Ko umre del tebe…
Tajica223
Ja tudi meni ni jasno, zato bomo poiskali resnico. Kar se dogaja v zadnjih letih se 30 let nazaj ni. Pri vsem napredku, pri vseh pregledih, tudi plačanih. Vseskozi vse krasno, nato pa: Sožalje, vašemu otroku ne bije več srček. Pa sproženi umetni popadki, rojstvo malčka, neznansko lepega in popolnega, z zaprtimi očki kot bi spal. Pa ti potisnejo v roke papir, da ga podpišeš, daš malčku ime, ki sta mu ga starša z ljubeznijo izbirala kar dolgo časa, držita ga, pestujeta, poljubljata, ga skušata prebuditi , na koncu se poslovita, nekako 3 ure po rojstvu je vse skupaj trajalo. Pa prileti psihologinja, ki jima nakloni 20 minut. Halo???? Ko še starša ne dojemata , da otroka ni, ni in ni več. Pa takoj drugi dan odpustnica, kjer piše da je vse b.p. Halo kako b.p.? Umrl je otrok. Pa strta mama, ki stoji kar zunaj pred porodnišnico, da jo pobere oče umrlega malčka, ki je v šoku. Človek ob taki proceduri enostavno obnemi. In na koncu, ko opravijo obdukcijo, ugotovitve pošljejo v porodnišnico, kjer se je to zgodilo, pa čakajo še na neke izvide, ker so tkivo malčka poslali, bogve kam. In ja ne bo še tako kmalu odgovora, bo treba počakat. In ko bodo vse papirje teh in onih ugotovitev skupaj zložili, bo “komisija” naredila poročilo. Se pa zna zgoditi, da vzrok ne bo znan, ker da se to dogaja. Halo?? Jasno da se zna zgoditi, da bo dogodek nepojasnjen. In bomo iskali še drugo mnenje, pa tretje in nazadnje če bo potrebno tudi izven naših meja. In ta čas ko straša čakata in čakata je njuno zadnje srečanje s sinkom v Parku zvončkov. Pa mrzla ploščica z imenom, priimkom, datumom rojstva in smrti (ki je isti). Vsi ostali si operejo roke, odmislijo starše, ki se jim je to zgodilo. Mama ne zmore funkcionirat, pestuje svojo žalost, požira solze, raznesti jo hoče od notranjih bojev, oče se trudi, premleva, skuša prenašati izgubo “po moško”, pa mu na momente tudi ne uspe… Pa nismo osamljen primer, se tega še kako zavedamo.
Zato Tajica bomo iskali odgovor dokler ne bomo dobili jasnega navadnemu človeku razumljivega. Preveč je ploščic v Parku zvončkov, preveč trpečih mamic, očkov, solznih bratcev in sestric, žalostnih babic in dedkov. Nekje v preventivi nosečnic nekaj manjka. kar je bilo pred dolgimi časi nekaj čisto samoumevnega. Oprosti,toda da se vsaka 6. nosečnost v sedanjih časih konča s smrtjo otroka, je pa alarmantno. Statistična primerjava s svetom je v našem slovenskem primeru brezpredmetna glede na število slovenskega prebivalstva.
Sem bila tudi danes v Parku zvončkov, pri našemu malemu in pri ostalih angelčkih. Spomnila sem se tudi tvoje male Neli. Sem tudi ostalim angelčkom prižgala eno belo lučko. Danes jih veliko sveti, zato bodo imeli veliko svetlobe, ko se bodo prišli igrat. Pa kaj lučke, svetlobo vedno najdejo v naših srcih. Drži se mamica male Neli. En topel objem ti pošiljam.
Najprej lepo pozdravljene vse, ki ste doživele kruto rojstvo in smrt istočasno. Moj fantek počiva z vašimi v Parku zvončkov. Ker ne morem tja, bi vas prosila, če lahko prižgete lučko še zanj. Saj sem to storila doma in mislim nanj, a vseeno imam občutek, da bi morala tudi tja, a je žal ta trenutek neizvedljivo.
Hvala vam in pošiljam vam en velik objem.
Darja1122 te podpiram in se popolnoma strinjam z vsem napisanim…nekaj je s sistemom hudo hudo narobe, ja in to, da se vsaka 6 nosečnost konča s smrtjo je res tragedija, da človeku misliti. Resnično upam, da bosta dobila vsaj odgovor, neko sprejemljivo razlago….nekaj česar se lahko oprimeš. Naše zdravstvo jemlje vse te stvari tako rutinsko in samoumevno, da me resnično boli srce. Tudi meni je bila servirana razlaga o patološkem izvidu, komisiji ki se sestane hmmm tam nekje na par mesecev, če imaš srečo dobiš izvid kaj pa vem v roku pol ali enega leta…halo?? Dejstvo pa je, da v večini primerov piše – brez posebnosti. Ja in to boli, kako brez posebnosti če pa otroka ni? Eh….
Hvala, ker si se spomnila moje miške, tablico še čakamo, imajo preveliko “gužvo” pa je v 3 tednih še niso uspeli izdelati. Če ni breboleče….kako je ime tvojemu angelčku, tudi jaz bi rada prižgala svečko zanj.
Objemček nazaj, pa mogoče se kdaj srečava pri naših zvezdicah… lp, Saša.
Žalostna mami – mislim da vse mamice prižgemo svečko za svojega in vse ostale angelčke – tudi tvojega. Ne skrbi, ni sam in zanj gori ogromno lučk!
Tajica223
Imaš prav. Če piše na odpustnici, da je vse b.p., pa moraš pustiti svojega srčka v bolnici, ker je umrl, ni b.p. ampak obup. Fantka nam res ne bo nihče vrnil, sem pa prepričana, da bi bil lahko rezultat povsem drugačen. Pa lahko napišejo ne vem kaj. Veriga napak čisto človeškega faktorja se je zvrstila, zato Tajica enostavno ne moremo tega tako mirno sprejeti.
Kar se ploščice tiče smo imeli neizmerno srečo. Naš zakladek je umrl 3.10.2012, pa nam je uspelo ploščico dobiti en dan pred razsipom, torej 28.10.2012. Neizmerno smo hvaležni gospe, ki je tako človeško in toplo pristopila in poskrbela , da je bila narejena in pripeta na zidek v Parku zvončkov.
Res je tudi, da sem prav gledala, če bom kje zasledila ime tvoje princeske, pa ga nisem. Sem menila, da sem mogoče kaj spregledala , ko je toliko ploščic. Pa saj jo bo tvoja malčica tudi kmalu dobila.
Našemu angelčku je ime Lukas in kar ne moremo in ne moremo sprejeti dejstva da je tako kot je. Pa se trudimo, resnično. Je pa zelo težko.
Tajica-Saša, pepričana sem, da se bova našli in objeli. Nekatere poti so težko razložljive , pa vendar določene ljudi pripeljejo skupaj. In ja, ko ti je hudo jokaj, ne zadržuj solza. Zadržane solze ranijo dušo in telo. Sčasoma se navadimo z izgubo živeti, solze zaklenemo v srce, Ko se jih nabere preveč jim dajmo krila.Pa en velik topel objem ti pošiljam.
Žalostna mamica
Kaj naj ti rečem. Naj te ne skrbi, tudi tvojem angelčku gori svečka. Mamice ne delajo razlike. Ko jo prižgemo svojemu angelčku, jo posvetimo tudi ostalim. Tudi tistim, ki jih ni v Parku zvončkov.
Ne vem sicer ali vam bo kaj pomagalo, samo resnično se vprašajte ali želite na vsak način vztrajati in iskati razlog, zakaj je fantek umrl. Kot razumem, ste babica. Seveda verjamem, da boste naredili tako, kot bo to želja staršev in ne vaša.
Tudi meni je umrla “zdrava” hčerka. Zdrava hčerka, ki sem jo rodila, dojila, previjala, potem pa nenadoma šok, bolnica, kalvarija in aparati in potem smrt, kot odrešitev. Ja…to se dogaja.
Tudi pri nas bi bilo MORDA lahko marsikaj drugače ČE BI…. nekaj vam povem, kaj sem se naučila iz te zgodbe; nič ti ne more povrniti otroka in zmanjšati bolečine. Ne pomaga, če skušaš krivdo za vse pripisati nekomu, čeprav vaše občutke popolnoma razumem, ker sem bila takrat sama na istem. Obupno sem želela najti krivca za vse, da bi lahko bila vsaj jezna nanj…nisem se mogla zadovoljiti z odgovorom, da tako pač v življenju pride, da ne vejo zakaj….
V medicini ni nič 100%, ni črno ali belo, ni gotovosti. In vedno je statistika, ki je lahko v tvoj prid ali pa proti tebi. Tudi mene je dolgo grizlo, zakaj moramo biti ravno mi tisti nesrečni še ne 1%, ki se jim to zgodi?
Danes vem, da je bil prelomni trenutek takrat, ko sem sprejela dejstvo, da se je tako zgodilo in ko sem nehala iskati odgovore na vprašanja, ki bodo za vedno ostala neodgovorjena. Enostavno sem morala sprejeti dejstvo, da nekatera vprašanja nimajo odgovora. In potem mi je bilo lažje. Res. Je trajalo. Ampak je bilo potem bolje. Tudi vam bo, samo čas rabite. Spomnim se, da sem si v nekem trenutku želela, da naj že mine ta čas, da se bom bolje počutila, da bom lahko funkcionirala…nič ne pomaga, postopoma je potrebno. Dan za dnem.
Vse dobro vam želim!
tvoja mami
Vsekakor sta ob tako tragičnem dogodku, le starša tista, ki se odločita o iskanju ali neiskanju vzroka. In res je tako, da je naš malček sedaj angelček med angelčki in ga nazaj ne moremo vrniti. Kaj drugega kot počakati na rezultate obdukcije jima zaenkrat tako ne preostane. Pa vendarle berem “nepojasnjene” zgodbe mamic in jih je naenkrat preveč. Mnogo preveč. Ker v zadnjem času kar pogosto obiskujem našega malčka v Parku zvončkov, vsakič obstanem in se zgrozim , ker je ploščic vsak dan več.
Ni moj namen vsevprek obtoževati, ker si ne drznem biti niti tožnik, niti sodnik. Je pa bilo kar nekaj dejstev med nosečnostjo moje snahe spregledanih oz. se z njimi ni nihče ubadal, ker je vse teklo lepo. Prelepo. Do usodnega dne, 3 dni pred PDP. Ali so ta, odločilno vplivala na tragičen iztek, zaenkrat lahko zgolj ugibamo. Bomo videli.
Vem tudi , da bo potrebno veliko časa, da se bosta starša za silo spet sestavila. Se res trudita. Je pa hudo, to veste sama najbolje. En dan je malo bolje, naslednji dan slabše. Še tako dobronamerno izrečene besede zvenijo prazno, oguljeno in so dostikrat odveč. In tega se še kako zavedam.
In ne, sama ne maram zgodb z zameglenim oz. nedorečenim koncem. Strinjam se, da dostikrat ne dobimo odgovorov na vprašanja, ki usodno posežejo v naša življenja. Se jih pa kljub temu dejstvu trudim iskati.
Vse lepo vam želim mamica male angelčice in vas lepo pozdravljam.
Samo tole bi vam napisala; presenečeni ste, koliko takih zgodb je na svetu in za katere ste izvedeli šele sedaj, ko ste tudi sami v tem filmu…ja res je. Dokler nisi v tem, o tem ne razmišljaš, v redko redko kateri reviji napišejo kaj o smrti otroka, kaj šele v kakšni nosečniški reviji….tam vidiš samo naslove, kako je vse super, krasno, čudovito, čarobno….
Realnost je močno drugačna. Vi ste šele na začetku…ko se boste pogovarjali z ljudmi o tem (če se boste) boste kmalu videli, koliko podobnih zgodb je zelo blizu okoli vas….jaz sem najprej mislila, da sem edina na svetu, ki se ji je zgodila točno ta zgodba. Pa sem kmalu spoznala kar nekaj mamic, ki so imele podobno izkušnjo…pa statistika pravi, da nas je manj kot 1%!
Mi smo našo deklico pokopali v Parku zvončkov, pa ji nismo dali tablice. In veliko je staršev, ki jih ravno tako niso dali…in ki imajo otroke pokopane v individualnih grobovih…ja veliko nas je s tako žalostno zgodbo.
Zdaj ko imam za seboj bivanje na oddelku otroške kirurgije, kjer sta tisto noč, ko je umrla moja deklica umrla še dva mala otročka, ki sta komaj začela živeti in ko sem preživela bivanje na EINT v ljubljanski porodnišnici vidim, koliko zgodb je in koliko nesrečnih koncev.
Zato sem sem skoraj presenečena, ko mi kdo reče, da je bilo vse ok. Seveda sem srečna zanje, ne me narobe razumeti, samo ko vem, kolikokrat gre narobe….
Vse dobro…čas res dela za vas….
tvoja mami
Hvala za vse kar ste napisali. In se strinjam, da je veliko zgodb z nesrečnim koncem. Tudi sama vem, kar za nekaj takšnih, konec koncev tudi kar pri sebi osebno. In zdi se mi skrajno krivično. Do bolanih otrok, do smrti dojenčkov v zibelkah, smrti novorojenčkov po porodu, smrti otročkov (ne bom jih imenovala plod, ker so to zame otročki) tik pred porodom ali nekje vmes…do mamic, očkov in vseh ki se vsakega novega življenja veselimo in ga tako težko pričakujemo. Velikokrat ima vmes prste narava, ali višja sila če hočete, mnogokrat pa tudi čisto človeški faktor. Ne zatiskajmo si oči pred resnico. Skoraj bogokletno je izraziti dvom ali imeti pomisleke o zmotljivosti človeka, ki opravlja tak poklic. O tem se v glavnem molči in se ne piše. In če že se, se pojavi četa odvetnikov z grožnjami. In to ni hec, vsi vemo da ne.
Medtem ko čas dela svoje in krpa srčne rane, ki niso nikoli zaceljene, le potlačene nekam v podzavest pa teče življenje naprej. Tako ali drugače.
Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.
Najprej iskreno sožalje. Ni besed tolažbe…
Na FB res obstaja zaprta skupina z imenom Mamice, ki smo izgubile svojega otroka. Zaprosi za sprejem, potem moraš pa počakati, da te “moderatorka” potrdi. Skupina je v veliko pomoč in tolažbo v teh težkih trenutkih. Vabljena.