Pred štirimi leti sem spoznal mojo sedanjo partnerko. Njej je pred devetimi leti mnogo prezgodaj umrl mož. Ona ohranja stike z taščo, kar je prav in ok, saj je babica njenim otrokom. Moja partnerka gre s svojimi dvemi hčerami redno vsak mesec, enkrat k njej, jaz pa sem ta čas ostajal pri njej doma vse do pred nekaj meseci. Jaz jo v tem podpiram, še več, njej na ljubo sem celo sam nekajkrat sam šel z njo na obvezno enomesečno kosilo k njeni tašči potem, ko me je posredno preko nje povabila na kosilo. Moram priznati, da se sam malce »hecno« počutim, ko sva tam (včasih tudi brez njenih hčera), razumem da gre za vljudnost s strani njene tašče. Dejansko nimamo teme o kateri naj bi se pogovarjali, saj sem jaz kompletno nova zgodba in nekako ne sodim v ta okoliš družinskega srečevanja. To sem storil izključno na ljubo moji partnerki, sam sem jo pred tem vprašal, če ji to veliko pomeni, in ker ji je, sem potem to storil njej na ljubo.
Vendar je sedaj nastal malo večji problem, saj je to postalo že kar obveza, moja partnerka razume, da moram biti poleg, ker sodim zraven nje. Jaz bi si želel, da to ne bi postalo obvezujoče, moji partnerki pa je povsem logično, da hodim tja.
Ok, s tem, da sodim zraven nje, nimam problemov, imam pa probleme s tem, ko dejansko ugotovim, da njeno prejšnjo taščo skupaj vidiva čedalje bolj pogosto, v zadnjem mesecu pa smo sva z mojo partnerko že večkrat družila z njeno prejšnjo taščo, kot pa z mojimi starši. Poleg teh obveznih mesečnih kosil se njena prejšnja tašča pojavi tudi na rojstnih dnevih partnerkinih hčera, ter celo na rojstnodnevni zabavi njene mame.
Ko hočem navezati pogovor o tej temi, se moja partnerka zapre, ter se naperi proti meni, meče mi pred nos, da je pač njena prejšnja tašča sorodnica njenim hčeram ter da tega ne bo pustila, da bi jaz ali odločal o tem, ali kaj, še sam ne vem. Sam ji povem, da naj gre k nje sama s svojimi hčerami, saj se že tako ali tako brez teh obveznih mesečnih kosil srečujemo še na ostalih rojstnodnevnih zadevah. Poleg tega, partnerka smatra, da je več kot dovolj, če moje starše vidi enkrat na 14 dni (čeprav sedaj že kar nekaj časa nisva bila pri mojih), sama celo pravi, da svoje starše vidi manjkrat kot moje, čeprav jo v tem da bi šla večkrat k njenim staršem, sam spodbujam. Potem mi odvrne, da ona nima potrebe po tem da bi tolikokrat videla svoje starše, ker redno z njimi dnevno komunicira po telefonu. Ok, kar želi. Tudi s tem nimam problemov. Se je pač tako odločila. Tudi s tem ne, da gre k mojim enkrat na 14 dni kot nekakšna obveza, nimam težav. Omenil sem ji, da ji še tega ni treba, če si tega sama ne želi. Jih bom pač obiskal sam. Zdi se mi, da sem izčrpal večino možnosti, partnerka se počuti ogroženo, ko poskušam začeti pogovor o tem, še več, pravi da jaz nisem normalen, ker tega vsega ne uvidim, sam pa ji povem, da to delam njej na ljubo. Taki pogovori se potem praviloma končajo s kregom in očitki, kdo je kaj naredil, pa kdo manj in podobne nebuloze. To izredno izčrpava najino vezo. Čutim, kako partnerka pripušča svojo prejšnjo taščo v najino vezo, še več – želi da se moram podrejati njenim presojam o tem, kaj je normalno in kaj ni. Sledijo tihi dnevi, a o problemih se potem, ko jih prekrije čas, enostavno ne pogovarjava več.
Priznam, da sem za tako stanje delno kriv tudi sam, ko se nisem bolj energično uprl temu, postavil meje, saj sem računal na to, da se lahko civilizirani ljudje kompromisno dogovorimo o tem, kako naj neka veza poteka. Žal vsakič znova potem ta debata še ostreje izbruhne na plano, partnerica se o tem sploh več noče pogovarjati.
To temo sem vzpostavil predvsem zaradi tega, ker še nihče ni pisal o njej, bi pa rad slišal kakšne so kaj izkušnje ostalih podobnih parov do te tematike, ter kako to zadevo rešujejo. Mogoče bom dobil kakšno idejo, kako rešiti nastali zaplet.

Lepo pozdravljeni!

Ob vsej tej zgodbi, ki jo pišete, bi nagovorila predvsem eno stvar. Smiselno je poslušati svoja občutja. Če ne čutite, da bi hodili v hišo partnerkine bivše tašče, pač tega ne počnite. Glede na občutja, ki se vam pojavljajo, najverjetneje to ni prostor, kjer bi vi bili sprejeti in bi se dobro počutili. REs je, da je gospa babica svojim vnukom in zdi se mi primerno, da se ta stik ohranja. Ob tem pa se sprašujem, koliko tega stika želi še ohranjati vaša partnerka? Ob tej ženski še vedno najde stik in spomine s pokojnim možem. Najverjetneje ni lahko, če mož umre, ko še ni čas, ko imaš občutek, da je prehitro, tebi pa ostanejo otroci, spomini in bolečina. To so lahko zelo boleče stvari in ne vem, koliko je ona lahko izžalovala njegov odhod. Dejstvo je, da je to njena zgodba, ki jo prinaša v odnos in veliko tega bo ostalo do konca življenja. Tukaj pa je še vaša zgodba in vprašanje, kako je vam živeti ob tem, ko želite partnerki dopovedati kako je vam ob njej in da se ne počutite vredu, saj imate občutek, da je ta tašča tukaj med vama že kar preveč.

Če greste tja, da bi uslugo naredili partnerki, se ne bo izšlo. Končalo se bo s prepirom, kar je normalna posledica, saj ste morali zatreti veliko občutkov, da ste premagali odpor in naredili njej uslugo. Zato bi vas spodbudila, da sledite sebi, temu kar vi čutite, bodite iskreni do sebe, postavite si meje, kjer vi čutite, da morajo biti, vaša partnerka pa se bo počasi morala posloviti in izžalovati moža, drugače bo zelo težko nadaljevala odnos z vami, saj ta zgodba kar vstopa v vajin odnos. Težko je zanjo in težko je za vas, vendar če se ne posloviš in zaključiš, ne moreš naprej, iščeš stik ob njemu poznanih ljudeh…

POgovorita se, koliko je ona res spustila ta svet in zakaj še mora vedno ohranjati stike(tako pogosto). Eno so otroci, ki potrebujejo babico in je prav da jo imajo, drugo je njena potreba po stiku, ker se še ni poslovila. Vas pa to vse skupaj že zelo moti, saj se tako ne da graditi novega odnosa. In lahko vas razumem v teh čutenjih. Ob tem pa se mi zastavlja novo vprašanje, zakaj vi, v takšni dinamiki odnosa in čutenj? Kaj to pove o vas, kako to, da ste se vi znašli v tej zgodbi? Ni naklučje in smiselno je najti odgovor na to vprašanje.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
MIdva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Pa še mnenje z drugega pola. Po smrti mojega strica si je njegova žena, takrat še mlada gospa z dvema najstnicami, našla novega partnerja. Moja babica je izvajala neverjeten pritisk, da ga je lahko spoznala. Ko je ugotovila, da je zelo v redu ter da se razume z njenima vnukinjama, je pritisk popustil. Potem je bil vabljen na vse družinske zadeve, akterih se je tudi udeleževal. Danes je nepogrešljiv del naše družine, vsi ga imamo radi. Morda še bolj kot druge, s katerimi nas povezujejo krvne vezi.

Draga Martina

… imam pa probleme s tem, ko dejansko ugotovim, da njeno prejšnjo taščo skupaj vidiva čedalje bolj pogosto, v zadnjem mesecu pa smo sva z mojo partnerko že večkrat družila z njeno prejšnjo taščo, kot pa z mojimi starši.

Kolikor vidim, nisi razumela bistva.

Bizi, jaz bom rekel nekako takole: okoli občutij te (vsaj mislim da) čisto razumem, kolikor pa sem tvoje pisanje bral, pa mi je bil povečini nek skupen faktor – neverjeten poudarek, celo statistično obdelano, kolikokrat je bil kdo pri kom ali ne. To te je okupiralo, to pa zato ker se počutiš potisnjenega v kot.

Zdaj najprej da si bova na jasnem: niti po eni alineji zveze se ti ni potrebno spreminjati ali prevzeti čuta odgovornosti, morda pa boš z našimi razmišljanji pridobil nek pogled v razumevanje stanja. In to bo najbrž za partnerski odnos kar v redu.

Ali nisi najbolj jasno napisal, ali pa ne razberem koliko časa sta vidva skupaj, ugotavljam pa nekako da je intenziteta njunih srečanj kar neka stalnica. Glej, če si za to žensko nek nov člen, te je zelo verjetno želela spoznati, želela je čisto človeško pridobiti neko mnenje o tebi, s kom živi njena snaha ter vnuki. Tukaj je vsa znanost. Da te je ženska sprejela, je razvidno po napisanem, drugače te verjetno nebi želela več videti. Ali pa te je ženska podzavestno zamenjala za pokojnim sinon, to ve ona. Morda te tako obravnava.

Ne želim iz tega razvijati kake pretirane teorije, je pa dejstvo da pri vama z partnerko glede tega nastaja blokada. Tudi ona želi verjetno ženski ustreči, neguje prejšnje stike. Naj bo tako, toda v nekem doglednem času bo treba stvari postaviti na svoje mesto. Neglede na to, ali bo intenziteta teh stikov še taka ali ne, tega vidva niti ne smeta čakati, to morata doreči. Najbrž ne bo dobro da stvari postavljata na nož, kar pa je v danem trenutku zelo možno. Ni vsak čas primeren za pogovor in dogovor, pa če se še toliko poudarja vse okoli komunikacije med partnerjema. Je pa v tej debati nekaj zelo važno: ne delaj primerjave ! V smislu kot si napisal, ne štej in ne očitaj stikov z žensko ali tvojimi starši. To bo kontraproduktivno.

Evo, toliko bi dodal. Napiši svoje mnenje, bomo veseli !

LP
Cec

Bizi, kolikor sem se jaz silila proti svoji volji k tašči, toliko življenja sem vrgla stran. Manipulirala je z mano, mož pa je bil vedno na njeni strani. Žal mi je za ves čas, ki sem ga namesto za svojo nadgradnjo dala tej ženski, ki mi je samo jemala enrgijo in moža.

Mislim, da ti ni treba tja hoditi, ampak jim prijazno poveš, da ko se srečamo, se vidimo. Toliko časa bo s…., da te bo še do partnerke vse minilo in bo porušila vašo harmonijo, dokler še traja.
Tudi k tvojim ni treba brez veze in za kontra hodit. Najbolje je spontano in po svojih občutkih.

In ko je pri meni moja vse uničila, je tudi mene vse minilo, zdaj pa, ko sluti, da je zmešala d…, ga kliče pohuljeno na mobi med delovnim časom in mu izpije še tisto malo energije, ki je še ima.

Vprašaj se, kako bi želel živeti in ne odlašaj z odločitvami.

Spoštovani.
Zahvaljujem se vam za vaša mnenja ter poglede. Statistika, ja lahko je to problem. Ampak kako bi drugače sploh lahko primerjali stvari, če ne bi imeli statistike. Sedaj sem dosegel to, da je moja prisotnost na teh srečanjih manjša. Ne rečem, da kdaj ne bom šel.
Statistika je res kontroproduktivna, to vem. Je pa res, da se pri moji partnerki tudi pojavlja, saj greva recimo k mojim staršem na vsakih 14 dni, če že. Ko sem enkrat izrazil željo, da bi šla, čeprav sva bila recimo pred enim tednom, je rekla da sva že bila prejšnji teden ter, da bi to bilo prepogosto.
Vem, da se pametni pogovorijo, trmasti pa trmarijo. Verjetno pa kot je dejal Cec, potrebno še kaj več kot komunikacija, prepričan pa sem, da bo čas postavil vse stvari na svoje mesto.
Lep pozdrav vsem, ki so si vzeli čas ter podali svoja mnenja.
Bizi

Mogoče pa se ona pač preprosto dobro razume s svojo bivšo taščo ali pa ima občutek, da ji je kaj dolžna oz. bi se ji zdelo skrajno nevljudno odriniti jo od sebe in otrok. Jaz se npr. še zdaj dobro razumem s svojo taščo pa čeprav mi mož ni umrl, ampak sva se ločila. Ne vidiva se sicer prav pogosto, ko pa se, se vedno lepo pogovarjava in obema je prijetno. Obujanje spominov?! Neee, gre za to, da nekoga spoštuješ kot človeka, da ga imaš na nek način rad, kot prijatelja ali sorodnika.
Zdi se mi, bizi, da si nekako ljubosumen na ženinega bivšega, ker se sicer ne bi obremenjeval toliko s tem, da je ta ženska pač nejgova mama. Poskušaj jo sprejeti kot starejšo prijateljico, z njo se lahko pogovarjaš najmanj o njenih vnukih, katerim si ti zdaj očim.
S tem ko dobiš partnerja, spoznaš pač določen nov krog njegovih ljudi. Seveda ni mogoče, da so ti vsi simpatični, ampak iz spoštovanja do partnerja, se pač včasih z njimi srečaš in pogovarjaš.