Pozdravljeni,

imam 30 let in znašla sem se nekje na razpotju, ko ne vem ne kod, ne kam. Počutim se, kot da bi živela v vakumu, da življenje teče mimo mene, medtem ko sama živim željah, ki jih imam in v sanjah, kako naj bi bilo.

Problem imam s svojo samopodobo in samospoštovanjem, saj me lahko človek, ki je psihično močnejši, besedno zmelje v prah. Tako se izogibam ljudem in s tem se seveda izogibam življenju nasploh, saj se zaradi strahu pred tem, da bi me kdo prizadel, skrijem tudi pred dobrimi stvarmi.
Imam občutek, da mi nikjer ne uspeva, sem tudi brez službe. Saj, kako naj delam, če bo 100% kdaj tudi prišlo do tega, da kakšnemu šefu ne bo všeč način mojega dela in me bo nadrl?

Zmotno sem dolgo časa mislila, kako sem močna in samozavestna oseba. Pa sem si že 100x dokazala, da nisem. Ker imam zelo dober spomin, sploh za laži in krivice, ki sem jih prejela od drugih, imam tudi s tem ogromne probleme. Če se mi kdo zlaže ali mi kaj hudega stori, meljem še leta in leta te dogodke in seveda si očitam, kako sem takrat narobe reagirala. Kako bi recimo morala dotičnega človeka nogirati, jaz pa sem še kar obdržala stike.

Tako preživljam svoje dneve v razmišljanjih in lastnih očitkih sami sebi, zakaj nekaj sem ali nisem storila nekoč pred leti. Po glavi se tepem za vsako svojo odločitev, ki jo smatram za napačno. V kolikor sem se nekoč za nekaj napačno odločila, si to očitam še danes, pa je lahko minilo že 15 let. Vsak dan najdem nekaj za si očitat, ali celo več stvari.
Res sem jezna nase, saj vedno vem in čutim, da to ni prav in bi se morala postaviti zase, kadar me nekdo prizadane. Ampak jaz pa še kar stojim tam, kot kip in nič ne naredim zase. Ne v tistem trenutku, ne kasneje. Vse kar storim, so večna očitanja sami sebi, zakaj nisem naredila drugače.
Upam, da sem kolikor toliko razumljivo opisala, kaj se dogaja z mano.

Rada bi se rešila teh spon, ki me omejujejo v mojem življenju, se končno postavila zase in postala samozavestna, a ne vem več, kako. Na terapije sem nekoč že hodila, ampak je bil terapevt kar drag in mi je kot brezposelni to predstavljal ogromen strošek. Čeprav se je moje situacije zavedal, me je denarno izkoristil za eno stvar, ki ni imela nobene veze s terapijo, tako da potem k njemu nisem želela več iti. Posledično sedaj sploh ne vem h komu bi lahko še šla, ki ne bi bil oderuški, ampak bi bil v prvi vrsti človeški in bil pripravljen pomagati.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni, Onija!

Vsi delamo napake, prav nihče od nas ni popoln. Napake in spodrsljaji, slučajni, iz nevednosti, ali kdaj tudi zavestne napake, so konec koncev namenjeni temu, da se iz njih nekaj naučimo. Da drugič napake, če se le da, ne ponovimo. Tako se je človeštvo konec koncev razvijalo in se še vedno. Ker je zmoglo upati delati in tudi ponavljati napake in se iz njih učiti. To pa je možno le, če se toliko sprostimo ob naših pomanjkljivostih, da sploh nastane prostor za učenje. Če ne zategnemo »ročne zavore« s krivdo in samoobsojanjem. Naši možgani so namreč v stanju sprejemanja novih znanj in iskanju novih rešitev veliko bolj takrat, ko smo mi sproščeni in mirni v sebi. Ko smo preplavljeni s krivdo in strahom pred napakami, ko se bojimo tvegati, ko se počutimo že vnaprej poražene, veliko težje uspe, ker je to dodatna zavora pri učenju. Posebno tovrstnih veščin, ki se jih vi želite naučiti.

Vaše življenje mora biti resnično naporno, če si vsak dan znova očitate svoje napake iz preteklosti. In verjamem, da se počutite, da živite kot v vakuumu, saj tesnoba in strah pred napakami in prizadetostjo ubijata življenjsko energijo. Kot da bi potrebovali, da vas nekdo »krega« in obsoja. In ko ste sami s sabo, se mučite kar sami. (Hm, koliko takih »kreganj« ste bili deležni kot otrok, da še kar ponavljate stari film? Da potrebujete to dnevno polivanje s krivdo, strahom in tesnobo, sramom in gnusom? A ni že čas, da »skrupoloznega« (=pretirano obsojajočega) starša v sebi zamenjate za ljubečega in spodbujajočega? Vi imate to možnost, to izbiro!)
.
Kako bi zgledalo vaše življenje, če začeli »obračati ploščo« v svoji glavi in bi si zadali za cilj, da vsak dan na sebi poiščete od 5 do 10 pozitivnih stvari (sposobnosti, lastnosti)? Pa ne mi reči, da jih nimate. Če bi si rekli, ko se vam spet zavrti stara plošča: »Ja, Onija, tako je bilo. Storila si napako, se iz nje nekaj naučila, zdaj pa jo pusti preteklosti in živi sedanji trenutek.«? Če bi si 1 teden pridno beležila vse te pretekle napake, ki si jih očitate, na list papirja in ga nato slovesno zažgala ali strgala na drobne koščke in vrgla v stranišče in splaknila? Naj jih spere voda ali prečisti ogenj. Če bi vsaj toliko energije, kot je zgubljate s samoobsojanjem in samosekiranjem namenila pozitivnemu? Če bi zavestno začela brati knjige oz. spletne strani, ki vas napolnjujejo s pozitivnim in pomirjajo vaše občutke krivde (npr. knjiga Alenke Rebula: Blagor ženskam, različne knjige o samopodobi … knjižnice so jih polne).

Vem, da ko si sam, je težko kar tako na novo prepisati stari program, ki je v vas. Ker ta program se jo oblikoval tudi kot odziv na vaše pretekle izkušnje. Zato je pomembno, da le niste povsem sami – upam, da imate kako zaupanja vredno osebo (npr. prijateljico, fanta), ki na vas vidi tudi kaj pozitivnega in vam zna to povedati. Pomembno se mi zdi, da si poiščete krog ljudi (ali najmanj 1 osebo!), ki bo vam zmogla nastavljati pozitivno ogledalo. Ja, z iskanjem in spoznavanjem novih ljudi (pa naj bo to v službi s šefi ali v neformalnih druženjih) vedno tudi tvegamo, da se bomo slej ali prej srečali tudi z nepopolnostjo teh ljudi, s tem, da nas bo kdo prizadel. Kar ni enostavno in zna biti boleče. Vendar ponuja priložnost za učenje – da se počasi naučimo ljudem, ki nas prizadenejo tudi kaj povedati nazaj. Tudi če v prvem trenutku ostanemo brez besed, pa drugi dan, ko pridemo spet v službo ali ko se ponovno srečamo (ali pa pokličemo prijateljico ali ji napišemo pismo). Lahko pa si poiščete prav zavestno skupine ljudi, ki se trudijo z učenjem (npr. samoiniciativne skupine, ki delajo ob omenjeni knjigi Blagor ženskam; različne samopomočne skupine – pobrskajte po netu, marsikaj se najde; ali se preprosto priključite neki interesni skupini, ki vas nagovarja in ima zdravo jedro – planinci, bralni krožek, gobarsko društvo – karkoli). Vem, da najbolj koristna za vas bi bila vključitev v terapijo. Pravite, da ste imeli slabo izkušnjo in ste se čutili finančno zlorabljeni s strani terapevta. Kar je bila velika krivica do vas. A vendar nis(m)o vsi taki in bi bilo škoda ne tvegati lepše izkušnje. Poiščite brezplačna (ali poceni) svetovanja (nekaj tovrstnih svetovalnic obstaja po različnih krajih Slovenije, še posebej, če ste brezposelni, ker jih sofinancirajo MDDSZ in različne občine). V nekaterih delajo terapevti, drugje psihologi ali socialni delavci. Konec koncev je ključno, da najdete zaupno osebo, ki bo do vas pozitivno naravnana in ji vi zaupate. Čeprav je čisto verjetno, da so tam čakalne liste dolge. Morda se lahko vključite tudi Društvo Ozara ali Šent, ki so namenjeni ljudem v duševnih stiskah in boleznih in imajo prav tako po različnih krajih naše domovine kar nekaj pisarn in dnevnih centrov, kjer nudijo brezplačno svetovalno pomoč in skupine za samopomoč in druženje. Če pa je vaša čustvena stiska premočna in vas ovira pri tem, da bi sploh naredili kakšnega od svetovanih korakov zase, pa vam svetujem, da se obrnete tudi k psihiatru, da morda najprej z zdravili nekoliko pomirite to tesnobo in se nato lažje spopadete z virom teh stisk. Samo zdravila pa ne bodo pozdravila vzroka vaših težav (nizke samopodobe ipd.). Zato vam bo še vedno ostalo delo na sebi.
Nanizala sem kar nekaj možnosti – to ne pomeni, da se morate lotiti vseh hkrati. Začnite z eno in ko jo usvojite in udomačite, dodajte novo … Ker tovrstnih težav običajno ne odpravimo čez noč.

Pogumno iskanje in udejanjanje za vas najbolj primernih rešitev vam želim! Da boste v leto 2015 zaživeli in se sprostili! Srečno!