva za partnerjevo slabo voljo in izbruhe, ker bo vedno našel vzrok za napad.
Bi pa rada povedala, da imam v nasprotju z večino zelo dobre izkušnje z CSD – jem. Bivši mi je namreč grozil, da nimam nobenih možnosti, da otrok ostane pri meni, saj bo dokazal kako nora in nesposobna sem. Brala sem zapise, da so zaradi svoje spretnosti manipuliranja in obračanja resnice, socialne delavke pogosto v dilemi kdo je v resnici žrtev in znajo osebo, ki se je končno odločila, da zapusti partnerja, dodatno prizadeti. Sama sem se izogibala postavljanja diagnoze pred strokovnjaki, saj vem, da so on tisti, ki naj bi imeli uvid v situacijo.
Morda sem imela srečo, da sem naletela na socialno delavko, ki je motnjo poznala in tudi prebrala knjigo Ne stopajte več po prstih. Tudi ona je bila mnenja, da se motnja težko odpravi, če pa ima oseba resnično željo po spremembi, se lahko malo obrusi robove.
Verjamem, da je imel bivši partner vsaj občasno, ko je ugotovil, da ga bom slej ko prej zapustila, res željo po spremembi. Da bi imel samo on kakšno težavo, to ni priznal nikoli. Samo z mano mu nekako ne gre pa ne gre, ker sem včasih tako svojeglava in trmasta… Ko sem mu nekoč previdno omenila mejno osebnostno motnjo, za katero naj bi trpelo kar veliko ljudi, je odvrnil, da je nekaj o tem bral, samo, da to v resnici ne obstaja, da je to poizkus nove tržne niše kvazi psihiatrov. Kako tipično!
Je pa verjetno res tako, kot si napisala – lahko se živi z momsterjem, vendar je potrebno biti nenehno na preži in imeti zelo trdo kožo. V vsaki situaciji pa imeti še rezervni plan B – kaj bom storila, če bo on storil to. So pa v teh primerih res na slabšem moški z otroki, saj verjetno CSD otroke kljub moteni mami, otrok ne dodeli njim. V takem primeru je razveza res huda za otroke.
Morda so res ozdravitve možne – verjetnost je najbrž tolikšna, kot bi se nepismen pastir začel ukvarjati z kvantno fiziko. Je možno!
Vse dobro želim!