KOLAČ ČLOVEKOVIH POTREB
Pozdravljeni vsi!
Me je spet potegnilo od dela. Bom že nadoknadila.
Dotaknili ste (smo) se zanimivega področja : kaj je tisto, kar nas dobesedno sili, da nekaj počnemo, čeprav tega v resnici ne želimo. Saj vse krivde pa tudi ne moremo obesiti našim staršem.
Spomnila sem se zanimive razlage temeljnih človekovih
( nefizioloških ! ) potreb. Predstavljamo si ga lahko kot kolač, razrezan na štiri različno velike kose, in posamezni kosi pomenijo naslednje štiri skupine potreb ( vrstni red je za vsakega posameznika edinstven in specifičen!):
– potreba po osebni svobodi ( kot nasprotje od odvisnosti od nekoga )
– potreba po moči ( pokazati svetu sebe na področju, kjer se posebej odlikujemo)
– potreba po pripadnosti ( da ljubimo in smo ljubljeni)
– potreba po druženju, zabavi
Vsak človek lahko natančno prepozna prioritete svojih potreb.
Ker pa smo ljudje tako različno naštimani, se lahko kakšen del (kakšna potreba) razleze skoraj na cel kolač , lahko se pa razmerje poruši neodvisno od naše volje, v odvisnosti od okoliščin in še marsičesa.
Skratka, če so vse naše potrebe zadovoljene, človek sije kot diamant. Če pa kakšno od ( za nas pomembnih!) potreb zatiramo
ali je ne moremo realizirati, se to odrazi v nekem našem deviantnem vedenju.
Zato je tako težko soditi in kazati s prstom.
No, da slišim še vaše mnenje.
Lenja
Draga Lenja!
Soditi je pravzaprav lahko, saj tako ni potrebno, da se zazreš vase. A je res potrebno pometati pred lastnim pragom, ne pa škiliti na tujega. Obrekovanje in komentiranje je nekaj tako grdega, a kaj, ko smo – sploh ženske – včasih prav bolestno nagnjeni k temu, da nenehno komentiramo.
Moja mama mi je vedno dejala, da naj za hrbtom neke osebe govorim le tisto, kar bi se mu upala povedati v obraz. No ja, morda sem zato precej nepriljubljena pri nekaterih, ker dejansko nimam dlake na jeziku. Rečem, kar mislim, se ne pretvarjam in potem za hrbtom dotične osebe ne govorim drugače. Sem pač neposredna, tako me morajo vzeti. Moj mož me včasih brca pod mizo, češ, naj bom že tiho, ko se s kom zapletem v debato. To je nekako tako, kot me že nekaj dni berete ve – se ne ustavim, dokler ne povem svojega. Sicer priznavam dejstvo, da ima vsak svoje mnenje, in to dejstvo tudi spoštujem. Nisem pa miška, ki bi bila tiho, se v sebi grizla, potem pa imela čir na želodcu. Moja taščica mi je precej podobna, sva imeli že kar nekaj hudih razprtij. A ko se oblaki razpodijo, sva spet okej, saj sva zadovoljni, da sva si povedali, kar v resnici misliva.
Moj sin bo odraščal v iskrenosti, morda včasih preveč neposredni, a vendarle. Laž v človeških odnosih je eden največjih grehov, kar jih lahko zagrešiš. Kajti potem ima tudi resnica grenak priokus.
T.
Mogoče bi morali o človekovih temeljnih potrebah govoriti prej kot o uspešnem/neuspešnem starševstvu. Ker tu se vse začne.
Na primer : človek z močno izraženo potrebo po svobodi se težko pospravi v resno zvezo, ker se počuti kot ujeti ptiček. Potrebuje vsaj nekaj navidezne svobode.
Ali pa človek z močno potrebo po moči, ki je v službi/družbi ne more realizirati? Zatira in davi družino /otroke.
Ali ženska z močno potrebo po pripadnosti in dajanju /sprejemanju ljubezni, ki zlahka povozi vse ostale potrebe, da bi si realizirala prvo ( do onemoglosti vztraja v nezdravi zvezi, otroke bolestno veže nase…).
Ali če se ženska zato, ker je dobila otroka, na silo odpove družabnemu življenju, a ga potrebuje …
Če take stvari uspemo prepoznati ( pri sebi in pri drugih), smo že korak naprej.
Kaj menite?
Lenja
Lep pozdrav!
Tudi sama veljam, za osebo, ki rada govori in je preveč direktna, vendar pravim bolje prva zamera kot zadnja. Tudi od drugih pričakujem, da so do mene odkriti in mi v obraz povedo kaj mislijo, ne pa pritajeno, okrog in to celo drugim ne meni… Teh ljudi pa se mi zdi da je vedno več, sploh v službi, zdi se mi da komaj čakajo, da prav iščejo moje napake, zgolj iz zavisti, ker vidijo da lahko uspeš.
Pa pojdimo, k odprtemu vprašanju- Potrebe, ja mislim da je Maslow opredelil 6 teh potreb v piramidalni obliki. Menim, da je problem, pri ljudeh, da ne znamo ali znajo dejansko prepoznati teh potreb in jih klasificirati, oziroma ker ima vsak svoj vzorec ima zato tudi svoje poglede na posamezne dogodke.
Veliko ljudi sploh ne ve kaj želi. Vse njihove želje so nedorečen, preveč posplošene; vsak želi biti srečen, bogat,,dobro službo, redko kdo si konkretneje zastavi svoje potrebe./kje, kdaj s kom…Te napake sem do nedavnega delala tudi sama, Pred nekaj leti sem prišla do tega, da sem se jih začela zavedati /napake in potrebe/ in jih skušam odpravljati oziroma omiliti.
Opažam pa pri veliki večini ljudi, da dejstva do katerih želijo sami priti, biti uspešni v šoli, službi, družini…pri drugih kritizirajo oziroma se jim zdi nesprejemljivo da drugi lahko dosežejo, češ saj to vendar ni mogoče doseči na tak način, zato je trpela cela družina, jaz tega že ne bi storila – pa vendar ISTO STVAR so si za cilj zastavili pa jim to ni uspelo. Zakaj torej soditi tiste, ki jim to je?
Vsak vendar sam nosi svoje posledice. Sama namreč pravim, kdor mi noče pomagati me naj vsaj pusti pri miru in mi naj ne nagaja ali meče polen pod noge?
Kaj pa menit Vi?
Lenja je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni vsi!
>
> Me je spet potegnilo od dela. Bom že nadoknadila.
>
> Dotaknili ste (smo) se zanimivega področja : kaj je tisto,
> kar nas dobesedno sili, da nekaj počnemo, čeprav tega v
> resnici ne želimo. Saj vse krivde pa tudi ne moremo obesiti
> našim staršem.
>
> Spomnila sem se zanimive razlage temeljnih človekovih
> ( nefizioloških ! ) potreb. Predstavljamo si ga lahko kot
> kolač, razrezan na štiri različno velike kose, in posamezni
> kosi pomenijo naslednje štiri skupine potreb ( vrstni red je
> za vsakega posameznika edinstven in specifičen!):
>
> – potreba po osebni svobodi ( kot nasprotje
> od
> odvisnosti od nekoga )
> – potreba po moči ( pokazati svetu sebe na
> področju, kjer se posebej
> odlikujemo)
> – potreba po pripadnosti ( da ljubimo in
> smo ljubljeni)
> – potreba po druženju, zabavi
>
> Vsak človek lahko natančno prepozna prioritete svojih potreb.
> Ker pa smo ljudje tako različno naštimani, se lahko kakšen
> del (kakšna potreba) razleze skoraj na cel kolač , lahko se
> pa razmerje poruši neodvisno od naše volje, v odvisnosti od
> okoliščin in še marsičesa.
>
> Skratka, če so vse naše potrebe zadovoljene, človek sije kot
> diamant. Če pa kakšno od ( za nas pomembnih!) potreb zatiramo
> ali je ne moremo realizirati, se to odrazi v nekem našem
> deviantnem vedenju.
>
> Zato je tako težko soditi in kazati s prstom.
>
> No, da slišim še vaše mnenje.
>
> Lenja
Pozdravljene. Oglašam se prvič. Ta tema mi je posebej zanimiva, ker se ne nanaša neposredno na starševstvo.
Te štiri potrebe je opredelil Glasser. Prebrala sem kar nekaj njegovih knjig.
Kar mi je najbolj všeč pri njegovem prepričanju, teoriji, je to:
– ne glede na to, kakšno preteklost smo imeli, imamo problem sedaj in ga tudi rešujemo izolirano od preteklih izkušenj.
– potrebe imamo vsi enake, le zadovoljujemo jih na različne načine. Res se lahko zgodi, da se v zakonu znajdeta dva, ki imata različne potrebe rezlično močno izražene. Problem nastane bolj takrat, ko te potrebe zadovoljujemo tako, da se oddaljujemo od druge osebe.
– v odnosu pravi, smo trije. Jaz, on in najin odnos. In, ko imamo kako težavo, konflikt, se je smiselno vprašati, ali to kar počnem, smiselno za najin odnos, ali ga s tem razdiram, ali se s svojim vedenjem oddaljujem od ljubljene osebe.
In če to povežem: včasih se zavedamo, da lahko neko potrebo zadovoljujemo tudi drugače, ne da bi zato trpel najin odnos, pa vendar tega ne storimo … morda iz potrebe po moči. Ironično.
Zdravo,
zanimiva tema, ki morda niti ne sodi v rubriko starši – staršem, ker gre bolj za osebnostno analizo mar ne?
Kaj nas sili da nekaj delamo kar si v bistvu ne želimo je bilo zastavljeno vprašanje, meni se ne zdi da je to odvisno od naših potreb, ker je ponavadi povezano z negativnimi čustvi (če nismo hoteli tega narediti). Na primer: preveč pojemo (tega si nismo želeli), preveč se razjezimo (pa tega nismo želeli) preveč smo povedali (pa nismo želeli) in lahko bi naštevali še pa še.
Če imamo potrebo da smo svobodni, da delamo, da čustvujemo in da se zabavamo, pomeni da zadovljujemo svoje osnovne potrebe in smo, ko jih izpolnemo zelo zadovoljni sami s sabo, se pravi razvijejo se pozitivna čustva iz tega.
Zato sta za me to dve ločene stvari, potrebe in nehotena dejanja.
Strinjam se s Tinkaro glede njenega mnenja o obrekovanju, lažeh, samo kljub temu, da sem odgovor prebrala dvakrat ne razumem povezavo z Lenjino temo, mislim da je udarila čist mimo,
Nives, mislim da ni mimo vdarla. Lenja je naštela prioritetne potrebe, s katerimi bi se človek zadovoljil, če bi bilo vse idealno. A ker ni, se pojavi še cel kup drugih potreb, med njimi tudi potreba po sprostitvi agresije ki se jo lahko izrazi na tak ali drugačen način. Mislim da je Tinkara dala dober zgleda, kako se rešujejo določene potrebe, ki pa jih res v idealni situaciji ne bi bilo. Iskrenost (a ne za vsako ceno) je pa tista, ki to potrebo večinoma izloči iz dnevnega reda, kaj ti misliš? Tinkara je temo malo razvila in naredila samoanalizo zadovoljevanja potreb.
LP, miki
Draga Nives,
to s potrebami je zelo kompleksna zadeva, povezava s temo o starševstvu pa je v tem, da zaradi tega, ker nas tako močno vodijo naše POTREBE, mnogokrat delamo napake v odnosu do naših otrok.
To isto je veljalo seveda tudi za naše starše, ki so nas zaznamovali na ta ali drugačen način. Začarani krog pa se da prekiniti tako, da se lastnih potreb ( in vseh škodljivih posledic) ZAVEMO in naše ravnanje kontroliramo in usmerjamo.
Ko si naštevala nekatere primere negativnega vedenja, razmisli o tem, kaj se pravzaprav z nami dogaja, ko počnemo stvari, ki nam niso v ponos : če preveč jemo, a smo hkrati nezadovoljni s svojim videzom, pa kljub temu preveč jemo še naprej, pomeni,da s hrano zadovoljujemo neke druge neizpolnjene potrebe ( np. čustveno luknjo). Ta potreba je močnejša od naše želje po lepem videzu.
Kadar se razjezimo tako, da kričimo, nas je vedno strah.Preveri pri sebi.
Kadar povemo nekomu več, kot je potrebno ali primerno, to počnemo lahko tudi zaradi naše potrebe po moči.
Tako da so v resnici potrebe in (nehotena ) dejanja v najtesnejši zvezi. Po moje nas najbolj od vsega v življenju vodijo naše notranje potrebe . Sploh ne gre za to, da bi se jih morali sramovati, pomembno je samo, da jih prepoznamo. In razumemo.
In jih imamo na vajetih.
Malo preveč težim za petek. Sem že nehala.
Lep vikend vsem,
Lenja