Ko tako boli
Prej tremi tedni sem izgubila plodek, mojega otročka, v samo osmem tednu nosečnosti. Boli, zelo boli. In še bolj boli, ko ugotoviš, da te “na žalost” najbolj razumejo tisti, ki so bolečino izkusili in brazgotine nosijo s seboj. In tako sem se znašla med vami. Hudo mi je zase, za vas, za vse tiste znanke, ki se jim je to zgodilo, pa niso povedale za spontani splav (in so bolečino nosile same! pa je nebi smele) ali jih takrat nisem poznala. Groza me je ob misli, da otročka donosiš in štručke ne neseš domov in preživiš – ostaneš ob tem normalen. Ostaneš ob tem normalen, ker smo ljudje tako čudno narejeni. Ker okolica misli, da je narava poskrbela sama – ja seveda, ampak zakaj, zakaj se mora zgoditi, da otroček odmre, da mu neha biti srček – ker je tako bolje, sicer bi bilo kaj narobe. Ja seveda, raje zdaj kot kasneje – ampak zakaj? Pa spet, bo pa drugič ratalo – zakaj drugič, zakaj ne zdaj? Glej pozitivno naprej, bodi optimistična, bo bolje – ja ljubi bog, povej mi recept kako naj to naredim! Kaj sem lahko žalostna, kaj lahko predelam to bolečino, da ostanem normalna ob vseh teh ljudskih bistroumnostih, ki kar morajo nekaj reči – če ne vejo kaj, naj bodo raje tiho. Kako cenim tiste, ki so mi rekli, da jim je hudo, da jim je žal, da ne vejo kaj naj rečejo in da so z nama. Prijateljico, ki mi je povedala, da je kar jokala, ko sem ji sporočila. Partnerja, ki mu je hudo, ker se je najina nosečnost tako končala in hudo zame, ker imam svoje grenke/žalostne trenutke in mi lahko pomaga samo tako, da je z mano in ga zraven še skrbi zame. Drugi dve prijateljici, ki sta zgodbo dali skozi, ko ju nisem poznala in mi pravita, da sem neverjetno močna, da se je njima cofalo, da sta imeli nočne more … Meni pa se solze kar ulijejo in na trenutke se mi zdi, da to preveč boli in če ne bom močna me bo še depresija popadla in ne znam si predstavljati, kako je hudo vam, ki ste otročka rodile in razen brazgotin nimate kaj pestovati … In seveda, kakšno pravico si jemljejo nekateri ljudje. Kaj ti je? Zakaj te ni bilo v službi in najraje bi kar vate zlezli, tako jih firbec matra. In potem pokažejo svojo pravo čustveno nezrelost, ko jih imaš dovolj, ker kar vrtajo in jim poveš dve besedi “splavila sem”. Potem pa zbežijo, se te ne upajo niti pogledati, ko te srečajo na hodniku. Ja ljubi bog pa to so odrasli ljudje – ne morem verjeti. In spet pravo nasprotje, poslovna partnerica, ki je na lastni koži okusila grenkobo spontanega splava. Pridi na kavo, bova malo počvekali, vem kako ti je hudo in še bo in bolečina bo nekako izvodenela, brazgotine pa ostanejo – samo bolijo ne tako hudo. Dekleta vem, da je še zgodaj in da bo bolje. Sem zelo senzibilna, zdaj najbrž še bolj, me je pa groza ob tem, da mora v največ primerih človeka najprej zelo boleti, da lahko razume sočloveka, ko ga resnično boli. In, da nas težki trenutki delajo močnejše in bolj človeške. Tudi za nas bo posijalo sonce in tudi me se bomo še smejali. Mislim pa, da bomo to sonce in smeh znale bolj užiti.
Draga moja, isreno sožalje ob izgubi, ki si jo doživela in ki še tako boli!
Glede ne to, kako huda je bolečina take izgube, se ne obremenjuj z drugimi ljudmi, z njihovimi izjavami, z njihovimi reakcijami! Pazi nase in poskrbi zase.
Pošiljam objem!!!
bolhica5 vem zelo boli. Tudi jaz imam angelčka in to povem vsakomur. Rada ga imam in nikoli ga ne bom pozabila. Vsak dan mi joka srce za njim…vsak dan že eno leto. Nevem kako naprej pa že nekako. Razumem te in ne vem kaj naj rečem da bi ti olajšala bolečino.
An angel in the book of life wrote down my baby¨s birth. And whispered as she closed the book: “Too beautiful for earth…”
Še kak mesec pa bo leto naokrog in sem popukala še sem gor. Rana več ne skeli, brazgotina pa je velika – in vedno z mano. Rabila sem skoraj štiri mesece, da sem se umirila. Čas sem si vzela – dajte si ga tudi ve – rabite ga. Moja zvezdica je z mano, samo tu je ni. Tudi vaše male zvezdice vas spremljajo in kot pravijo tudi ostala dekleta, vedno so z nami.