Pozdravljeni,

Prebrala sem spodnji post na temo o komunikaciji in se še bolj zamislila. Najina zgodba se ni tako začela, ampak sedaj je pa skoraj identična.

Včeraj zvečer sva se z možem spet sprla. Ko je prišel iz službe, sem ga pozdravila, povprašala kako je in to, pa bil precej hladen in odmaknjen. Popoldne skorajda sploh ni govoril z mano in otroci, držal se je zase in deloval, kot da ga kaj muči. Na moje izrecno vprašanje je odvrnil, da ni nič narobe. Če mu lahko pomagam, tudi ne. Zvečer je gledal televizijo in se z mano ni pogovarjal. Ko je prišel v posteljo, je hotel kar zaspati, jaz pa sem želela razčistiti, kaj je narobe, da se tako obnaša do mene. Tako= hladno, kot da sem mu kaj naredila, kot da je jezen name, skratka, da me je ignoriral. Vnel se je prepir (ne prvi takšen), naj ne drezam vanj, da ni nič narobe, da zakaj bi pa moral ves čas govoriti z mano, da jaz tako ali tako ves čas govoričim, kaj je tega treba, da me sploh ne more poslušati in da če silim vanj, se mora pač še malo bolj odmakniti.

Sedaj pa me zanima, ali me upravičeno moti njegovo odmaknjeno obnašanje, čeprav nisem ničesar naredila. Ali moram spoštovati njegovo željo, da ga pustim pri miru, čeprav lahko tako kujavo obnašanje traja tudi po več dni? Ali je to, da silim vanj narobe? Problem je v tem, da za moje normalno funkcioniranje potrebujem neko komunikacijo, če je ni, sem prizadeta in žalostna in imam občutek da je nekaj narobe, zato bi to rada razčistila. Čim pa skušam razčistiti, prizadenem moža in ga prisilim v še večje umikanje. Kaj naj storim, saj ne morem čakati dan, dva, tri, da se mož neha umikati, trpeti toliko časa, da se me niti dotakne ne (niti objema, poljuba…), ta čas tiščati v sebi svojih občutkov in ga ne omejevati s tem, ko pa ja želim z njim deliti vse, kar se mi dogaja (dobro in slabo), želim se z njim posvetovati, načrtovati,… Mogoče bi se še lahko zadržala ta čas, ko se “zavleče v jamo”, če bi vedela, da bom naknadno izvedela, kaj je bila težava, oziroma dobila neko pojasnilo, zakaj se je osamil. Toda moj mož hoče po poteku tega časa, da se obnašam, kot da ni nič bilo, jaz pa ne morem, ker je zame ta čas kot neka luknja, problem, ki ga moram razčistiti, da lahko potem normalno funkcioniram naprej. Težko trpim njegovo odsotnost, skoraj še teže pa se potem pretvarjam, da se ni nič dogajalo.

Mož meni, da precenjujem besedno komunikacijo, jaz pa ne vem, na kateri drug način bi še lahko komunicirala. A ja, skupaj pa sva kakih 10 let, tako da nisem neka naivna mladoporočenka. In ne, ni čisto od začetka tak, včasih je imel ta obdobja umika bistveno redkeje in tudi takrat sva se na to temo kregala, zadnje čase pa bi praktično ves čas rad imel mir (pred mano in otroki).

A ja, prebrala sem Najino ljubezen, pa eno knigo patra Gostečnika, enkrat sva bila na zakonski skupini patra Gostečnika, prebrala sem Moški so z Marsa, ženske z Venere, ampak možu se zdi vse to brez zveze. Želi si samo, da ga vsi pustimo pri miru.

Kakšen nasvet?
LP

…glede na to, da ste prebrali knjige…Ker upoštevate moževo potrebo po “votlini” v normalih mejah(nekaj ur), menim da bi moral tudi on vašo po notranji intimni bližini(ki nam jo prinaša tudi komunikacija)…
Imate vso pravico, da izrazite svojo željo in da so vaše potrebe tudi zadovoljene…
Po pisanju sklepam, da se vaš mož obnaša kot “velik otrok”, mora biti po njegovem in ga je treba razumeti in ujčkati… ko ima težave, se svet vrti samo okoli njega… in se ni željan/sposoben takrat (vsaj čez par ur) iztopiti iz sebe in vživeti v drugega in kaj narediti za vas(kljub temu, da njemu ni)?
Mogoče ga vprašajte, kaj mu manjka v vajinem odnosu, kaj potrebuje(razen tega, da ga pustite pri miru)?Da vam pač ni vseeno kako je…
Za odnos je potrebno, da delata oba!
Vam pa res toplo priporočam, da še preberete knjige od Sanje Rozman, če že niste:Peklenska gugalnica, Sprememba v srcu in Zaljubljeni v sanje-bo še kakšen uvid in nakazana rešitev vašega problema
Kaj je še možno narediti: pojdita k partnerskem psihoterapevtu oba in hodita redno(1x tedensko) nekaj mesecev(najmanj 6 mesecev), ker krajše obdobje ne more prinesti rezultatov…
Kaj menite?

Ne obupajte…Vredni ste, da ste srečni in ljubljeni!

To kar ti bom povedala vsekakor ni strokovno mnenje je pa del resnice, ki pa ti ne bo pretirano koristila.
Tvoj mož te zavedno ali pa nezavedno s takim obnašanjem drži na kratko oziroma te ima pod kontrolo. S takim obnašanjem pridobi tvojo 100 procentno pozornost. Z obnašanjem toplo, hladno te dela nesigurno in odvisno od njegovega razpoloženja. Na nek način te čustveno zlorablja.Ob takem obnašanju pozabljaš nase in svoje potrebe in misliš samo na to kako bi ga spravila v dobro voljo. Tudi sama sem imela takega moža. Zraven njega sem postala privesek, ki je pozabil nase in mislil samo na njegovo dobro ali slabo voljo. Nekega dne mi je bilo vsega dovolj, spakirala sem in vzela otroka ter šla sama z njima na dopust. Prosil me je naj se vrnem in kakšni dve leti je bilo boljše. Potem se je spet začelo in ker sem se želela ločiti ga je to streznilo in spet je bilo nekaj let boljše. In tako celo življenje. Ko sem pred dvema letoma vsa zlomljena od ignorance in tišine dobila živčni zlom se je bil pripravljen pogovoriti in ugotovila sva, da je v bistvu on v depresiji in sploh ni zmožen vplivati na svoje vedenje. Zdaj si zdravi depresijo in je drug človek. Normalno funkcionirava in imava praktično prenovljen odnos in zakon. Kako bo v prihodnje ne vem. Jaz sem očitno pristala na te vzpone in padce. To je moja zgodba upam, da ti bo kaj koristila.

Tole mi je zelo pomagalo!

Tudi moj mož je tak, vendar se bojim, da je zame že prepozno. Utrujena sem od čakanja, iskanja in lačna topline, pogovorov, objemov, dotikov, ljubezni.

Ali naj bi terapevt opazil depresijo, hodila sva namreč na skupinsko terapijo,, kjer pa je mož le občasno sodeloval?
Bioenergetik mu je rekel, da, mislim da delci, pri njem nihajo neusklajeno? Posledica naj bi bila, ne depresija, ampak tesnoba.

Ali kdo ve kaj več o tem?

Mož je sladkoren bolnik. Ali lahko vplivajo tudi zdravila na spremenjeno vedenje oz. bolezen sama?