En lep poletni pozdrav. Minilo je že pol leta, odkar me je bivši pustil, jaz pa sem vsak dan žalostna. Vsak dan spustim nekaj solz. Vsak dan se sprašujem, ali ga bom lahko kdaj pozabila. Zadeva me zelo skrbi, ker slabo počutje traja že dooolgo in je vsakodnevno…

Res me zanima, kako se s tem soočate vi. V zvezi sem bila 6 let.

Jaz sem zdaj obnovila stik z njim. Isto naraznpol leta kr me starsi nocejo sprejet kr sem starejsa od njega. Puna jeze in zalosti pol leta brez kontakta. Zdaj sma se vidla sma v stiku sm fulll srecna. Edin je ki mu zaupam in ki me res osrecuje od vseh ljudi. Res ga imam rada on mene tudi…niti terapevtka ni pomagala v tem casu da pozabim kaj sma imela. Je pa res da sm same kretene srecevala ta cas in nism mela nic kr nism zelela met

Spoštovani,

Žalost je v nekem smislu druga plat ljubezni.

Žalost je na mestu, ko izgubimo nekaj kar nam je bilo pomembno. Če bi žalost se ne pojavila ob izgubi nečasa nam pomembnega, bi to pomenilo, da nam ni bilo mar.

Čustvo žalosti nastopi, kadar je oseba prepričana, da je nepovratno izgubila nekaj, kar je zanjo nadvse pomembno. Izgubljeno pogosto doživlja kot nekaj, na kar je navezana, nekaj, kar je bilo sestavni del njenega osebnega sveta. Pri tem gre lahko za zelo različne stvari. Ljudje žalujejo, kadar jih zapusti ali pa umre ljubljena oseba, vzrok za žalost je lahko izguba domačega ljubljenčka, žalostni so, če jih zapusti zdravje ali pa so izgubili predmet, ki jim je veliko pomenil. Otrok denimo neutolažljivo joče, če se pokvari njegova najljubša igrača.
V vseh teh primerih oseba žaluje za nečim, na kar je bila navezana. Psihološki proces navezovanja je temelj čustva, ki mu pravimo ljubezen. Potemtakem lahko rečemo, da smo ljudje žalostni, kadar izgubimo nekaj, kar so ljubili. V tem smislu je žalost druga plat ljubezni.

Slovo od starega, da lahko pride novo

Če osebo zapusti partner, katerega še vedno ljubi, je razumljivo, da je žalostna, saj je še vedno čustveno navezana na osebo, ki ga je zapustila. Narava te navezanosti je takšna, da se na novo osebo ne more kakovostno navezati prav zato, ker je še vedno navezana na osebo, ki jo je zapustila. Zdi se, kot da njegove “receptorje” zaseda nekdanji partner, zaradi česar so ti za druge osebe nedostopni.
To je razlog, da ljudje, ki niso “opravili” s prejšnjim partnerjem, ki ga torej še niso “preboleli”, ne morejo vzpostaviti kakovostnega novega partnerstva. Prav pri tem se pokaže funkcija žalovanja in razvezovanja: namenjeno je oblikovanju sposobnosti za novo navezovanje. Šele ko se “poslovimo” od stare stvarnosti, lahko sprejmemo novo in v njej kakovostno zaživimo. Čustveno razvezovanje, ki poteka med žalovanjem, je torej nadvse pomembno, saj nas pripravi na novo navezovanje.
Zelo se motijo ljudje, ki menijo, da bi konec žalovanja za ljubljeno osebo pomenilo, da v resnici sploh ni šlo za ljubezen. Takšni ljudje delujejo po receptu: večja ko je bila ljubezen, globlje in dolgotrajnejše mora biti žalovanje. Menijo, da z vztrajanjem pri navezanosti na nekdanjega partnerja kažejo, da so sposobni ljubiti. To je zgrešeno, kajti čustveno razvezovanje od nekdanjega partnerja ni izdaja, pač pa samo sprejemanje nove stvarnosti. Morebitna nova ljubezen ni “dokaz”, da v prejšnjem odnosu ni bilo ljubezni. Ko človek ostane brez osebe, ki bi jo ljubil, mora sprejeti novo stvarnost in si v novih okvirih poiskati novo ljubezen.

Koliko časa? Toliko časa da steče in se zaključi cel proces žalovanja. V neki tradicionalni kulturi je to tam do 6 mesecev, morda tudi do enega leta. Če traje dlje je vsekakor zelo smiselno poiskati pomoč.

Pa vse dobro vam želim,
Mirjana

Pozdravljeni,

po dolgoletni vezi (20 let), me je partner prevaral. Razšla sva se in pri meni traja kriza že 7 mesecev. Prišlo je do te točke, da so mi predpisali tablete.
Imam ob sebi krasno družino, prijatelje, vendar pa ne morem pozabiti njega in vse me spominja nanj.
Kako si lahko še pomagam?

Z jamranjem nič, najdi si moškega in se mi iskreno in odprto prepusti v intimi. Po tem boš vse vedela..

Se pravi, on te ima rad, ampak samo zato, ker te starši ne sprejmejo iz enega najbolj banalnih razlogov na svetu, te je odpikal? Se ti zdi, da je to ljubezen?
No, ne rečem, če je on 16 in ti 30.

Pozdravljena,
razhod zaradi prevare je težak. Polno je žalosti, jeze, strahu, jeze, občutkov nesposobnosti, sramu… skratka niti enega pozitivnega občutka. Vse to te tako prevzame, da je včasih še dihanje naporno in boleče. Vem…
Ampaaak vse to mine. Samo času je treba dati čas, si poiskati pomoč, predvsem pa ne smeš nehat živeti.
Veš pride trenutek, ko sam ali pa s pomočjo terapevta ugotoviš, da te žalost in jeza držita ne enem mestu, da ni nič drugače, če si jezna, žalostna… Dejstvo je, da partnerstva, ki si ga poznala ni več in ga tudi ne bo. In to je treba sprejeti. Druge ni. Jaz npr. sem nekje po pol leta ugotovila, da je samo od mene odvisno kako bo naše življenje naprej. Ne od bivšega partnerja (ta je tako ali tako svoje pokazal in povedal s prevaro) ampak od mene. Ko mi je to kapnilo, se mi je vse ostalo postavilo na svoje mesto. Ti povem, da je enkraten občutek, ko ugotoviš, da je tvoja sreča v tvojih rokah, neodvisna od nekoga tretjega.
Čas in pa pogovor ti bosta prinesela olajšanje. Le voljo je treba imeti. Nič pa ne bo šlo z danes na jutri in nič na silo. Razpadlo ti je 20 let življenja, v katerega si verjela in logično je, da se počutiš tako kot se. Bedno, vem. Ampak resnično… če imaš malo volje, ti bo uspelo.
Srečno