Žal naju je nosečnost v zgodnjih letih, ko sva bila brez česarkoli v življenju prisilila v to, da zdaj s hčerko živiva pri mojih doma, ki so nama ponudili etažo in podporo naj otroka vendarle obdrživa. Naj povem nekaj o moji mami, za katero sumim da ima MOM.

Moja mati je zelo zelo težka oseba, nemogoče se je z njo normalno pogovarjati v roku 10 minut se bova skregali saj ves čas pogreva ene in iste stvari. Kako se je ona žrtvovala za nas, da so nam zgradili etažo, kako nam je stala ob strani, mi pa je ne spoštujemo in ne pozdravljamo na stopnišču (kar ni res), kako moj oče brez nje ne bi bil tako uspešen kot je, vse samo ona, ona, ona,.. Že 5 let odkar živimo tukaj, mi ves čas meče v obraz da brez njih ne bi imeli ničesar, da bi bili na cesti in kako ji moramo biti hvaležni za vse to, da drugi nimajo tega privilegija in jih starši vržejo iz hiše. Nam so pa pomagali in pričakujejo neskončno hvaležnost.

Ko se je rodila vnukinja mi je mati zelo pomagala, finančno, tudi kuhala je zame itd… Vendar je za vsako stvar, ki sem jo z dojenčico naredila našla kritiko. Nisem je dovolj lepo oblekla (rekla je da je ona mene veliko lepše oblačila), preveč sem jo pokrila, premalo smo zunaj (rekla je naj jo dam kar v inkubator), ko je prihajala k nam v stanovanje je kritizirala da je zelo razmetano, da smrdi (imela sem šive od poroda in težko hodila in malo manj pospravljala priznam). Najbolj me je bolelo ko sva se skregali zaradi nenehnih kritik in mi je rekla da sem smrklja, da ne znam skrbeti za otroka in da si tega otroka ne zaslužim. To me je zelo zabolelo. Zatem sem padla tudi v depresijo. Nisem imela volje več vstajati iz postelje, ali se preobleći, za dojenčico mi je postajalo vseeno (težko sem si to priznala).

Potem so bili še večji očitki, da slabo skrbim za njo, da bi moja sestra boljše poskrbela kot jaz. Čas je minil, dojenčica je že malo zrastla in več preživljala časa tudi pri njej v stanovanju. Moje omejitve (brez sladkarij oz. ne pretiravat, ne sladoleda pozimi,-…) so bile za njo kot nek iziv, da mi vsakič dela kontro. Takoj ko sem obrnila hrbet je naredila točno to kar sem ji rekla da ne. Če je želela iti s hčerko ven na sprehod, sem jo lepo toplo oblekla in ji rekla naj bo oblečena ker piha, jo je takoj ko je zavila za ovinek slekla, vključno s kapo. Naslednji dan pa smo imeli otroka z vročino in prehlajenimi ušeski. Na odgovor zakaj jo je slekla, je odgovorila da je bilo pretoplo medtem, ko je bila sama zadekana do vratu. Na prošnjo brez sladkarij, sem jo zalotila kako je hčerki v roke potisnila cel vrč nutele z žlico in trekla “pssst ne povedat mamici”. Ko sem se soočila z njo in hčerko vzela, se je za menoj drla da sem razvajena smrklja, ki nima pojma in da sem tudi jaz preživela s sladkarijami, lastni hčerki pa odrekam užitke in da sem zlobna mama. Hči se je ob tem jokala in želela ostati pri babici. Poskušala sem omejiti čas z babico, vendar glede na to, da smo v isti hiši je to skoraj nemogoče, finance za iti na svoje pa nisva nikakor imela. Rekla sva da bova šla ob prvi priliki, ki je kar ni in ni bilo. Tudi kredita nisva mogla dobit.

Moram povedati, da je mati vnukinji kupovala na veliko, draga oblačila, čevlje, vse kar spada zraven. Čeprav sva velikokrat izrazila željo naj tega ne počne, ker se počutiva neprijetno in da otroku lahko sama kupujeva oblačila. Pa je rekla da je to njej v užitek. Vedno je pa našla kritiko, da slabo perem, da so obleke zaprane in da hči ne oblačim dovolj lepo, da bo naslednjič kupila obleke zanjo in bojo pri njej, da jo bo ona oblekla tako kot je treba. Še vedno so se vrstili očitki da je nikoli ne peljem na sprehod (čeprav sem jo, vendar tega ni vsakič videla). Prišlo je celo tako daleč da sem vsakič preden sem šla z njo na sprehod imela željo, da to nekako njej pokažem da me vidi, zato da ne more trditi da ne hodim. In sem se obremenjevala kakšen dan ko tega ni videla, ker sem se ponovno bala blatenja da sem nesposobna mati ki otroka zapira v stanovanje.

S hčerko je začela čedalje bolj manipulirati in obračati proti meni, do te mere da hči ni hotela spati pri meni ampak je vsak večer želela dol k babici, ne vem kako ji je to uspelo. Govorila mi je da ima rada samo babico, mene nima. To me je bolelo. Če je bila hči kakšen dan slabše volje ko sem jo peljala v vrtec in babice ni radostno pozdravila, je babica kuhala mulo in rekla “že prav samo ne prihajaj mi potem dol na obisk”. Dobesedno trmala se je kot majhen otrok. Jaz pa sem se ji opravičevala, da ne pozdravi, ker je pač komaj vstala in je bolj redkobesedna.

Vsako jutro je šla mati “slučajno” mimo našega vhoda samo zato, da nas nekako sreča preden gremo v službo in vrtec in da nas upočasnuje. Rekla je da hoče da jo naša hči vsako jutro pride pozdravit preden gre v vrtec, saj je ona najboljša babica, ker ji kupuje vse živo in da takih babic ne najdeš nikjer, Da so tiste babice, ki svojim vnukom nič ne kupijo slabe babice. To je njeno mnenje.

Občasno smo imeli tudi obiske (mož, hči in jaz), mati je bila takrat zelo nejevoljna, še posebej če sta prišla tast in tašča. Takrat je bila potem kar nekaj užaljena in se kujala in nekaj časa ni govorila z mano. (Vnukinji je enkrat rekla da jo druga babica nima tako rada kot ona, ker tako redko pride na obisk.) Ni ji pasalo da kdorkoli prihaja k nam in da imamo svoje življenje. Ker po njenem mi brez njih ne bi bili nič!

Za vsak naš uspeh ali nenaden priliv denarja, ni nikoli znala dati pohvale bila je tiho in ni veliko spraševala. Za vsak naš neuspeh je takoj finančno priskočila na pomoč in igrala mati terezo. Vsi naši sorodniki in njeni prijatelji so vedeli za vsak cent, ki ga je vložila v nas. Včasih me je bilo pred temi ljudmi sram, saj sem se počutila da si oni mislijo, da sem navadna izkoriščevalka. Ob nedeljah, ko je bil mož doma in smo bili skupaj, sem imela slabo vest če smo bili cel dan v stanovanju sami in je nisem šla nič pogledat, ker je večkrat izjavila da se nikoli ne družimo z njimi, da se zapiramo v stanovanje, njej pa je dolgčas. Vedno sem imela slabo vest!!! In vedno se je naslednji dan kujala.

Karkoli sem hčerki kupila je po njenem bilo nekvalitetno (nisem kupovala visoke cenovne bl.zn) in podcenjevalno je ocenjevala vse kar sem ji kupila. Hčerki sva kupila sobo, čeprav jo je želela ona, pa ji nisva dovolila. In ko je prišla pogledat je rekla “jah saj za par let bo pa že ok” in ko se je usedla na jogi (ki ni bil najcenejši, ker tukaj res nisva šparala), je rekla da za silo bo ok. Da zakaj ji nisem pustila da ona kupi nek vrhunski jogi!!?? Pa sem ji rekla da ni vse kar kupim jaz avtomatsko poceni in nekvalitetno in da me je s tem užalila.

In ne mine dan da me ne bi vsaj poklicala po mobiju če pridemo kaj k njim ali oni k nam in nam ne da dihat. Če pa gremo kam ven iz stanovanja, jo vedno zanima kam smo šli in takrat imam občutek da se kuja da sploh kam hodimo.

To je samo del vpogleda v naš vsakdanjik in moj odnos z materjo. Če potegnem črto, veliko finančno pomaga, vendar si nas lasti. Midva pa zdaj zbirava vsa možna sredstva da odideva na svoje, ker jaz tega ne zmorem več. Zalotila sem se da cele dneve premišljujem samo še o tem, da moram pretirano zračit, da ne bo rekla da smrdi, da je vse pospravljeno če pride, da nima kaj komentirat, da grem ven s tamalo na svež zrak, zato da bo ona zadovoljna in pozabljam na vsakdanje radosti s hčerko, ker se samo še obremenjujem s tem, kaj bo moja mati rekla. Moram se rešiti iz njenih kremljev! Pa verjamite sem že poskušala, postavila mejo, ne hoditi na obisk, ne pošiljati hčerke k njej, na koncu se je drla da so nam vse to kupili mi pa jih zaničujemo in ne spoštujemo in da se obnašamo kot da živimo v bloku, ker smo vedno v svojem stanovanju. Da naj pa gremo stran če zmoremo, vendar se zraven cinično smeje, ker ve da ne moremo. Privoščim ji veselje, ko napoči tisti dan, ko ji bom rekla da gremo.

Draga utrujenaod ……še vedno me včasih preseneti kako zelo so si podobni, tako v načinu delovanja, kot v ustvarjanju situacij, besedah, ki jih govorijo, kdaj jih izrečejo…včasih se mi zdi, da jih delajo serijsko v tovarnah, tako zelo so si podobni. Četudi tisti, ki ni nikoli živel z njimi in jih spoznal od blizu sploh ne more razumeti, zakaj te lahko spravijo v totalno norost in v čem so v bistvu različni od drugih težavnih ljudi. Oni niso zgolj težavni, oni so drugačni in ena od definicij osebnostnih motenj je, da ljudje ki jo imajo, povzročajo izjemno težavne medsebojne odnose.

Tudi meni je bila najhujša nočna mora, ki bi se mi lahko zgodila v času, ko je bil otrok majhen, da bi morala nekako pristati pri njej ali še huje, da bi se meni kaj zgodilo in bi bi prevzela skrbništvo ona. Na srečo sem že zgodaj odšla od doma ( brez vsega, je bilo vseeno, samo da grem stran) in sploh nisem dovolila, da mi kot študentki pošiljajo denar , ker je bila kot vedno pri njih k darilu priložena tudi cena, ki jo moram plačat. Njihove usluge, prijaznost ali kaj takega, so vedno ( ampak res vedno po mojih izkušnjah) dejanja totalne sebičnost, saj si na tak način zagavljajo kontrolo, nadzor, uveljavitev zahtev, da jim vračamo tako in tolikokrat in na način kot njim paše ..v glavnem drago plačaš za tisto malega, kar nudijo. Še posebej mučne pa so tiste, brez mene bi…jaz sem se tako žrtvovala zate, ti pa tako……tudi, če si dobil zgolj 10 eu je bilo to tretirano ,kot da bi ti dali zadnje premoženje, ki ga še imajo in seveda kot totalna obveza, da so si s tem kupili tvoje suženjstvo.

Če sem iskrena, bi sama šla raje v totalno podrtijo, ki bi jo počasi urejala, živela revno kot cerkvena miš ( nekaj časa tudi sem ) kot pa da bi pristala na njihovo igro. Če ne zaradi drugega zaradi otroka, ki ga lahko s svojimi igrami zelo poškodujejo in videla sem že primere, ko so se otroci povsem obrnil proti staršem, ker so jih naščuvali stari starši.

Sama sem ji na začetku, ko je bil otrok majhen celo pustila, da ga kdaj čuva, potem pa sem odkrila, da počne vse kar si zgoraj opisala ( vedno kontra meni, vedno tako kot je ona mislila da je prav, četudi je otroku škodovalo), ga celo silila, da je pred vsako risanko, ki jo je gledal molil ( v tistem času je imela versko fazo, ki je kasneje izvenela) sodu pa je izbilo dno, ko sem odkrila, da se moj nekaj let stari otrok začenja obračati proti meni, ker sem kao grda do babice, ker je ona tako uboga, jaz pa tak hudič, ker ga je šuntala proti meni in ga obenem bolesno začela priklepati nase ( sedaj ko boš šel domov bom pa tako uboooooga, bom joooookala, samo teeeebe imam, ti pa greš sedaj k tvoji hudobni materi) In je bilo konec vseh obiskov, če nisem bila prisotna tudi jaz in kar nekaj let sem morala popravljati škodo, ki jo je naredila, pa še nisem prepričana, da sem jo zares.

Zato bi ti svetovala čimprej stran, vse je bolje, kot pa tole, kar imate, ni je sobe, darila, standarda, ki je vreden, da tvoj otrok živi v takšnem ( pa tud ne, da ti živiš v takšnem ). Otroku bo več pomenil topel in miren dom ( četudi ne tako zelo luksuzno opremljen) in ljubeča in zadovoljna starša, kot pa totalna drama, ki se ves čas dogaja pri vas, da ne omenim še razcep , ki ga mora doživljati, ko ga momster babica zavestno vleče stran od tebe, ga priklepa nase in ga izkorišča za svoje manipulacije.

Dokler tega ne moreš narediti pa bi naredila seznam, kaj absolutno ne boš več dopuščala in potem se tega strikno brez popuščanja držila. Prvo , kar bi bilo zame pomembno, da ne bi otroka nikoli ( ampak res nikoli, niti za 15 minut) pustila skupaj z njo brez tojega nadzora ali nadzora neke osebe, ki ji zaupaš in ki je momster ne more peljati naokoli.

Drži se, več pa sproti.

GittaAna

Draga utrujenaod_,

tudi jaz ne morem verjeti, kako zeeeeloooooo so si podobni. Kot da bi brala opis svoje mame. Tako zelo te razumem in dobro vem, kako se počutiš. Težko si predstavljam, da bi jaz živela pod isto streho z mojimi. To bi terjalo prav nezemeljski napor. Meni je pri okrevanju od naših disfunkcionalnih odnosov najbolj v oporo pogovor z nekom, ki me sliši in razume. Zato ti dajem svoj mail: [email protected] Prav z veseljem bi kakšno rekla s tabo tudi na štiri oči (20 prstov?:))

Drži se:)

GittaAna, ali te lahko prosim, če malo elaboriraš tole? Zanima me, kako se to kaže, ko je otrok večji oz. kako se je/se pri tvojem.

Poznam več primerov – hujši je ta, da je babica tako zmanipulirala otroka ( darila, čustveno izsiljevanje, grdo govorjenje o starših) da je otrok, ko je stopil v običjano pubertetniško uporništvo dobesedno zapustil starše in se preselil k babici, ki je nato iz njega naredila totalnega invalida – nedokončana šola, povsem odvisen od babice, totalen čustven invalid.

Drug primer, ko otroci sploh niso več upoštevali mame, ker so živeli skupaj in se je MOM babica tako spravljala na hčerko ( zgoraj opisano) da so v bistvu kot avtoriteto sprejemali samo še babico, saj so se vloge povsem zamešale in so na mamo gledali zgolj kot “sestro” ,tisto ta butasto in čudno.

Tretji primer, ko je bila babica zelo vpeletena v družino in vzgojo, da je enega vnuka totalno favorizirala , drugega pa odklanjala. Npr, za rojstni dan je poslala darilo in čestitke samo enemu, k sebi je hotela vzeti samo enega, drugemu pa je ves čas namigovala kako je butast, nesposoben ali pa je to naredila že zgolj s tem, ker ga je povsem prezrla.

Moj je rabil kar nekaj časa, da me ni gledal kot hudobo zaradi mojega “grdega” odnosa do babice, šele ko je bil precej večji in je sam kasiral nekaj njenih ( ko so veliki in imajo svojo voljo nastane tudi z njimi problem, saj one hočejo zgolj igrače, ki so jim brezpogojno na voljo) pa je tudi sam dojel, da je čudna in da nekaj ni v redu.

Toliko nekaj malega, je primerov še več.

GittaAna