Pozdravljeni!

Fanta, s katerim pričakujem februarja svojega prvega otroka, sem spoznala pred dvemi leti. V tem času se je on ločeval od svoje žene, s katero sta pričakovala sina.
Ves ta čas sem mu stala ob strani in mu pomagala, ko so ga vsi pustili na cedilu: starši, prijatelji, zanci … Priznam, včasih je bilo zelo težko, saj je poleg vsega še njegova “bivša” žena po telefonu nadlegovala mene in moje starše. Skupaj sva načrtovala družino, se pogovarjala o otrocih in skupnem življenju. Vse dokler …………… ni prišel dan ko sem mu povedala “veselo novico”, da sem noseča. Tukaj pa se je vse končalo. Vedno bolj je rabil čas za razmišljanje kaj si želi in kaj ne?! Ampak tudi ta cvet enkrat odmre. Če mene vprašate, še zdaj ne ve kaj si želi! Zaključil je, da se ne more odpovedati svojemu prejšnjemu sinu, čeprav ga je zelo redko videl. Pravijo, da je potrpljenje cvet, ki ne raste na vsakem vrtu. Bila sem tudi pri socialni delavki na pogovoru glede splava, vendar sem se odločila (ob pomoči sestre in mame), da tega ne storim, ker sem si otroka resnično želela, hkrati pa so vsi vsi govorili, da se bo že premislil, če pa ne pa tudi prav.
S fantom sva se sicer uspela pogovoriti, vmes so se stvari celo malce malce izboljšale ….. do izpred dveh tednov ko je moral ponovno na sodišče o skrbništvu njegovega sina. Predlagal je, da bi prevzel skrbništvo nad njegovim otrokom, ker je njegova bivša žena brezposelna. Celo naj bi otroka dobil v varsto za nekaj mesecev. Skratka odločil se je, da mu zdaj jst ne pomenim čisto nič, vse kar si želi je njegov sin, da zdaj ga ima in to mu je dovolj, da ne bo imel nobenega druge otroka nikoli rad, zato vse drugo pogreša manj (se pravi mene) ter da raje živi v “svojem svetu”. No in ta “njegov svet” je svet z njegovim sinom, bežanje pred vsem, ko mu nihče ne teži in da mu je vseeno kaj si drugi in jst mislim o njemu.
Ker enostavno tako ne morem več in ne vidim več nobenega razloga in smisla za trud (kljub temu, da sem se zanj trudila kot za nobenega drugega), želim iti naprej. Želim živeti naprej! Želim, da moj otrok ne bi doživaljel vsega tega, kar trenutno dožilja njegov.

In sedaj vprašanje!
Kako naj dosežem, da zaščitim svojega otroka in sebe, pred vsem tem trpljenjem in mukam. Želim, da fant podpiše izjavo o tem, da se odpoveduje svojim očetovskim pravicam trenutno še nerojenega otrok, za katerega mu ni mar (kar tudi sam prizna) in da ne bo ničesar zahteval ko se le-ta rodi. Ali lahko na list papirja zapišem, da se odpoveduje vsem pravicam in to on tudi podpise, ali lahko to ovrednotim pri notarju, ki bi v primeru kakršnega koli pravnega spora bil ta zapis pravnomočen???
Če pač ne želi imeti z otrokom nič zdaj, v tem trenutku, tudi ne želim, da bi ga imel npr. čez en mesec, ali dva ali pa tri leta po rojstvu, ko si bom uredila življenje in ko bo imel morda otrok že novega očeta, češ da se je on premisli.

Pravijo, da upanje umre zadnje. No jst tega upanja nimam več.
In da če človek živi od upanja, umre lačen.

Lep pozdrav,

Katja

Otroku se ne more odpovedati in tudi ne bi bilo prav.

Razumem, da si zdaj jezna, razočarana in bi najraje, da (bivši) partner otročka nikoli ne bi videl. Na tak način bi se mu maščevala- vendar pomisli, trpela bi samo ti. Saj kot praviš, njega nerojen otrok ne zanima, torej je do kakršnegakoli podpisovanja indiferenten. Na tak način ga ne boš kaznovala in tudi sebe ne zaščitila. To bi bil zgolj obrambni mehanizem, zid, ki bi obstajal v tvoji glavi, on pa bi ga spoštoval ali ne. Tako kot bi se mu zdelo, saj veš.

Počakati boš morala do poroda. Takrat boš za podatke o otrokovem očetu le te navedla ali pa ne. Se boš odločila po lastni presoji. Do takrat pa raje kot o jezi na (bivšega) partnerja razmišljaj o zdravi nosečnosti in pripravi na porod.

Se pa pogosto zgodi to, kar si tudi omenila in se tega bojiš. Mnogo očetov se “prebudi” šele po rojstvu otroka, še več potem, ko je otrok malo večji (star nekaj mesecev). Želele bi drugače, vendar lahko samo upamo. No, malo lahko tudi pripomoremo k temu.

Cisto razumem reakcijo tvoje razbolele duse….upraviceno si prizadeta in
vem, kako boli.
Tvoje sporocilo je en sam krik jeze, bolecine, zalosti.
Saj ne gre za to, kaj bi on ‘podpisal’….to (bos scasoma ugotovila) je cisto
brez veze. Ko bos prebolela svojo bolecino, bo ostalo vazno samo se to,
kaj bo najboljse za tvojega otroka.
Kar bi ti rada je zagotovilo, da vaju bo nesojeni oce pustil v prihodnosti
pri miru….zal ti tega nihce ne more zagotoviti, z nobenim notarjem.
To torej nima smisla. In pred kaksnimi spori bi to kogarkoli zascitilo?
Vendar misli vnaprej. Zivimo v neverjetno uvidevni drzavi, kjer ne dobis
otroskega dodatka, oziroma nadomestila kot samohranilka, ce ne dokazes,
da si oceta ze tozila za prezivnino in ti je noce (ali kao ne more) placati.
Res. Se ne hecam.
Kot prvo….denar je ZA OTROKA in ne zate, kar pomeni, da mu ga ti nimas
pravice odrekati zaradi svojega ponosa ali trme. Po mojem si mu dolzna
preskrbeti kar najvec…vsaj jaz bi naredila tako.

Pa se eno cisto osebno mnenje.
Tale tvoj lipe je po tem, kar pises, predvsem velik omahljivec in neodlocnez, slabic, ki hodi po liniji najmanjsega odpora.
Ampak nekaj ti povem. Ce bo kdaj hotel biti oce, mu to dopusti.
Jaz bi namesto letanja k notarju sedla z njim in mu cisto prijazno
povedala, da dela napako, ker bo izgubil najlepso stvar…ljubezen
svojega otroka. Ocitno je, da si zlahka premisli o zelo vaznih stvareh
in tu bo pot nazaj tezka. Mislis, da bi razumel?

Živjo, draga Katja!

V težki situaciji si, ampak si tudi mnogo prispevala, da si prišla na to točko. Predvsem to, da si se zapletla z nezrelim človekom v času, ko se je on ločeval in mu omogočila, da je šel brez razmisleka v novo zvezo. In še potem nisi poskrbela za zaščito, da si v celo kolobocijo vpletla tudi še nerojenega otroka.

To so dejstva. Zdaj pa je na vrsti vprašanje, kaj se da storiti. Predvsem je zdaj čas za otroka, ki se mu je treba stoprocentno posvetiti in mu nameniti ljubezen. Opri se na svoje bližnje, ki ti stojijo ob strani. In pusti tvojega nezrelega možakarja, da živi svoje življenje, zelo rabi samoto in čas za premislek. Če bo zraven skrbel še za sina, je to zelo dobra kombinacija. to zavzemanje za skrbništvo govori tudi o tem, da ni tako slab oče kot je slab partner.

Za potem pa premisli naslednje – ti kot ženska lahko zapustiš partnerja – to je minljiva vez. Vez med otrokom in očetom je veliko bolj trajna – oče je samo eden in ga ne moreš zamenjati. In otrok ima pravico do očeta, oče pa tudi pravico do stikov z otrokom. Jeza in razočaranje bosta počasi usahnila, za vnaprej bo potrebno dobro sodelovanje med staršema – med tabo in tvojim bivšim – za dobro vajinega skupnega otroka – v to grenko jabolko boš morala vgrizniti. In čimbolj mirno boš uspela pogovoriti se z njim in sodelovati, boljše bo za otroka.

Veliko poguma ti želim!

Pozdravljena!

Če je ta tvoj možakar bil sposoben zapustiti svojo nosečo ženo, takrat, ko je bila tudi ona zelo ranljiva in v pričakovanju kot zdaj ti, se ni bilo dobro zapletat z njim. Da se je pa zdaj ob tvoji nosečnosti, začel zanimat za sina, je to po moje rezultat njegove slabe vesti in posledično skuša situacijo popravit, tako, da mu vedno bolj pomaga in celo hoče skrbništvo zanj.

Ne glede na to, da si zdaj jezna in da pravzaprav moraš pojest nekaj, kar se je pred cajtom skuhalo, ti svetujem, da mu daš čas in ne rineš v njega, ker s tem boš stvari samo poslabšala. Sigurno se mu bo prebudil občutek za tega otroka, saj starš ljubi vse svoje otroke (ne glede od katere ženske so) in to je pomembno, vendar ne zate, temveč za tvojega otroka, ki ga nikakor ne smeš prikrajšati za ljubezen očeta, pa četudi si ga najprej ni želel. Ne prikrajšaj otroka za očeta, da ne bo imel kasneje kakšnih psihičnih posledic. Vidiš, ko se otrok rodi, nisi več ti pomembna in kaj si ti želiš, temveč kaj je za otroka najboljše. To je bistvo materinstva- brezpogojna ljubezen in žrtvovanje za otrokovo dobro.

Ne obsojam te, ne me narobe razumet. Boš videla, s časoma se bo vse uredilo. Morda, ko razčisti vse odnose s prvo družino, se bo lahko vrnil k tebi in boste lahko zaživeli kot družina. Sploh pa ne zavračaj njegovega prvega sina, temveč ga podpiraj v ljubezni do njega.

Želim ti vso srečo.
Suzi