V naši družini imamo problem, za katerega ne vem kako naj ga začnemo reševati. Prišla sem do zaključka, da sam pogovor in potrpežljivost z moje strani ne obrodijo nikakršnih sadov. Torej, moj mož se pretirano hitro razburi. Ima zelo nizek prag tolerance in že najmanjša stvar ga tako spravi iz tira, da začne kričati, dokazovati in sploh porabi izredno veliko negativne energije, da dokaže neko stvar.
Vendar, ko se on izkriči , sprosti vso negativno energijo name. Tako imam jaz naslednji dan glavobol in sem užaljena, on pa na vse skupaj hitro pozabi in se obnaša kot da ni nič bilo. Torej on se hitro razburi in hitro vse skupaj pozabi, jaz pa praktično nikoli ne “znorim”, sem pa hitro užaljena in potem ne govorim in se umaknem. Tako sem začela prakticirati, da čimmanj govorim in se izmikam njegovi bližini. V njihovi primrani družini se je izredno veliko kričalo, dokazovalo, vreščalo. itd……. Oče in mati sta oba umrla zaradi raka – dobesedno sta požrla en drugega. Po drugi strani pa zna biti moj mož tudi zelo ljubeč, da mi veliko komplimentov in me pohvali. Vendar, to meni nič ne pomeni, če je npr. v ponedeljek “norel”, v torek pa mi daje komplimente, sem jaz še v četrtek užaljena. Zavedam se da idealnega partnerstva ni in da če ljubiš, človeka sprejmeš z njegovimi tako dobrimi kot slabimi lastnostmi. Ampak, če sem iskrena sama do sebe ga nimam več tako rada da bi to lastnost še tolerirala. Z vsakim njegovim izpadom ga imam manj rada. Ko bi ne imela otrok bi bilo vse enostavno. Tako pa……. otroci, skupno premoženje.
Ko pride do njegovega izpada in on kriči mu jaz gledam direktno v oči in rečem: “Nisem naglušna ali lahko govoriš normalno in ne da te sliši cela soseska”. On se kar trese in še vedno kriči, jaz pa sem vedno 100% obvladana in nikoli me ni strah. Bojim se, da ga bo nekega dne kap. Občasno postane tudi anksiozen in potrebuje helex, demitrin. Ampak, to je dvakrat letno. V krizi vzame tablet in naslednji dan je vse po starem.
Tudi v službi “pade občasno ven”. Je vodja oddelka in precej uspešen.
Ne glede na vse pa sem jaz tista, ki sem v odnosu močnejša. On se zaveda, da jaz lahko kadarkoli poskrbim zase in otroke in da za karkoli ne bi nikoli prosila.
Udaril me ni še nikoli, če pa bi me takoj vložim vlogo za ločitev.
Sprašujem vas ali obstaja konkretno kakšna literatura na to temo Kako obvladati jezo??????? ali si človek lahko pomaga sam ali je potrebna vodena terapija s strani psihoterapevta??
Ali je temperament , torej v našem primeru kolerik genetsko pogojen ali se je razvil zaradi okolja v katerem je živel??
Tudi otrokom vidim, da je zelo hudo ko “nori”. Vendar če eno uro jim že pripoveduje pravljice in jih žgečka. V bistvu je njegov karakter spremenljiv kot aprilsko vreme, jaz pa sem več ali manj konstanta.
Hvala za vaš odgovor, prosim pa tudi za mnenja drugih bralcev foruma!!!!!

Spoštovana Nina, vaš mož ravna v bistvu zelo zdravo, ker napetost prazni sproti, vendar si s tem doma nakoplje še večje težave.Ni agresiven le tisti ,ki vpije, ampak tudi tista, ki ga ob tem s svojim vzvišenim odnosom vzpodbuja, torej vi.Psihiatri “vpitje na vso moč” svetujemo celo kot obliko relaksacije (t.i.”prakrik”), seveda v kontroliranih okoliščinah( na primer v parkiranem avtomobilu poskušati preglasiti najmočnejši zvok radia)Med športe, ki najbolj izvežbajo samoobvladovanje sodi karate, slednjega priporočam tudi vašemu možu, izbere naj šolo, ki uči kate.

Zivjo Nina,

Moje laicno mnenje.. ne, nisi vsega ti kriva!! Kaj pa ces drugega kot molcati, ce se moz zdira nate. Prav gotovo ne bo nehal, ce bos se ti kricala nanj. Ampak mislim, da uzaljenost tudi tebi ne koristi. On naj kar sprosca svojo agresivnost s karatejem, ampak ti mu pa tudi povej, da ne maras, da jo sprosca na tebi. Poskusi z romanticno vecerjo, pa malo zapeljevanja. Ko bo dobre volje, mu reci se, ves, rada te imam zato, ker (poisci en resnicen razlog, zakaj ga imas rada) in potem mu povej kako grozno je, kadar divja in kako te prizadene.

In mogoce tudi ti poisci nacin za sproscanje agresivnosti.. tiste napetosti, ki ji pravis uzaljenost. Se ti se vpisi na karate! Ko si fizicno utrujen se ti kar ne zdi vredno dreti in kregati.

LP, Petja

Nina,
tvoj mož nima nobene pravice, da te zmerja in ponižuje na tak način, pa čeprav naj bi bilo to zanj zdravo. Praviš, da nasilja ne bi prenašala, kaj pa je to, kar zdaj doživljaš, drugega? Štiri dni po dogodku si prizadeta in žalostna, pa se ti to ne zdi nasilje? Pa še kaj! Zahtevaj od moža, da začne govoriti s tabo drugače, če ne zmore sam, naj poišče strokovno pomoč. Kar se kontroliranja jeze tiče, mislim, da bi jo hitro znal kontrolirati, če bi namesto s tabo govoril s človekom, ki bi ga po treh sekundah izpada mahnil po buči. Mislim, da ima besedno nasilje marsikdaj še veliko hujše posledice kot telesno (ne da bi katerega opravičevala). Tam lahko jokaš ali zmerjaš, pri besednem nailju pa večinoma vse požremo in se sami sekiramo. Sprašujem se pa, ali si možu sploh kdaj povedala, kako hudo te njegovo ravnanje prizadene. Ne tisti vzvišeni odgovor, takrat ko te že zmerja, ampak enkrat, ko se normalno pogovarjata – mirno, brez očitkov, samo dejsto, da ti je zelo hudo. Najbrž misliš, da bi to moral sam vedeti, a verjemi mi iz lastnih izkušenj – ko gre za ženska čustva, je večina dedcev slepa kot krt. On reagira na tisto kar vidi. In kar vidi, in to moram reči, da mi pri tvojem reagiranju ni všeč, pa je ledena gora, ki ji nič ne pride do živega, ki neprestano govori z njih pokroviteljsko, vzvišeno, ki neprestano poudarja, kako je ona močnejša, boljša, kako enostavno in najbrž še bolje bi lahko živela brez njega, da ga torej sploh ne potrebuješ. Na tak način kot bi govorila s sitnim petletnim smrkavcem. Prepričana sem, da njega tvoje besede in tvoje ravnanje prizadene ravno tako hudo kot tebe njegovo kričanje, samo da on drugače reagira – in takoj. Mislim ( in to vse je seveda res samo moje mnenje, saj te ne poznam ), da bi terapijo potrebovala oba, saj se morata naučiti normalno pogovarjati – brez zmerjanja in obtožb in zapiranja vase.
Vsaj tvoj mož se tega v svoji družini ni očitno nikoli naučil, ampak to ni nobeno opravičilo, da tudi s tabo govori tako, kot so govorili tam. Naj si najde drug način sproščanja napetosti, sicer bosta tudi vidva uničila drug drugega kot njegova starša. Če pa se za tvoje zahteve ne bo zmenil – naslednjič, ko bo izgubil živce, jih izgubi še ti – sploh ni težko in po mnenju dr.Rejca celo veliko bolj zdravo kot žalost in zamera. To bi bilo prav zanimivo videti.
Lep pozdrav,
Sandra

Bravo Sandra!

Ko to berem…kot da bi o sebi brala. Tudi moj fant ima enake lastnosti. Zna bit zelo ljubezniv,po drugi strani pa ko se razburi…se vprasam,ali mi to treba.
Še sam je rekel,da sem zeli čustven in dober človek,ter da si zaslužim sebi enako osebo. Me pa on ne želi izgubiti,ker mu je ob meni zmeraj najlepše.
Zakaj torej ne spremeni tega? Ali ne more obvladati tefa izpada?
Reče,da me v življenju ne bi udaril,a ta besedni izpad vcasih bolj boli,kot kar koli drugo.
To,da bi poiskal pomoc…dvomim da bo hotel. Tako rada bi mu pomagala.
Ko planiras druzino in prisostvujes takim izpadom…se pojavijo dvomi oz.se vprasam…kako bo to v skupnem zivljenju.
Je zelo zascitniski glede mene in se trudi. A ti mocni izpadi jeze,zaljivke…
Pravi,da mu tema takrat pade na oci in da nikoli ne misli tako,kot v tistem pove.
Kljub ljubezni,ki jo gojim do njega…opazam,da se mi na drugi strani pojavljajo obcutki,ki mi dvome ustvarjajo…
Kaj naj naredim??? 🙁

Pozdravljeni,

morala se boste sama odločiti, ali je to oseba ki jo želite v svojem življenju. Ob tem, pa morate ušteti v račun tudi dejstvo, da življenje ni samo ljubezen in lepi dogodki, ampak so neizogibne tudi manjše in večje nevšečnosti. V življenju nas čakajo tudi resni pretresi (bolezni in smrti v družini, izgube ali spremembe službe, selitve, finančne težave, vzgoja otrok ki ne teče vedno po naših načrtih itn.). Ali si predstavljate, kako se bo vaš fant obnašal v hudih časih, ali bo on vaša opora, vaša varna luka v nevihti? Kako boste te njegove “izpade” prenašala ko boste noseča, z majhnim otrokom, utrujena ali bolna?
Osebno menim, da je v ljubezni medsebojno spoštovanje zelo pomembo. Konflikti so neizogibni del življenja, ampak če se imamo radi, si ne želimo slabega, tudi ko smo jezni ne. Vaš fant ne loči jeze od sovraštva, od vas je odvisno, ali boste to sprejela in kje boste postavila mejo.

Lep pozdrav,