Spet se je zgodilo. Kaj? Na začetku, ko sva bila s parnerjem še sveža v vezi, se je zgodilo, da smo kdaj pa kdaj tudi popili kakšen kozarček ali dva za kakšne posebne priložnosti in praznovanja. In že takrat je nekajkrat v meni vzbudil strah, ko je, če ni bilo tako kot je on želel, kar na enkrat spremenil mimiko na obrazu v temačen, grozen pogled. Tudi oči so postale stekleno rdeče. Kot bi mi priklenil roke na hrbet. Želela sem si, da nebi bila tam. Hotela sem pobegniti. Na ves glas upila na pomooooč, kričala. Želela sem si na konc sveta, daleč stran od njega. Tako sem se ga bala, tako me je bilo strah, da bi mi kaj naredil, da sem si bila v pričo njega zmožna česa narediti, sama sebi, le da bi vse skupaj minilo.
Sedaj, se je zgodba ponovila. Le, da ni bil prisoten alkohol in z njim nisva več skupaj ampak se nekaj trudimo, da bi družina še kdaj prišla nazaj. Ker ni bilo tako kot si je zamislil, se je potemnil njegov obraz, isti kot takrat. Groza. Samo gledal me je in za trenutek rekel ves resen “ne rabiš bit nič žalostna”. Vsa sem se najžila po telesu in če bi imela gumbek bi izbrisala sebe in otroka za vse večne čase. Tokrat nisem vpila zares ampak v sebi na ves glas upila in prosila naj se to konča. Tak strah, ko nemočno ležiš, se treseš in vse kar vidiš je tist temačen obraz in ne veš kaj pričakovati.
Kaj predstavlja moj strah? Tako se bojim. Še sedaj me je strah in groza od vsega tega. Nevem kako si pomagati. Ne upam povedati nikomur.

Spoštovani, spelca34!

Opisujete dve situaciji, ko ste doživeli hud strah, že kar pravo grozo, ki se vam je prebudila ob bivšem partnerju. Strah vas je ob pogledu v njegove (temačne) oči tako močno preveval, da ste bili prav ohromljeni in niste mogli ničesar. Kot bi se nekje v vas (ponovno) prebudila prestrašena deklica, podobno preplavljena s težkimi občutji strahu, ki si sama ni zmogla pomagati in si je obupno želela le, da bi se vse to nehalo in bi ji bilo spet varno. Natančno popisujete kako se mu je pogled spremenil, potemnil (in vi oz. nekaj v vas je te spremembe zelo natančno zaznalo) in kako se je vaš strah samo še stopnjeval in prehajal v čisto grozo. To se je verjetno zgodilo v nekaj trenutkih, ob »pravem« sprožilnem dejavniku ( v njegovih očeh ste zaznali temačnost in grozo, ki si ju niste znali razložiti, zato vas je bilo še bolj strah…). Zelo verjetno ste (preko ponovitve podobnih težkih občutij) podoživeli neko, za vas izredno težko situacijo, ki se je niti ne zavedate – telo pa jo je zelo natančno zaznalo – s svojimi receptorji oz. čutili in jo na ta način skušalo spraviti v zavest – tokrat z namenom, da bi jo zmogli kot odrasla ženska prepoznati, jo sočutno pomiriti, razumeti in ovrednotiti in s tem nekako predelati. Kot nekakšen »flashback« oz. podoživljanje neke travmatične situacije, ki se je pojavilo v vašem telesu preko telesnih občutkov, nimate pa še »zgodbe«in drugih elementov, ki bi vam pomagali razumeti kaj se vam je v resnici zgodilo. V takšnih situacijah je stvari zelo težko predelati sam in si je dobro privoščiti sočutno terapevtsko spremljavo, priporočila bi vam relacijski družinski model terapije.

Zelo pomembno pa je o vašem strahu začeti govoriti. Ne komerkoli, pač pa nekomu, ki mu lahko res zaupate. Prvi korak ste že storili, ko ste vašo stisko zapisali tukaj. Idealno bi sicer bilo, ko bi se z bivšim partnerjem sčasoma zmogla začeti pogovarjati, verjetno pa sta zdaj še zelo daleč od tega, da bi mu vi lahko zaupali kaj ste (po)doživeli (ob njem) in da bi lahko na drugi strani od njega izvedeli kaj se je takrat dogajalo v njem, kaj je on takrat čutil, mislil, doživljal, kaj so govorile njegove oči… Morda je bil besen in jezen, verjetno je tudi on začutil neko »sovražnost«, ko so spregovorile njegove oči, vi pa ste verjetno v tem zaznali in prepoznali od nekod »poznane«občutke groze, nasilja, pritiska, strahu, ne-varnosti, ogroženosti… in pojavil se je telesni odziv na strah, kot ste ga opisali… Tu se vzporedno pojavi podoba otroka, ki lahko kdaj v maminih (ali očetovih) očeh zazna in »prebere« neko temačnost, ki si je ne zna in ne zmore razložiti (kam spada, kaj to je, zakaj je npr. mama takšna in kaj ona takrat doživlja…), ne zmore tudi še ločiti starševskih doživljanj in doživljanja njega – npr. da je starš samo močno jezen, njega pa je tega samo strahovito strah… In grozno je, če takrat otrok v resnici ostane sam, brez sočutne opore nekoga, ki bi mu to stisko in ta grozen strah zmogel pomiriti. Potem se vse to »vkodira« nekam v telo in »prihaja« na plano ob najbolj neprimernih trenutkih…

Zelo verjetno se vam je telo povsem naravno odzvalo na neko situacijo, ki jo je prepoznalo kot izredno travmatično (lahko gre za telesno »prepoznavo« nekih dogodkov iz otroštva, lahko pa tudi za medgeneracijski prenos travme ali kaj drugega… ). Zdaj ste odrasli, zmorete se »spoprijeti« s strahom in ga počasi tudi predelati. S tem, da se ta strah odrine in se npr. izogiba srečanjem s tem bivšim partnerjem, stvari ne bodo rešene. Za to, da bo vam lažje, da se boste zmogli v takih situacijah pomiriti in sprostiti in da boste zmogli iti naprej, pa si je dobro vzeti čas in s pomočjo terapevta raziskati kaj se vam v resnici dogaja.

Vse dobro in kar pogumno vam želim.

Ne vem, ali prav razumem, da te je hotel posiliti?

Jaz ti priporočam, da pokličeš na SOS telefon za žrtve nasilja – tam se lahko samo pogovarjaš in ostaneš anonimna. Mogoče ti bo to pomagalo, da boš zmogla s pravo besedo poimenovati, kar se je zgodilo. Z nasilneži pa sicer dela Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK). Lahko pokličeš tudi ti, da boš dobila občutek, ali bi lahko kaj naredili za tvojega partnerja, pa ne glede na to, ali bosta ostala skupaj ali ne. Z žrtvami nasilja dela tudi Ženska svetovalnica. Vse telefone, naslove in osnovne informacije o teh organizacijah najdeš na netu.
Mogoče se ti zdi, da nasilje ni pravi predalček, kamor bi ti sodila, ampak odzivaš se že tako kot žrtev.

Gospa Jerneja hvala lepa za odgovor. Vidim sebe v njem. Ne vem čemu moj strah. Smo želim si, da se mi to nebi dogajalo, da taki dogodki nebi tako vplivali name, ker postanem popolnoma nemočna z občutkom, da sem totalno na dnu. Dogodki ter spomini iz moje preteklosti so zbledeli, da bi se spomnila česa takega. Vrjamem, da obstaja možnost, da je strah preselil v mene iz prejšnjih generacij in situacij.

Mezincica, ne ni me želel posilit. Tukaj se gre za strah in nemoč, ki jo občutim ob njegovem izbruhu jeze in psihičnem nasilju. Kaj bi sledilo, če bi se odzvala na napačen način? Fizično nasilje? Nevem in tega me je ravno najbolj strah.

Spoštovani, spelca34!

Zdaj, ko ste dodali še strah pred njegovimi izbruhi jeze in nasiljem, je situacija bistveno drugačna, kot sem si jo sama predstavljala po vašem prvem pismu. Mezincica je pravilno zaslutila in predpostavljala, da gre za nasilje. Vaš problem je torej strah pred nasiljem in posledicami nasilja, pri čemer niti ni bistveno ali gre za psihično ali fizično nasilje. Nobeno nasilje ni sprejemljivo in partnerjev bes in jeza in njuno izražanje sta absolutno njegova odgovornost. Vaša odgovornost pa je, da se opremite in okrepite za prepoznavanje nasilja, za soočenje z njim in za ukrepanje in zaščito sebe in še zlasti otroka, ki tudi zelo globoko čuti vse, kar se dogaja. Vam se ni potrebno v strahu toliko prilagajati, da bi ugibali kakšno reakcijo partner želi od vas, torej da bi se odzvala »pravilno« oz. da bi mu morala ustreči samo zato, da ne bi bil jezen… Tu je pred vami področje, kjer boste lahko našli nove, odrasle načine spoprijemanja s situacijami, vendar je najprej potrebno, da najdete sebe in se izvijete iz primeža strahu. Strah vas zdaj namreč še popolnoma ohromi. Ne želite si takšnih situacij, to vam res verjamem, vendar vam ne mora nihče zagotoviti kako se bo on (ali pa kdorkoli drugi) obnašal do vas ali otroka, pomembno pa je kako vi na to odreagirate – ali še vedno ostajate samo otroško nemočni ali lahko začnete ob nasilju odraslo ukrepati. Zato je prav, da si poiščete pomoč pri inštitucijah, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja, prav tako pa je pomembno, da poskrbite za vašo funkcionalnost. Vsekakor si lahko pomagate tudi s strokovno terapevtsko pomočjo, kjer boste lahko še bolje spoznali sebe, razumeli in ubesedili svoja doživljanja ter morda razjasnili še marsikateri vidik od kod in zakaj se vam vse to dogaja, zlasti pa si lahko s pomočjo relacijske družinske terapije tudi pridobite moč za spoprijemanje in preseganje vsega tega. Če že ne zaradi sebe, vam je lahko motivacija otrokovo dobro. Karkoli boste namreč vi naredili, da se boste postavili zase in za otroka, bo čutil in vsrkaval in se učil tudi otrok ob vas… Odločitev pa je seveda vaša.

Vse dobro vam želim.