Zbolim ene dvakrat letno za kakšno virozo, včasih gripo. Ko sem živela s starši, smo v naši družini vedno poskrbeli in pocrtali bolnega. Pred poroko je tudi meni mož skuhal čaj. Vendar sem bila pred proko bolna mogoče vsega skupaj le dvakrat. Potem sva dobila otroke in sem večkrat kaj dobila od njih. Vendar pa gre to možu vedno bolj na živce. Kot da me ne bi maral, ko zbolim. Rad me ima le ko sem vesela, nasmejana, dobre volje, urejena…To se ni začelo naenkrat, pač pa se počasi stopnjuje. Ne skuha mi niti čaja, ne vpraša kako sem… Sama moram skuhat kosilo (pač skuham zaradi otrok). gospodinjskih del ne opravi, pač pa si najde kakšno delo pri hiši (tako, ki seveda lahko počaka) in me pusti samo z majhnimi otroki, da jih moram čuvat. Verjetno se mu ne zdim dovolj bolna, ne vem. Zgodilo se je že, da sem omedlela v kopalnici in se z glavo udarila v vrata, pa ni prišel pgledat kaj je. Ko sem prišla k sebi in se odplazila v posteljo ter mu povedala, je rekel, aja,sem slišal, da je nekaj zagrmelo. Danes imam vročino (že sedmi dan), že tako je neznosno vroče zunaj. Povedala sem mu, da si želim, da bi me vsaj vpašal, kako mi je, pa je odgovoril, da mi že ni kaj hudega, če mu to govorim. Pa da ne bo pomote, ko on zboli, se strašno smili sam sebi, stoka… Jaz seveda skribim zanj. Jaz sem tudi tista, ki skrbi za njegove ostarele starše, jim kuham… Tako je bilo tudi danes, sem kuhala še za njih. Danes sem snela rinko. Uh, bi se ločila, vendar se ne bom. Otroci so še majnhi in moj mož je zelo inteligenten. Ne upam si.
Je to zato, ker je sinček edinček? Mogoče, ker je ila v njihovi družini steber njegova mama, ki ni nikoli jokala in stokala.
Prosim ne mi pisat, tako si ga naučila. Le teh komentarjev ne bom brala, tako da… Vesela pa bom vseh nasvetov.

malo pozno je sedaj razmišljat o njem, saj si že prej vse to videla, zakaj nisi pravi čas zaustavila .

Jaz na tvojem mestu ne bi naredila nikoli več ničesar (ne bi pomila posode, pospravila hiše, skuhala kosila (sendvič in radenska sta dovolj), likala oblačil, v pralni stroj bi zmetala umazana oblačila in jih tam preprosto pustila) pa bi videli kaj bi bilo. Edina logična razlaga je, da bi me začel spoštovati, ko bi moral sam in mu ne bi bila služkinja. Otroci itak raje jedo sladoled in sladkarije kot kosilo tako, da si lahko brez skrbi.

Humor, hvala. 🙂

Mincacinca… očitno imata problem… če ni prave komunikacije, ga bosta težko rešila.
Predlagam ti, da se začneš z njim pogovarjat, lepo, brez očitkov. Razloži mu kako se počutiš…

Če padeš in obležiš na tleh in on ni toliko človek, da bi šel pogledat, če si v redu je bolje, da si sam kot z njim. Samo to.

Le zakaj bi on karkoli naredil drugače, če pa mu ni treba, saj ti še vedno narediš vse. Pač ni vzgojen, nima čuta za sočloveka in ti ga pri tem podpiraš. Čeprav ne vem, koliko sploh lahko spremeniš njegovo vedenje, definitivno pa bi morala razmisliti o svojem. Tega pa lahko kontroliraš.

Oziroma lahko še bolj poenostavim. Zakaj bi se on spreminjal, če se pa tudi tebi “ne ljubi”? Zunanjemu opazovalcu zgleda, kot da vama tako paše, čeprav je opaziti trpljenje in grozljivo nespoštovanje. Ti ne spoštuješ sebe, kako te naj on?!

Marko, hvala. Razmislila sem o tvojih besedah in kratko in jedrnato – imaš prav. Me je malce “streznilo”, ker je res tako.

Saj veš, nisem mislil nič slabega, le človeška narava je takšna, da tako delujemo, se odzivamo. Taka je psihologija, nič drugega. Vse dobro. 🙂

Pa kje imate nekatere samospoštovanje?
1 gat mu več ne operem, 1 srajce več ne zlikam, če se bi tako obnašal do mene. No, na koncu bi tako padla ločitev. Pa saj bolje tako, ker je lažje živeti sam zase, kot z enim takšnim nespoštljivim priveskom, ki te samo zažira.