https://www.alenkarebula.com/clanki/ko-se-mame-postarajo.html

Pred leti sem objavila članek o tem, kako zahtevno je biti hčerka, ko se mama postara. Objavljam ga spet, ker opažam, da je stiska še aktualna. Poleg tega je za vsako žensko v zrelih letih koristno, da razmisli, kaj si sama pričakuje od svojih hčera (in seveda sinov) na stara leta.

Ko se mame približujejo koncu življenja, lahko postane to nova past za odrasle hčerke.

Uresničene mame so velika redkost. Navadno je v življenju ostalo veliko stvari, ki jih niso izpeljale, kot so čutile, da bi bilo prav. Tega se lahko zavedajo ali pa tudi ne, v vsakem primeru pa jih v globini teži. Težko se je soočati z neodoživetim ali nestorjenim, če ne znajo tega popraviti. Kaj vse je naša mama sanjala, pozabila, zakopala, nad čim žaluje njeno bistvo, njeno bitje?

Prav tako težko pa je, če mame nočejo niti vedeti za vse, kar jih preganja, in morajo tlačiti svoje misli in občutke, ki pritiskajo na dan. Oboje ne dovoljuje, da bi živele prosto in odhajale mirno.

Kaj ob tem doživljajo odrasle hčerke, ki to vidijo in so bile pri večini dogodkov tudi soudeležene?

Naša vez z mamo je naša najgloblja vez sploh in po svoji moči prekaša celo tisto z našimi otroki. Na mamo smo se nekoč navezale z vsem svojim prvinskim bitjem in v popolni odvisnosti. Ta vez ostaja in jo lahko dobro živimo le, če se je zavedamo njene vplivnosti ter jo načrtno in globinsko obvladujemo in upravljamo.
Vračanje otroštva

Navadno se ob postarani materi ponovijo scenariji iz otroštva. Mama se nam je v otroštvu zdela nebogljena in to tem bolj, čim bolj je bila nesrečna in v težavah. Čutile smo njene stiske in jih nismo mogle razumeti, a kljub temu smo si želele prevzeti njena bremena nase, reševati njeno življenje in srečo. To počne vsak otrok, dokler in kakor zmore. (Poleg tega smo seveda “reševale tudi očeta, če se nam je zdel premalo ljubljen, in skušale ohranjati družino …)

Ko se mama postara, se to ponovi: zdaj se nam spet zdi nebogljena in potrebna pomoči. Običajno to tudi je, saj v visoki starosti postajamo vse bolj odvisni od drugih. Toda pozabljamo, da smo še vedno mi otrok in ona mama. Pravični odnosi zahtevajo, da se tako tudi obe obnašava. Tista, ki je v odnosu močnejša, je v resnici in po odgovornosti še vedno ona. Treba se je posloviti od želje, da bi je odrešile njenih stisk, bolečin in strahov. To je bilo, to še vedno je samo njeno delo.
Odgovorna je zase

Dejstvo, da se je postarala, ne spremeni njenih odgovornosti. Nismo me odgovorne in zadolžene za njeno zdravje, počutje, odnos do sebe, življenjsko bilanco, spomine, neuslišane želje, občutke prevaranosti, grozo pred smrtjo, občutke krivde, žalostno vsakdanjost. Vse to je njeno. Če želi, da ji pomagamo, naj nam bo jasno, za kaj točno gre, šele potem lahko presodimo, kaj vzeti nase kot svoj del.

Celo življenje je imela čas, da se sproti odloča. Veliko let je minilo, v katerih nismo mogle vplivati nanjo in je določala, kaj bo s seboj in odnosi, ter stvari speljala, kot je zmogla, želela in znala. Njeno življenje ni bilo naše delo, to je treba jasno vedeti tudi zdaj, ko odhaja.

Zato res ne spada nikamor, da si zdaj nalagamo skrb za lajšanje njenih bolečin in občutkov neizpolnjenosti, če se pojavljajo. Lahko jo sočutno poslušamo, dokler in kadar čutimo, da to delamo kot njen otrok, ne kot njen terapevt ali spovednik. Opraviti s seboj ali iskati primernega in odraslega sogovornika še vedno njena naloga.

Nismo bile dolžne skrbeti za mamo, ko smo imele dve leti, in tudi danes ne. Nam pripada samo ljubezen, ki jo otrok čuti do mame, in tisto, kar lahko naredimo zanjo, a ne škodi ustvarjalnosti našega življenja danes. Nihče nima pravice, da omejuje našo rast, notranji mir in moč za porajanje ljubezni, mama še najmanj.

Vsaj v teoriji ona ostaja tista, ki naj bi skrbela za to, kako nas pripraviti na svoj odhod, kaj nam še čustveno dati, kako nas pomiriti kot mati otroka.
Do konca smo starši

Po naravnem in moralnem zakonu ostajamo starši do konca življenja in se nikoli ne smemo spremeniti v otroka svojih otrok. Važno je, da me same vemo, če imamo otroke, kaj je prav, kajti le tako se v visoki starosti ne bomo začele spreminjati v nebogljena bitja, ki iščejo mamo. Če se danes spremenimo v rešiteljico svoje mame, bomo jutri pričakovale od svojih otrok, da nas rešujejo.

Mislim, da si želimo biti matere do konca. To pomeni dati otroku zavetje, neglede na to, če ležimo v bolnišnici v zadnjih tednih in komaj še vemo zase, rabimo pomoč, da se oblečemo, ne moremo same jesti in težko mislimo. S svojim otrokom lahko v vsakem primeru do konca ravnamo kot matere in mu pustimo, da ostaja naš (sivolasi) otrok.

Veliko smo ji dolžne, ker nas je sprejela v svoje življenje, omogočila nekoč preživetje in potem vse, kar smo lahko svobodno izbrale. Kaj vse nam je pomenilo, da smo lahko kot deklice vedele, da obstaja! Kako smo jo nekoč ljubile in kako bi vse naredili zanjo! Še danes se lahko razvijamo le zato, ker nam je omogočila, da obstajamo.

Obenem pa to ji ne daje nobene pravice, da bi odlagala karkoli težkega v naš intimni prostor. Nihče nima te pravice, predvsem ne mati. Ne nalagajmo same njenih težav v naš prostor. To ni tisto, kar smo ji dolžne.
Nove poti

Danes ljudje nihajo med zanemarjanjem, podcenjevanjem in zapuščanjem staršev ter podrejanjem oblastnim staršem. Iščimo nove poti, nova generacija smo, ki to lahko izpeljuje.

Nam pripada samo spomin na veliko ljubezen, ki smo jo čutile do nje, hvaležnost in srčna pripravljenost, da jo imamo rade kot hčerke. To lahko naredimo le, če ostajamo v svojih mejah. Kako vemo, da smo v teh mejah?

Kadar čutimo, da ob mami ne trpimo zaradi tega, kar je in kot živi ali je živela, takrat smo v svojih mejah, v območju ljubezni. Od nas bo zato lahko prejemala čisto ljubezen brez primesi, ki grenijo.

To je tudi najboljša prevetiva za naš odnos do lastnih otrok. Ostati do konca odrasle, velikodušne matere, je morda naše največje darilo otrokom. To ne pomeni, da bomo dajale vse in da nam ne bo ostalo nič zase. Pomeni, da jih bomo s svojim vzgledom omogočile, da tudi one dajejo prave stvari, v pravi meri in v pravem času.
(A. Rebula)

Hvala, da si prilepila ta članek.

https://www.alenkarebula.com/clanki/resevati-svoje-starse.html

Pogosto težavni starši postanejo na starost še bolj oblastni ali pa prestopijo v vlogo žrtve ter od otrok zahtevajo vedno več. In nikoli ni dovolj.

Ta članek sem napisala ob opažanju, koliko je grenkobe med postaranimi zahtevnimi starši in njihovimi odraslimi otroki. Šele ko stopimo iz logike izsiljevanja, krivde in žrtvovanja, se začne kaj dobrega in zdravilnega za odnos.

Življenje so si oblikovali mimo nas

Najprej si je treba jasno povedati, da nimamo moči, da bi kaj bistveno spremenili v njiovem življenju. Vse bistveno zanje se je zgodilo pred našim rojstvom in zato pri tem nimamo nobene odgovornosti. To, kar vidimo, je NJIHOVO

Starost naših staršev je izid njihovih neštetih izbir v teku dolgega življenja. Prav te odločitve so iz njih naredile tisto, kar zdaj so. Zgradile so njihovo občutenje sebe, odnosov, življenja.

Če so imeli zelo težko življenje, to še ne pomeni, da niso imeli možnosti kaj storiti za olajšanje. In gotovo niso ostali prikovani v svoje verige zaradi nas. Otrok svojim staršem ne more sneti verig, pa naj tudi vse stori.

Lepo bi bilo, če bi vsak od nas imel moč, da s svojo prisotnostjo rešuje življenjske stiske svojih staršev. Toda to žal ni mogoče. Lahko le spremljamo tisto, za kar se vsak dan sproti odločajo. To, kar starši doživljajo danes, je sad NJIHOVE dolge zgodbe, ki se je začela že davno pred našim rojstvom.

Žrtvovanje našega življenja zanje je sodelovanje v zlorabi, a žal je to v naši slovenski kulturi tabu tema. To je greh, ki ga sicer zasnujejo oni s svojo zahtevo, a plačamo ga mi z velikim trpljenjem. Kajti nihče se ne more odpovedati svojemu življenju, ne da bi ga njegovo telo, srce in duša preganjali, saj je storil nekaj proti pravičnosti.

Izkrivljena »čista vest« nas sili, da hiramo zanje, prava vest pa tolče po srcu in govori, da smo jo izdali. Njihovo počutje ni sad naših posegov Drugi se ne razcvetijo zato, ker mi naredimo kaj dobrega, in ne propadejo, ker mi naredimo kaj slabšega. Nimamo te moči.

Včasih jim gre bolje in takrat mislimo, da je to naša zasluga, včasih jim gre slabše in iščemo svojo napako. Oboje so izpeljali predvsem sami. Resnica je samo v njihovem srcu, kjer se odločajo po svojih notranjih dogajanjih, nad katerimi nima moči noben človek.

Lahko tudi umremo za koga, pa ga to ne gane. Če koga kaj gane, ga zato, ker je to njegova svobodna odločitev, a naše dejanje je ne sproži. Pomagati je napačna beseda Nikomur ne moremo pomagati v pomenu, ki ga ima običajno ta beseda v splošni rabi. Lahko samo sodelujemo v njegovih odločitvah. Sploh je ta beseda (pomagati) zavajajoča, ker skriva temeljno resnico o osebni odgovornosti drugih in o naših lastnih mejah. Predlagam, da jo sploh nehamo uporabljati, misliti in doživljati.

Bolj nam bo jasno, kaj želimo storiti in kaj je prav, če bomo svojo vlogo gledali zunaj pojma pomoči. Potem nam bodo ostali samo še izrazi enakopravnosti, v kateri je rešena čast vsakega posebej: sodelovanje, spoštovanje, čista, občutena prostovoljna ljubezen, delo za pravičnost itd. Tudi beseda dobrodelnost mi ni všeč iz istih razlogov (da kdo dela dobro drugemu in da drugi le – hvaležno -sprejema.)

Red v srcu in zvestoba odločitvam

Samo nov in čist vrstni red, ki ga postavimo v svojem srcu (najprej ljubezen do sebe, potem naša sedanja družina, šele nato starši in sorodniki ali kdo drug …) in mu ostanemo zvesti, nam bo dal mir in moč, da gradimo svojo družino, ki ne bo le sad tega, kar nam starši dopuščajo, da smo. Ne moremo doživljati svojih otrok, če za sabo vlečemo verigo muk nesrečnih staršev. Kronični alkoholizem, večni prepiri, zanemarjanje sebe, samouničevalne navade, sprtost s svetom, zapravljanje denarja … Vse to je mogoče le še spremljati in najti neko svoje človekoljubno mesto, v katerem nismo žrtvovani.

Ne moremo se posvetiti blagostanju lastnih otrok, na primer, če naše srce krvavi za starše. Če postanejo naši gospodarji, če jim služimo, jih ne bomo nikoli ljubili in se bomo od njih poslovili z grenkobo, ki je niti smrt ne bo pregnala. Kadar dajemo s stiskanjem zob, bi bilo bolje, da ne bi dajali. Nismo čarobno blagodejni zanje S tem, da starši trdijo, kako bistveno se vse spreminja zanje, če smo nenehno z njimi, prepričujejo predvsem sebe. To je iz trte zvita tolažba (torej samoprevara), ki jo uporabljajo zaradi svojih potreb. Kadar kdo noče vedeti, da se njegovo slabo in dobro počutje izmenjujeta zato, ker je to njegov notranji proces, odgovornost za svoje počutje naloži drugim. Ne bi ga smeli naprtiti drugemu, še zlasti ne svojim otrokom.

Zapuščeni?

Nekateri starši stalno očitajo, da jih zapuščamo. Nismo mi tisti, ki zapuščamo starše, kadar si želimo prostor za svoje življenje. Oni se vsak dan spet zapuščajo. Koliko let že, od kdaj že? Ali je res do danes kaj bistveno pomagalo, če smo letali okrog njih in se mučili? Koliko so danes zaradi tega srečnejši, sebi blizu in blizu nam? Koliko se sploh zavedajo naših potreb? Izsiljevanje se nikoli ne konča, ker so taki starši kot požiralnik brez dna.

Ne gre zato, da jim dajemo premalo ljubezni, ampak da izlivamo ljubezen v jamo brez dna. Dno je namreč to, da je kdo sploh sposoben in željan kaj čutiti za drugega, kaj dati, kar bi ne bilo samo pritoževanje. Brez tega ostaja njihovo pomanjkanje nenasitno.

Blagosloviti svoje življenje

Edino, kar blagoslavlja naše življenje, je , da jih obiskujemo samo takrat in samo zato, ker si tega iskreno želimo. Ker čutimo, da nekaj gradimo, in da je to zdravo, pa čeprav gre za malenkosti, za drobne stvari, ki so možne med nami. Kadar čutimo, da nam dobro dene, da jih obiščemo in kaj naredimo zanje, je to dobro dejanje. Kadar nam daje moč in čisto veselje kaj storiti zanje, takrat gradimo.

Ne mislimo, kaj je rteba,, raje se občutimo Radi se silimo in si govorimo, da se MORAMO veseliti kaj narediti. Radi si domišljamo, da se znamo žrtvovati, ne da bi nas to grenilo in bremenilo. Radi si domišljamo, da ljubimo to dolžnost in da lahko poljubno segamo vase in povlečemo na dan, kar hočemo. To pa ni resnica srca. Ne bodimo hlapci dolžnosti in vrednot, ki so v naši skupnosti in narodu rodili že toliko trpljenja in sovraštva in se prenašajo iz roda v rod preko nas. Rešena ljubezen med nami in starši zaživi samo iz tega, da si upamo iskati prostor zase, ga zavarovati in šele iz tega potem kaj storiti zanje. To so potem otočki miru, trenutki čistega odnosa v morju njihove nesreče.

Ljubezen ni dekla, ki služi brez dostojanstva. Zato je vprašanje, ki si ga lahko postavimo vsak dan, tole: »Katera je moja smer? In kaj lahko naredim malo drugačnega, drobnega in novega v tem odnosu, kar mi bo pomagalo, da ji sledim?« Ljubezen sodeluje in vedno v pokončni drži.