koliko vas je, ki se vam debeli ljudje gnusijo, pa si tega ne upate reči, da vas nebi imeli za nemoralne
Dobro, da ne morete brati misli drugih ljudi, ker se vsi po vrsti čisto zagotovo gnusite vsaj nekomu tam zunaj.
Je tam zunaj toliko enako čudnih in plitkih ljudi, kot ste sami, da se za vsakega od vas zagotovo najde kakšen razlog: dovolj je, da se vam na frisu vidi, da ste zoprni, niste več rosnih let, ste čudno grajeni, imate velike ali premajhen, gomoljast ali zašiljen nos, narastek, špinačo med zobmi, zaudarjate na avtobusu, se pretirano dišavite, da ljudi obhaja slabost, ste v kinu glasni in pametujete, se trapasto režite, se prerivate v vrstah v trgovini, očitno ocenjujete druge ljudi in se hahljate ob njihovih domnevnih pomankljivostih, težite vsem in vsakemu, ki ni po vašem jusu, vtikate svoj nos v stvar, ki se vas ne tičejo …
Sem slučajno zadnjič ujela en video na takšno temo – predsodki in miti o debelosti. Ja, vse, kar klamfate tam zgoraj so navadni PREDSODKI.
Strašno luškana najstnica (je v angleščini, ampak je zadeva ameriško simpel za razumet, kar pomeni, da ste prava publika …):
http://www.youtube.com/watch?v=92rWQ-OIb1Y
P.S.
… opozarja:
‘Kadilci lahko resno poškodujejo nekadilce, ki jim težijo’ 😉
Tam zunaj imate množico pogosto precej kontradiktornih člankov in izsledkov raziskav. Kako to? Ker je stvar kompleksna in veliko bolj učene glave od vas očitno še vedno ne vedo prav vseh odgovorov, zanimivo pa da masa folka zlahka zreducira cel problem samo na: Kaj pa tok jejo?
http://www.mladina.si/tednik/200126/clanek/geni5-staranje/
Ni problem v manj jesti, ampak več se gibati. In nekateri se pač morajo gibati več kot drugi (zaenkrat):
Samo zate (in nekaj redkih pozitivcev tukaj) tale link.
http://www.pozitivke.net/article.php/Indeks_Telesne_Mase_Debelost_Kilogrami
Japonci so menda ugotovili (se mi sicer zdi že od prej znano), da je debelost povezana z osebnostjo: veseljaki so ‘hruškice’, resnobneži pa ‘posušene prestice’ 😉
Samo zate (in nekaj pozitivcev tukaj) tale luškan članek. Ker so bolj pomembne stvari od tega, kako človek izgleda:
——————————————————–
To so izsledki japonske raziskave, s katero je bilo ugotovljeno, da je debelost močno povezana s človekovo osebnostjo: veseljaki so ”hruškice”, resnobneži pa ”posušene prestice”.
Potek raziskave
Raziskavo so opravili japonski znanstveniki, in sicer tako da so primerjali osebnost anketirancev z njihovo telesno težo. Rezultati raziskave so bili objavljeni v Journal of Psychosomatilc Research. Več kot trideset tisoč ljudi na severu Japonske, v dobi od 40 do 64 let, je odgovorilo na vprašanja o svoji višini in teži ter hkrati rešilo test osebnosti.
Rezultati so pokazali, da imajo družabni ljudje pogosteje od drugih indeks telesne mase (ITM) višji od 25, kar je splošno sprejeta definicija debelosti, je povedal vodja raziskave Masako Kakizaki s tokijske univerze.
Ekstrovertirani moški imajo na osnovi raziskave 1,73-krat več možnosti, da postanejo debeli kot intovertiranci, medtem ko je pri ekstrovertiranih ženskah možnost za debelost za 1,53-krat večja. Anketiranci, ki so bili označeni kot tesnobneži, imajo hkrati dvakrat večjo možnost, da so nedohranjeni, saj je njihov indeks telesne mase nižji od 18,5, je še pokazala raziskava.
O gnusu ne bom razpravljal, ker nima v tej temi kaj iskati…
Lahko pa komentiram navedbe nekoga pred mano, da debelim ne gre zaupati odgovornih nalog zaradi pomanjkanja samokontrole in užaljenim odgovorom tipa “pa kaj še, potem tudi kadilcem ne gre zaupati”.
Pri teh zadevah je škoda časa za ugibanja. So raziskane že do obisti in rezultati že davno znani. Debeli ljudje (govorim o tistih z izrazito prekomerno težo) so večinoma prav tako sužnji svoje tegobe kot ostali “kemični” odvisniki. Telesno funkcionirajo v omejenem obsegu, mentalno pa so redno žrtev svoje potrebe, ki mora biti ciklično in ob pravem času zadovoljena. Če ni, ta počasi, del za delom prevzema kontrolo nad možgani, ki se čedalje bolj ukvarjajo z iskanjem rešitve kako jo zadovoljiti, vse bolj potiskujoč na stran ostale dejavnosti. Tako žal obstaja dejstvo, da so lahko pretirano debeli ljudje, alkoholiki, narkomani, strastni kadilci – čudoviti ljudje, da so lahko odlični delavci, ampak v trenutku, ko bo nastopil čas za novo “dozo” njihove droge in te ni v bližini, ne bodo več zbrani. Ob daljšem “postu” pa lahko postanejo celo nepredvidljivi. Če k temu prištejemo še bistveno povečano možnost sekundarnih zdravstvenih problemov kar naenkrat postane jasno, zakaj na zares pomembnih in odgovornih mestih ne boste našli izrazito debelih ljudi. Jih njihova tegoba preveč obremenjuje, da bi lahko uspešno konkurirali tistim z precej več “čistega in neobremenjenega” časa.
So pa lahko debeli ljudje prav tako, ali še bolj prijetni soljudje od drugih, ampak se morajo žal bistveno bolj potruditi, da to njihovo notranjo lepoto sploh kdo opazi. Medtem ko suh lahko naveže stik že samo s pogledom, debel pogosto potrebuje ure (dneve?) bližnjega sobivanja z drugimi, da počasi premaga njihove zadržke in morebitne predsodke. Malo jih je, ki to psihično zmorejo. Veliko jih obupa že na začetku poti. In kaj najbolj poteši obup? Polna skleda. Pa smo spet tam. Začaran krog.
Bi pa rekel, da so za toliko predebelih ljudi v bistvu še najbolj krivi starši. Še vedno je moderno, da že dojenčka bašejo do onemoglosti in nezdravo. Ga tako počasi vzgojijo v požeruha, ki si verjetno nikoli več v življenju ne bo opomogel. Pred časom smo v gostilni jedli pizze. Ker delajo res velike, smo naročili srednjo velikost. Za sosednjo mizo je bila mlada družinica. Fantek je imel morda največ 8 let. V tem času, ko je moja družba (sami odrasli) prišla nekako do polovice svojih srednjih pizz, je fantič že dobesedno zmetal vase celo, veliko pizzo. Pa smo jih dobili istočasno. Kakšni so starši, ki kaj takšnega sploh dopustijo? Ki so ob tem celo ponosni?
Zadnjič je bila na TV zanimiva angleška oddaja o debelosti, ki je počasi, s znanstvenimi meritvami razbijala mit za mitom. Tako so izničili mit, da nekdo poje ogromno pa je suh, drugi pa samo pogleda hrano in se že zredi. Testirali so skupino tistih, ki “nič ne jedo pa so debeli” in skupino “požrešnih” suhcev. V 14 dnevih so stehtali vse kar so zaužili, preračunali kalorije in porabljen čas. Debeli ljudje jedo običajno manjkrat, a količinsko in/ali kalorično veliko, jedo tudi relativno hitro. Suhi jedo večkrat, a manj kalorij in počasneje, obenem pa jih z več gibanja tudi izdatneje trošijo. Prav tako so istočasno merili produkte in čas presnove ter izmerili, da ne obstajajo bistvene razlike v presnovi med debelimi in suhimi. Tako so ovrgli tudi mit o tem, da nekomu vse kar poje gre v špeh, drugemu pa vse čez zadnjico ven. Ovrgli so tudi mit, da je debelost pretežno bolezenskega izvora. V resnici je takšnih “debeluhov” zanemarljivo malo. Večina preprosto za svoje potrebe preveč poje in se absolutno premalo giblje.
Sicer pa, vsak je sam odgovoren za svoje počutje in če je zadovoljen z debelostjo, mora biti to prav tudi drugim.
Ne-dam-se.
Rezultati japonske raziskave me niti ne čudijo. Preprosto se družabni ljudje in veseljaki bistveno več gibljejo med drugimi. Človeška druženja pa so po pravilu bogato pospremljena z viški jedače in pijače. Zato je razumljivo, da imajo bistveno večje možnosti za debelost kot introvertiranci. Si že videla koga, da bi si doma sam zase basal kot na kaki ohceti? 🙂 Sicer pa je vse v glavi. Pri nas doma se recimo skoraj skregamo, kdo bo kosil trato, ki jo je cca 2000m2. Ker vsi to jemljemo kot dobrodošlo rekreacijo, pri kateri te ne more miniti volja že po pol ure, ker je treba zadevo pač dokončati. Pri kolegu so se tudi kregali. Tam pa ni hotel kositi nihče. Zato si je ob sicer pol manjši trati kupil vrtni traktorček. Ta primer kaže na tipičen način razmišljanja posameznika in vpliv vzgoje. Kaj misliš, katera družina od naštetih dveh je “suha” in katera “debela” ? 🙂
Seveda je ta japonska raziskava precej poljudna. Je bila pa mišljena bolj v smislu, da razveseli prvo pišočo.
Glede oddaje, ki si jo gledal in razbijanja mitov pa tole: precej materialističen pristop raziskovalcev, ki jih je zanimal le input in output. Daleč od tega, da se mi zdi zanemarljivo. Ampak srž problema je v subjektu v sredini tega inputa in otputa.
Os raziskav tega, koliko genetika vpliva na debelost, se je že davno premaknila s tistega znanega: kdo hrano lahko le pogleda, pa se zredi, in kdo lahko je in je, pa gre po vsakem obroku na wc. Pa čeravno tudi to ni iz trte izvito: tisti, ki jedo večkrat in pomalo, imajo hitrejšo prebavo. Mnogo jih začne npr. hujšati že v mladosti zato povsem napačno: izpuščati začnejo obroke, namesto, da bi si jih omislili še več.
Os raziskav se je zdaj osredotočila na to, kako genetika, vzgoja in vpetost v vse skupaj subjekta samega povzroča to, da nekdo poje toliko več kot drugi. Od kje ta okvarjen občutek za mero …
In verjemi, ni vse v volji in želji. Je morajo imeti posebno debeli veliko več, kot drugi. Ker jih je KOMBINACIJA dejavnikov pripeljala do tega, da so kjer so. Preden človek ozavesti, prepozna in nato zmore voljo, ki je rabi veliko več, kot jo premore večina, ki tu pisari neumnosti, da nekaj v tej smeri DOLGOROČNO spremeni, pa zna tudi trajati.
In medtem MU NIČ NE POMAGAJO gnus, podcenjevanje in šikaniranje okolice. NIČ NE POMAGAJO! Kvečjemu ovirajo ga.
Koliko dragocene energije gre v nič, samo zato, ker se človek zaradi vsakodnevnih šikaniranj s strani ljudi ukvarja s porušenim čustvenim ravnovesjem. Čustva in hrana so pa spet povezana …
Stvari sploh niso tako simpel: input in otput. Je pomembno, ampak je v resnici to le vrh ledene gore te simptomatike, ki ji pravimo debelost.
Drugače pa Roman, pozdravljam tvoj vsaj približno konstruktiven pristop k temi 😉
Huh… sama spadam med debele in se mi debeli ne gnusijo. Pa ne da se mi ne gnusijo, ker sem sama ena izmed njih, ampak preprosto zato, ker se mi debelost ne zdi nagnusna, prav tako kot ne plešavost, suhost, mozoljavost (ok, če vidim koga res fuuuul mozoljastega, me prime, da bi mu to šla stiskat, gnusi se mi pa ne),…… gnusi se mi brisanje izločkov za psom, vampi, čiščenje školjke pod robom, ženski wcji v lokalih,… take stvari…
Hujšam že celo življenje in se zavedam, da popolnoma “normalna” ne bom nikoli… niti nočem bit, res ne… pa ne mi s takimi, da bi ITAK TAKOJ bila kot kaka manekenka, ker NE BI! Mislim, da mi je izkušnja debelosti dala določen plus, da znam na določene stvari drugače gledat in predvsem cenit, kot “normalni” ljudje…
Itak pa nikoli ne bo vse vsem všeč, tako da… vem, ko sem bila malo mlajš, ko smo ga šli ven žurat, pa sem šla s prijateljicami in nobena ni imela več kot 60 kg… pa so se začuda fantje bolj okol mene zbirali in komunicirali z mano… in tudi kar se spolnosti tiče, ni manjkalo… 🙂 Je pa res, debeli se moramo ful potruditi, da nas nekdo sprejme, medtem ko je pri suhih to nekaj samoumevnega…
Ja, rada bi še mal shujšala, sam da bi se pa dopustu odpovedala, ker bi me nekdo zajebaval? Pred kakim letom bi se mogoče celo res, zdaj pa… niti pod razno… se ne počutim 100% dobro v svoji koži, še vedno imam probleme, ker me folk občasno zajebava, češ, bajsa, in me take izjave zelo prizadanejo, ampak sčasoma dobiš mal tršo kožo… saj ni treba gledat, če kej ne paše, ane…?
(Roman, super prispevek!!!)
Bodi vesela, da so ljudje do vas obilnejših bolj vljudni, kot do nas presuhih. Redkokdo ti bo v faco rekel, da si predebela in da grozno izgledaš. Jaz pa sem take postave, da se bolj nagibam k presuhosti. Če ne jem najmanj(!)5x na dan in to v velikih količinah, takoj shujšam in se mi vidijo rebra. Trenutno izgledam super in mi dajo ljudje mir, ampak le zato ker sem v obdobju ogromnega apetita in žrem tako rekoč od jutra do večera. Ne vem kako bom shajala v prihodnje, saj je recesija in hrana čedalje dražja, jaz pa jo porabim ogromno. Ko pa pride kak stres, prehlad ipd, pa v nekaj tednih spet shujšam za 5 do 10 kil in ljudje me na cesti ustavljajo in sprašujejo če sploh vem, kako strašno suha sem in da grozno izgledam. Ja vem, dajte mi mir. Vem, da izgledam grozno in da sem ogledalo pokrila s črno zaveso. A me pelješ na pico? Pojem še tvojo, če ne zmoreš. Ljudje se preveč vtikajo v druge, sebe pa ne gledajo. Do tebe so morda vsaj vljudni in ti rečejo, da si obilna, okrogla, hruškasta… Jaz pa sem posušena, anoreksičarka, strašilo, okostnjak… No, grem si spet po piškote. A še zate pojem kakšnega?!?
Debeluhi se mi ne gnusijo, saj so večinoma prijetni ljudje.
Paziti pa moram na svoje oči, da ne pogledajo ene hudobne debeluhinje. Enkrat sem slučajno pogledala za njo, ko je odhajala skozi vrata, ker je nekdo ravno potrkal. Ko sem videla njeno debelo rit v prozornih belih hlačah, spodaj pa tangice, mi je resnično šlo na bruhanje.
Meni gre pa na bruhanje vsakič ko vidim prozorne bele hlače, skozi katere se presevajo tangice. Pa ne glede na to, ali se tako nosi manekenka, ali pa obilna ženska. Na bruhanje mi gre, da so ženske tako plitve, da morajo prav vse svoje telesne dele servirat na ogled, kot bedrca in perutničke pri mesarju. Perutnina pač ne dojema, da so moški lovci in jim je bolj zanimivo prikrito, zavito, nedosegljivo… Da imajo še kaj za olupit, ne pa da kar samo v usta pade. Sedaj bodo seveda zakokodajsale, češ saj se ne rihtamo zaradi moških, ampak zaradi seeebe. Me prav zanima, če res zaradi sebe tiste zoprne tangice oblačite. Celo večnost traja, preden se navadiš na tisti trakec, ki se drajsa po danki gor in dol in veselo pobira fekalije, da o bakterijskih vnetjih, ki iz tega sledijo, sploh ne omenjam. Sploh pa je največja katarza, če ti potem polovico tistih tangic iznad hlač ven gleda, ko se skloniš. “Ker se cenim…….”
Madonca, ti si pa besna.
Sicer tangic ne nosim tako pogosto, fekalij na riti nimam, ne trdim pa, da jih nobena nima, očitno je tebi to čisto normalno. Zaradi sebe oblačim marsikaj, spodnje perilo, tisto seksi, pa oblačim predvsem za mojega moškega. Pa tudi kakšen kos oblačila oblečem zaradi dragega, posebej tiste koščke, ki vem, da so mu posebej pri srcu. Bom pa pazila, da kdaj ne bi slučajno imela bele hlače, ki bi bile toliko prosojne (ne prozorne), ker bom lahko sprožila bruhanje pri tebi. Joj, ženska, ko boš enkrat zadovoljna sama s sabo in svojim življenjem, takih stvari niti opazila ne boš, kaj šele, da bi ti ob tem šlo na bruhanje.
LP
