Včeraj sva izvedela, da srčece najinega angelčka ne bije več. Da ne živi več. Da ga enostavno ni več. In vendar še vedno je. Jutri ga bom izgubila. Jutri mi ga bodo iztrgali iz telesa. In tega ne morem prenesti. Ne morem se posloviti od njega. Ne še, prosim… Solze tečejo brez prestanka in bolečina je tako huda, kot bi me trgali pri živem telesu. Kdaj to mine???
Žalost zaradi izgube, strah pred jutrišnjim dnem, vse je pomešano. Ga bom po porodu zmožna vzeti v naročje, ga pestovati? Mu povedati, kako zelo nama je hudo, ker naju je tako hitro, prehitro zapustil?
V vsem tej žalosti mi je v edino tolažbo objem mojega moža in občutek ob prebiranju vaših zgodb, da v tem nisva sama. Da vas je tukaj veliko takih, ki to razumete. In se medsebojno podpirate. In to mi vliva upanje.
Zvečer mu bova prižgala svečko. In morda zapela uspavanko. Preden dokončno odide od naju.

Mišek moj, rada te imava! Tako zelo, zelo…

Joj, ko sem jaz izvedela, da mojemu otročku ne bije več srček, sem mislila, da se mi bi kar zmešalo. V meni je bila takšna tema, sploh ne znam povedati drugače, ki je grozila, da me bo pogoltnila. Res, en tak blazen občutek norosti. Tudi mene je `reševal´ moj mož. Šele potem so prišla vsa čustva.

Moj otroček je bil še zelo mali, še v mehurčku in sama sem si najbolj želela, da bi ga lahko pestovala, pa ga nisem mogla, ker je bil tako mali.

Kdaj mine? Sčasoma zagotovo najhujša bolečina mine. Meni je na začetku zelo pomagalo gledanje filma Gospodar prstanov, ker me je nekako prestavilo v drugo realnost, da sem si lahko malce odpočila. Prijatelj, ki je psiholog mi je rekel, da sem se kar hitro pobrala, pa me je sedaj po več kot pol leta spet pošteno vrglo. Se spet veliko jokam 🙁

Veliko poguma in moči ti želim!

Iskreno sočustvujem s sotrpinkama, ki sta sedaj na poti, ki sem jo že prehodila pred leti!

Nimam besed tolažbe, ampak pošiljam topel objem.

Jutri bom v mislih s tabo, Metka! Ne boš sama! In zudi tvoj mali angelček ne bo sam!

Pred dobrim letom sem šla sama skozi to in še zmeraj zelo, zelo boli. Vzemi ga v naročje, pestuj ga, zapomni si njegov obraz, poslovi se od njega.

V mislih sem s tabo in ti dajem en velik objem, ker drugih besed nimam.
Tvoj angelček bo skupaj z mojo punčko in ostalimi.

Draga Metimetka,

v mislih sem s tabo.

Drži se in naj ti strah ne prepreči, da bi otroka pestovala… Meni je in mi je danes še kako žal…

Najprej hvala vsem za tolažilne in vzpodbudne besede. Kako dobro denejo v teh težkih trenutkih!

Včeraj ob 16.52 se je rodil najin angelček. Tako drobcen, a tako popoln. Z lepim obrazkom – majhnim noskom in odprtimi usteci, a zaprtimi učkami in tihim srčecem. Najin mali sinek…
V tistih trenutkih, ko mi je ležel v naročju, ko sva ga pobožala, smo bili srečna družinica. Ko pa sem ga morala zapustiti, ga pustiti ležati samega na hladni mizi, mi je skoraj počilo srce.
V večen spomin mi bo slika tega lepega otročka, ki mu ni bilo dano živeti…

To se ne bi smelo dogajati. Nobena mama ne bi smela tako trpeti, nobena družina… Zdaj le še bolj razumem besede žensk, ki so to že prej dale skozi: Ko bi le bila zadnja, ki se ji je to zgodilo!

Vem, da bo pot okrevanja še dolga, da bom še dolgo jokala in da bo še dlje jokalo moje srce. Hvala vam vsem, ki ste v mislih z mano. Upam, da bom sama kmau dovolj močna, da bom lahko tolažila druge. Do takrat bom pa samo probala preživeti. Minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem brez svojega malega Tristana…

Ob tvoji zgodbi jokam, jokam….

Draga mamica.
Najprej ti pošiljam močan objem in iskreno sožalje ob izgubi tvojega malega angelčka.
O, kako vem kako ti je pri srcu. Pred enim letom sem to tudi sama doživljala.
Kot si že sama napisala – bili ste srečna družina, a potem si ga morala pustiti tam in se od njega posloviti. Mislim, da je to nekaj kar mame/starša nosimo vedno v svojem srcu.

Jokaj, jokaj, predihaj dan za dnem.
Eno leto je okrog, in še vedno solze pretečejo ob vsakem spominu, datumu, dogodku,…
Za vedno bodo ob nas, do ponovnega snidenja pa naš prelep spomin.

Drži se, s partnerjem si bodita v oporo.

O kako te razumem sama sem sla skozi isto zgodbo pred 2 meseci. Vedno znova se sprasujem zakaj je ta svet tako krut?! Zakaj nimamo moznosti svojih otrockov spoznati in… Ce hoces sem ti na voljo za pogovor oglasi se mi na mail [email protected] in mogoce bomo skupaj lazje prenasale izgubo najinih sonckov. Objem oglasi se

Draga moja metimetka v mislih sem steboj bodi močna.

V mislih sem s tabo! Nisi sama!

Poljub tebi, možu, tvoji družini in vašemu malemu angelčku!

Draga mamica! Iskreno sožalje.

Vem kje si, žal mi je da se nam tako zgodi.
Bolečine se sčasoma navadiš, jaz sem imela veliko težavo z iskanjem same sebe, po 13 mesecih žalosti sem ugotovila, da stare “mene” ni več, da sem le nova “jaz” in sem se ponovno naučila živeti. Sicer živim v nekem paralelnem svetu.
Zaznamovana z žalostjo ker ga ni ob nas grem dalje, sicer počasneje, saj me ljubezen do sina drži nazaj v preteklosti … vendar grem dalje, … in v vsej žalosti sem tudi srečna, srečna ker sem mami, srečna ker sem pestovala najinega sina, srečna ker se nama je pridružil čeprav za kratek čas.

Bodi močna.

An angel in the book of life wrote down my baby’s birth,

Then whispered as she closed the book,

“Too beautiful for Earth”

-Unknown

Najprej hvala vsem za tople in spodbudne besede.
En teden je mimo, jaz pa živim kot v transu. Čas mineva in jaz diham. Občasno jem in ponoči včasih spim. Čez dan pa… Preživim.
Gledam slike z ultrazvoka, gledam slike najinega angelčka, kako mirno leži, zavit v odejico. In ne morem razumeti zakaj tako lepemu otročičku ni bilo dano živeti.
Pomagate mi vi tukaj, pa mamice na FB in pogovori s sodelavko, ki je pred tremi leti izgubila svojo punčko. Berem knjigo Prazna zibka strto srce. In moji glavi malo odleže. Srcu pa ne. Srce je strto od bolečine. In tu ni pomoči. Rabim čas, veliko časa.
Čas bo minil. Vem. Do takrat pa še enkrat hvala, ker mi stojite ob strani in me bodrite.

Draga MetiMetka, iskreno sožalje ob izgubi otroka. Žal točno vem kaj doživljaš ker sem pred več kot letom bila v isti situaciji. Mislila sem, da ne bom preživela. Dnevi so bili temni, čas se vleče, vse misli se sučejo v enem in istem krogu. Občutek, da te nihče ne razume, občutek da moraš dalje, otrok pa je ostal nekje drugje. Na trenutke bi vse zapustila in šla za otrokom…Na poti žalovanja bodo krize, vzponi in padci, a vsak jo mora prehoditi. Počasi, počasi, zelo počasi bo bolje.Poskušaj navezati stik s kakšno, ki je podobno izgubo doživela pred kratkim.Deli izkušnjo z ljudmi, ki so to že doživeli pred tabo. Razumejo te in lažje se vživijo v tvoj položaj in te bodrijo, ko ti je najhuje. Vse dobro ti želim na tej poti.

MetiMetka vidim da je ze vec kot en mesec mimo od kar si morala preziveti najhujsi dan v svojem življenu. Upam da si se ze pobrala in gres pozitivno naprej, jaz sem enako prezivljala leto in pol nazaj in vem kako ti je. Se sedaj se kdaj pa kdaj zjocem in bi rada svojo puncko nazaj, vendar me doma razveseljuje sinek ki je star 5 mesecev in ne vem kaj bi brez njega! Vem kmalu sem se odlocila da ponolno poskusim in ni mi zal! Celo nosecnost uzivala in niti pomislila nisem da bi bilo kar koli narobe sem imela dober obcutek, saj mi je v prvi nosecnosti vedno spremljal strah da bo kaj narobe in je res bilo 🙁
Srecno in upam da vajin angelcek kmalu dobi bratca ali sestrico!

V torek sem po več kot sedmih mesecih čakanja (in ogromno telefonskih klicih) končno dobila rezultate preiskav in mnenje komisije, zakaj je moj fantek umrl.
Kromosomsko je bil popolnoma zdrav, umrl pa naj bi zaradi krvnih strdkov v žilah posteljice, zaradi katerih ni dobival “hrane”. Predlagali so mi še testiranje za trombofilijo in ahtifosfolipidni sindrom (kot možna vzroka). Seveda sem se o tem pozanimala na internetu in čeprav ni gotovo, da je za Tristanovo smrt kriva katera izmed teh bolezni, pa vem tole: tako trombofolijo kot APS je možno zdraviti in rešiti otročka. Vendar so preiskave drage. Predrage, da bi jih naredili za vsako nosečnico. Ker je statistično “malo” smrti otročkov zaradi tega. In se ne splača…

Kar je za nekoga statistika, je zame moj otrok. Eden in (zaenkrat) edini. Neskončno ljubljen. Nikoli pozabljen…

To sem morala napisati. Ker tako boli in sem morala dati iz sebe…

M

Metimetka, moje sožalje ob izgubi. Srček pri moji hčeri je nehal biti konec 9 meseca.
Rekli so mi, da bodo naredili obdukcijo in mi povedali kaj je bilo narobe in dobila sem odgovor da nič. Še zdaj, po letu in pol se sprašujem kaj je bilo narobe. Rada bi vedela kaj je šlo narobe, odgovora pa ni.
Tudi jaz imam srečo, da me tolaži sin in je moje sonce. In sonce bo posijalo tudi tebi.

PoPo,tudi jaz sem hcerko izgubila v 40.tednu zaenkrat brez vzroka,se cakam na izvide obdukcije,so mi pa ze rekli,da verjetno vzroka ne bo.Vse to ubija,ker ne razumem,da se to lahko zgodi in to cisto pred rojstvom.Pravijo,da se dusa premisli oz. se vrne azaj v duhovni svet,ker opravi svojo nalogo.Zanima me,kako si prezivela in posksila znova?
Vsak dan izvem za novo mamico in ta novica me ubije,zakaj ni bilo namenjeno meni,ko pa je bilo do zadnjega dne vse bp…..

Atina19, ne vem kako sem preživela. Nekako, vsak dan posebej. Vsak dan mislim na njo, ko vidim male otroke, takoj pomislim, takšna bi bila moja Eva. Zelo mi je težko.
Po letu dni sva se odločila, da spet poskušava, vandar žel neuspešno. Bila sva že tudi na umetni, pa tudi tukaj ni šlo. Maja lahko spet greva na umetno, vendar se še nisva za sigurno odločila da bi šla.
Sin je bil z umetno, po 10 mesecih sem zanosila naravno, vendar je bil konec žalosten. Zmanjkuje mi moči, želja je pa velika.

Berem, resda za kar nekaj mesecev nazaj. Vzrok neznan, ni noben odgovor. Vsaj zame ne. Če nekdo umre, je vedno zaradi nekega vzroka, tako naj bi bilo tudi pri otročkih. Tudi mi čakamo odgovor “neke komisije”, “že skoraj 1 mesec. Pa vam povem, četudi bo napisano vzrok neznan, ga bomo poiskali.Drugje. Ker smo to dolžni zdravemu, donošenemu, pa na koncu mrtvorojenemu malčku.Vsak nepredviden dogodek ima nekje vzrok. Samo vztrajno ga je potrebno poiskati. Če traja, naj traja. Če ne doma, pa v tujini.