Koliko pomagati odraslemu sinu
Najin starejši sin ima sedaj 29 let, fakultete ni dokončal, nekako ni več zmogel, že skoraj pri koncu je bil, pestile so ga psihične težave, nato tudi fizične, nesrečna ljubezen, vendar se je nekako pobral, občasno dela ampak pravi da je težko v teh časih dobiti delo, službo, da mu je težko delat z vsemi težavami ki jih ima, glede tega imava z možem dilemo, čeprav naju ne prosi za pomoč pa vseeno ne veva koliko je vredu da ga finančno podpirava, mnenja o tem so deljena, nekateri pravijo nič, drugi pomagaj, komu pa boš če ne svojemu sinu. Ne vem, kaj bi vi?
Nisi napisala, kakšno je mnenje vaju z možem glede tega, ali se sin trudi za svoje življenje, išče službo, postori svoje stvari, ali pa doma ždi, lenari, lumpa in na splošno živi od vajinih financ. V prvem primeru bi se namreč vajini pomoči dejansko reklo pomoč, v drugem primeru pa bi se temu bolj reklo podpiranje sinove lenobe.
Na tvojem mestu bi sinu dala rok – npr. lahko še dve leti živi pri vama s tem, da vsaj nekaj (100 ali 200 evrov) prispeva za skupne stroške.
Dejstvo je, da je odrasel in da mora sam poskrbeti zase, pa če je končal šolo ali ne. Če se trudi ali ne, ni nič pomembno – se bo že začel trudit, če mu bo hotel mama odpovedal usluge. Lahko pa je komoden karakter in se nikoli v življenu ne bo posebej trudil, preživel pa bo vseeno.
To je največ, kar lahko starši dajo odraslemu otroku – da mu omogočijo samostojno življenje – odselitev od doma. Če ne gre sam, mu je pa treba pomagati, v skrajnem primeru tudi tako, da ga postopoma postaviš na cesto.
Na cesto nikakor ne postavljajte otrok, tudi če so odrasli. Danes je kriza, pravijo da bo še težje. Pomagajmo si eden drugemu. Pa kam naj gredo mladi ljudje ? Služb ni, stanovanja draga, plače po 560.00 evrov………Kako naj danes zaživijo mladi brez pomoči svojih staršev? Potrpljenje imet, bo že boljše.
Z lastnimi otroci se ne smemo kregati in jih postavljat na cesto. Pogovori, ljubezen, dom, lepi odnosi med člani v družini in vse se bo uredilo. Poznam veliko staršev, ki so svoje otroke odslovili. Ti starši sedaj samotarijo doma v svojih velikih hišah, nesrečni, brez vezi z njimi. Poznam tudi potrpežljive starše, ki so znali svoje otroke lepo usmerjat, tudi če niso naredili nevem kakšne fakultete, vendar je ostala družina povezana in vsi delajo in si pomagajo eden drugemu. In še to morate vedet, da naši odrasli otroci odastejo oz. “dozorijo” šele po 30 letu, tako pišejo psihologi, tak je trend po celi Evropi.
Ja in potem se imamo vsi radi in vsi drug drugemu pomagamo in odrasli otroci ostajajo doma v nedogled, starši jih pa še naprej prav lepo potrpežljivo usmerjajo – beri komandirajo.
Taki otroci sploh ne dozorijo, niti pri tridesetem, niti pri petdesetem, nikoli. Ostanejo mamini sinčki. Če imajo srečo, najdejo potem kakšno dobro namestnico za mamo. Tega pa svojim otrokom res ne želim.
Na cesto se postavi odraslega otroka le v primeru, da nič ne prispeva pri stroških in delu v gospodinjstvu in to v razumnem roku.
Že stara modrost pravi, da človeku najbolj pomagaš tako, da ga naučiš loviti ribe, ne da mu ribe uloviš. Torej pomagajta mu najti rešitev za njegove težave in poizkati redno delo, potem pa naprej. Ni ga treba postaviti na cesto, ampak tudi za majhnega nebogljenega otroka ga ni treba imeti. Je odrasla oseba, ne vem pa, zakaj je (če je) tako brez volje, samoiniciative, entuziazma… Pri teh letih bi moral pokati od energije.
Če sami ne morete priti do srža njegovih psihičnih problemov, pa poiščite pomoč kakega strokovnjaka. Pri nas je to malo nenavadno, ampak v tujini ima skoraj vsaka družina svojega družinskega psihologa, …tako kot imamo mi izbranega splošnega zdravnika. Morda bi že kak pogovor s strokovnjakom premaknil kamenček, ki zavira…
Češnjev cvet – tvoj sin je odrasel človek in pogovorita se z njim. Povejta mu, da če je ljubezen izgubil, naj razgleda naokoli , ker ga čaka kje kakšna druga, ki ga je vredna, kajti ta ki ga je pustila ga ni vredna. Želim vama povedati, da preko pogovora dajta mu občutek, da je on ta galvni, da je on boljši od punce, ki ga je pustila. Glede fakultete – lepo mu povejta, da naj naredi še tisto pikico na i, da vesta, da ne bo lahko a ga podpirata in seveda upata in sta sigurna, da bo potem lažje našel delo, ki ga bo zadovoljevalo.
glede stroškov pa tako: sama presodita, če vidita, da na veliko zapravlja potem previdno “z dodatno banko”, če pa denar, ki si ga je zaslužil skrbno uporablja, in vnovči, potem ni problema kaj mu posoditi. pravim posodti, ker bo potem imel občutek da bo to moral vrniti, delno tudi motivacijo za to, da kaj szasluži. Tako, da ne obupat. Če iamte dovolj veliko stanovanje ga zaenkrat ne dajajta na cesto, ker se bodo njegove stiske samo še povečale. pogovajajte se veliko o vsem mogočem