Pozdravljeni,

Smo mlada družina in živimo pri moževih starših v svojem stanovanju. Življenje tu je dokaj solidno, s tem da sem se jaz že malo utrdila in ne odreagiram na vsak taščin komentar, ter poskus komandiranja mene in moje družine. Tašča je brezposelna in ima doma vse pod kontrolo, mož ji samo kima in kima vsaj na vzven, drugače vem da ima on glavno besedo, mislim da tako kot večina moških. Uglavnom za mojega moža in tasta je normalno, da tašča skoz nekaj godrnja in oh in sploh. Jaz sem se tudi nekak navadila da to ni moj problem in se ne obremenjujem. Tudi sama sem doma, pač sva se z možem tako odločila in skrbim za najine otroke……problem pa je sledeči…..tašča je naredila celo sceno ker sem šla včeraj hčero k njej iskat. Hčerka je bila pri meni kaznovana in je šla dol….tašča pa da kaj mi je če ne sme nič imet otrok, da se ne bojo od nje nič slabga naučil in da naj jih ne branim k njej it.(dgače so trije otroci vsaj eno uro vsak dan pri njej) Ko je mož prišel zvečer dam pa takoj nanga navalit da otroci jokajo, ker ne smejo pri njej bit in da jih jaz na silo gor v svoj stanovanje vlečem….. Sploh mi ne dovoli da prevzamem kontrolo nad svojimi otroki, takoj vse obrne v svoj prid. Uglavnom dons je tašča čist zdelana…ker se jaz tako obnašam….prosim vas za kak pameten komentar…pa ne v smislu da se naj mož postavi za svojo družino….ker on niti ne dojema kaj se dogaja….skratka jaz se ji ne mislim klanjat in otroke vzgajat po njeno….kako naj mirno živimo s taščo, ki je navajena da je vse po njeno.

Spoštovana oka,

to, kar doživljate v odnosu s taščo je povsem razumljiva jeza (izraža se na različne načine, npr. kot prezir, včasih kot posmeh ipd.) zaradi občutka ogroženosti s strani tašče, kar je potrebno vzeti resno – tako vi, soprog kakor tudi tašča in tast – in to ne glede na to, koliko ste se vi že »utrdila« ali pa ne in koliko se taščo jemlje kot »godrnjavo« itn. Pri tem pa vam veliko lahko in tudi mora pomagati ravno soprog, o katerem bo več besed na koncu. Zavedati se moramo, da ni nikoli lahko, ko skupaj živi več generacij, saj so to različni ljudje in odnosi, v skladu s časom tudi drugačne navade in nenazadnje tudi drugačne vrednote. Zato temu ni potrebno vsakič in vsepovsod iskati skupni imenovalec, kjer smo vsi enaki itn., navaditi se je potrebno živeti v različnosti, ki je ne samo ravno tako svobodna in spoštljiva do sočloveka, temveč obljublja razvoj, rast, ne pa eno in isto ponavljanje enakih vzorcev mišljenja, vedenja in čustvovanja. Človek je namreč razvojno socialno bitje, ki se spreminja in ravno tako tudi njegovi odnosi.

Kar se tiče ukrepov, je pomembno dvoje: najprej to, da četudi živite pod eno streho, ste dve popolnoma različni družini treh generacij, odtod sledi, da je potrebno razmejiti vaše vloge, kar pomeni, da se točno ve, kaj pomeni biti otrok, kaj starš in kaj stari starš, kaj kdo mora in lahko odloča in dela; glede otrok imata LE vidva z možem izključno pravico in odgovornost do vzgoje, stari starši imajo lahko vse druge vloge, razen vzgojne; vsekakor imajo tudi otroci pravico do posebnega odnosa z babico, dedkom in obratno, vendar ne na način, kakor se komu vzljubi – tu je potrebno vselej upoštevati starše. Spoštovanje starša pa pomeni, da se mu prizna ta odgovorna vloga 24h na dan, vedno in povsod.

Če vas je morda strah, da bi imela babica nad vnuki pomemben vpliv, se lahko oddahnete, ker ga ne more imeti (lahko ga pa ima kot mati nad sinom); namreč, otrokom je to čustveno že zelo zgodaj jasno in v kolikor je to tudi vama kot staršema jasno, potem so skrbi odveč. Drugače pa je, če si kot starša (zlasti pa soprog kot sin) dovolita poseganje v vzgojo in vaše družinske odnose s strani starih staršev. Glavni medgeneracijski problem zato vidimo takrat, ko se problemi iz odnosov ene krivično in nekritično selijo na drugo generacijo, tj. če imata starša svoje odrasle težave, naj s tem ne obremenjujeta otroke, ki teh zadev razvojno sploh ne morejo in tudi niso dolžni razumeti; ali pa, če staremu staršu ni po všeči nevestin odnos do svojih otrok, ker se čuti kakorkoli prikrajšana, je to izključno njena odgovornost in lahko le na primeren in nevsiljiv način to izrazi, nima pa pravice soditi, kaj šele kritizirati vaš odnos do otrok in se tako vmešavati v družino. Vsa ta pričakovanja morajo zato biti kar se da jasna, sicer so hitro posredi zamere in bolečina.

Zato ta samoumevnost, da je tašča pač takšna, kot jo jemljeta soprog in tast, pomeni, da se je kot osebe ne jemlje zares, njenih čustev in ravnotako mišljenja. To je krivično tako do nje kot do vseh v hiši. Potrebno je stisko in probleme jasno izpostaviti in pri tem spoštovati dostojanstvo sogovornika: vsak ima pravico biti to, kar je in čutiti to, kar čuti, seveda z odgovornostjo do sebe in drugih v zgoraj razmejenih odnosih.

Za konec pa glede pomembne vloge soproga: le-ta z vami in svojo družino živi pri svojih starših in je zato še bolj kot vi odgovoren za to, kako in kaj se dovoli njegovim staršem, ko prihajajo v stik z njegovo družino (tj. z vami in otroci). Če pri tem prihaja do težav, ki prebuja jezo tudi v vas, je v tem po vsej verjetnosti veliko tudi soprogove jeze, ki se je morda kot sin ne upa priznati do matere oz. staršev; ne vem, koliko se on upa oz. lahko postavi zase in svojo družino; kakorkoli, na njem je ali bo to vzel zares ali ne, saj vi očitno že znate postaviti potrebno mejo za svoje dostojanstvo. Predvsem pa mora prevzeti iniciativo kot soprog in oče ter organizirati pogovore v zvezi s temi odnosi in počasi postaviti stvari na svoje mesto, da boste mirni vi, on, njegovi starši, predvsem pa nedolžni otroci. Tako bodo odnosi za vse bolj pregledni in plodni. Sicer gredo lahko stvari navzdol v še bolj zapleteno stisk, kar pa, če res hočemo, lahko zmeraj preprečimo.

Iskreni pogovori vselej jamčijo dolgoročne rešitve, tudi za “komandorje”.

Srečno!