S partnerko sva skupaj ze skoraj 10 let. Prva leta je kar slo – bila so zelo lepa in vcasih tudi manj lepa obdobja. Obcasno je imela ” kolericne izpade ” do mene in do okolice, ki sem jih ponavadi vedno nekako pomiril. Tezave so bistveno narasle, ko je ostala brez sluzbe (nove niti ni iskala). Cele dneve je doma, ne dela nic, se (zal) prenazira.. Dolgo sem jo poskusal spraviti vsaj v kaksno aktivnost – a brez uspeha. Zadira se name za prazen nic – me obtozuje marsicesa – med drugim varanja (kar ne drzi).
Izjemno tezko se odloca in stalno spreminja svoja mnenja (jaz sem glede tega zelo drugacen). Skratka – zivljenje poteka v neke vrste ” praznem teku ” – skupnih odlocitev ni mogoce sprejemati, ce pa se jaz sam kaj odlocim, sledi kricanje, metanje kroznikov po tleh in podobno. Ze vrsto let tudi jemlje antidepresive, a ni videti, da bi ji vse skupaj kaj pomagalo.

Pocutim se obupno in res ne morem vec. Nic kar naredim, ni prav. Mislim, da lahko res le se odidem.

Morda kaksna misel ?

TropicMagic, jaz menim, da bi se ženska morala potruditi … Ona pa izrablja zunanje okoliščine za izgovor, da svoje frustracije izživlja na tako primitiven način, kot je metanje krožnikov … Veliko je ljudi, ki težko gospodarsko situacijo izrabljajo za izgovor, da jim ni treba delati. Po mojih izkušnjah je tudi v današnjih časih tako, da če vztrajno iščeš delo, ga slejkoprej najdeš, pa čeprav morda začasno takega, ki ne ustreza tvoji izobrazbi. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki ne dobijo dela po svojih željah in so raje doma: na plečih staršev, partnerja … in na državni žepnini.

Vprašaj se: ali želiš ostati z nekom, ki meče vate krožnike???, namesto da bi se pogovarjala? Izbiraš le med dvema odgovoroma: da oz. ne.

Še to se vprašaj: koliko ceniš sebe, da to dopuščaš?

Pa dobro, vsakemu se včasih odpelje, ampak nekaterim je pa to navada.